Več, kot veš – bolj spoznavaš, kako malo v resnici veš

Sprašuje in zapisuje: Marko Lukan

Pravnica, socialna delavka, klošar, ki to ni, pa gospa, ki se ubada z odvisniki in izjemna gospa čevljarka … vsak od opisanih prejšnjih intervjuvancev je povedal kaj zanimivega. Dosti zanimivega, bi rekel sam. V nekaterih od zgoraj opisanih primerov sem se pogovarjal z ljudmi, ki so se na neki točki neposredno dotaknili moje življenjske poti, spet drugi so mojo radovednost zbudili s čim drugim. Prav posebna kategorija so še sogovorniki/ce, ki bi jim s svojim malim prispevkom rad na nek način vrnil tisto, kar so s svojim početjem oni dali meni. Tudi kdo od prej omenjenih zagotovo sodi v to skupino. Še posebej in prav posebej pa to velja za mojo današnjo sogovornico. Z gospo sva se spoznala takole leta … izračunala sva, da v letu smrti bivšega maršala. Nekaj let intenzivnega sodelovanja je minilo v prijateljskem vzdušju in – verjamem da – obojestransko zadovoljstvo. Sekanta najinega sodelovanja je svojo pot ubrala v davnem letu sarajevske olimpijade, prihodnja desetletja pa so najin odnos zreducirala na … če se zelo potrudim … tangento, če že ne mimobežnico.

Kam torej meri ta uvod? Če se vam je, dragi bralci, ob zadnjih izrazih milo storilo, ali pa so se vam pokonci postavile dlake zaradi spominov na šestilo, ulomke, logaritme in podobno – ste na pravi poti. In če ostanem pri enakem izrazoslovju, potem je že potrebno povedati, da se je premica moje življenjske poti iz mimobežnice znova spremenila v tangento ob temle mojem zapisu:

Dober dan draga učiteljica. Pravzaprav si želim zapisati … tovarišica Romana. Menda se (ne)boste spomnili ravno mojega imena, mogoče pa bi se mojega – z bujno rdečo grivo obkroženega – obraza iz časov … hja … pred mnogo leti. 

Zakaj Vas kontaktiram?

Nekoliko se ukvarjam s pisanjem. Pravzaprav z intervjuji. Čisto tako, ljubiteljsko, iz neke svoje notranje potrebe. Ampak … da neham opletati prazno slamo … že dolgo v meni tli ideja, da bi opravil en tak podoben pogovor z Vami.

Kako sem si to zamislil? Imam pravzaprav utečen postopek. Dogovoriva se za nek datum, čas, lokacijo – v teh dneh mi sicer bolj ustreza dopoldanski čas, kar pa je najbrž večja težava za vas? – in potem neobvezno klepetava, kramljava. Čisto v old-fashion stilu si ob tem delam zapiske, škljocnem kako fotografijo in nato oblikujem tekst. Sam pogovor seveda vedno bazira na predstavljanju mojega sogovornika, vmes pa pač dodam svoj magic-touch. Tako si vsaj rad domišljam.

Zakaj pa prav vi in jaz? Vem, da kake posebne publicitete ne potrebujete, ampak … ker bi na ta način intimno vrnil nek namišljen dolg in se s svojim člankom zahvalil učiteljici, ki me je v najbolj občutljivih letih znala oblikovati v moža, kakršen sem danes. Drugače povedano – še po toliko letih (pa čeprav na ta način sploh prvič) priznam, da ste bili moja najljubša učiteljica … Na, pa sem dal s sebe.

Kaj menite, tovarišica Romana … bi bili pripravljeni za obujanje spominov?

V upanju na (pozitiven) odgovor Vas lepo pozdravljam in želim lep dan.

In res, pred vami je zapis mojega pogovora, katerega gostja je bila učiteljica

 … gospa, ki je bila moja razredničarka in učiteljica matematike štiri šolska leta (med petim in osmim razredom osnovne šole).

Vsaka zgodba pa potrebuje tudi dramaturški lok. Omenjen dopis sem … prepričan sem bil … poslal profesorici Romani preko e-asistenta še v teku minulega šolskega leta. Odgovora pa ni in ni bilo. Potem pa se seveda pojavijo vprašanja – ali gospa noče govoriti z mano, ima z današnjo mladino preveč dela, noče publicitete ipd. Povem po pravici … prav ob tipkanju tegale prispevka sem ugotovil, da ji »prošnje« sploh nisem poslal preko e-asistenta, pač pa na nek e-mail naslov, ki sem ga našel … bog ve kje. Ker pa me ima usoda rada, sem ob zabijanju časa na Facebooku naletel na informacijo o dejavnosti, s katero se moja priljubljena učiteljica v zadnjih letih ukvarja in … voila – našel sem nov način za teženje. Tokrat je bila moja prošnja uslišana in kaj kmalu sem se pogovarjal s profesorico po telefonu. Na neko lepo avgustovsko dopoldne sem se tako znašel na dvorišču lično urejene hiške v idiličnem gorenjskem okolju …

Romana, stara 4 leta, fotografirana na domačem dvorišču Podmežaklo
Foto: zasebni arhiv R. K.

 

Pozdravljeni gospa učiteljica … eee … tovarišica … hm, kako naj vam pravzaprav rečem?

Kar Romana mi reci.

Prav. Romana, kako je minilo teh dvajset let, odkar ste bili moja razredničarka? Hm, pravzaprav jih je menda trideset. Celo petintrideset …

No, no, pretiravajva pa nikar ne, haha. Takole bom rekla – zanimive stvari so se zgodile. Odselila sem se z Jesenic in zdaj že precej let uživam v Podkorenu. Sicer sem pa stara Podmežaklarka. V vseh teh letih sem zelo rada delala z otroki. Zdaj pa bo počasi prišel tudi čas za zadeve, ki so mi bile v minulih desetletjih nedosegljive – recimo dopust v septembru. Kaj bi dala za dopust v septembru!

Dajva se najprej dotakniti vašega osnovnega poklica, čeprav bova kasneje nekaj rekla tudi o vaši ljubiteljski dejavnosti; povejte gospa Romana, ali je bilo težavno spremljati transformacijo otrok iz mislecev v tehnološke freake?

No, takega vprašanja pa res nisem pričakovala za začetek. Ampak … saj ne mislim, da današnji otroci niso več misleci, kot praviš ti. Vsakih nekaj let se pojavi kak izreden učenec. Današnji otroci niso nič slabši od nekdanjih. So le drugačni. Zakaj bi bilo to nujno slabo?

Izreden učenec na vsakih nekaj let? To se ne sliši prav fascinantno …

No, govorim o izrednih učencih. O takih, ki so praktično na ravni genijev. Če bi bili le tehnološki freaki, potem se geniji ne bi pojavljali.

Pa je to sledenje tehnologiji, vsa ta digitalizacija in podobno … je to prihodnost izobraževanja?

Prav gotovo. Kako pa drugače? Ne moremo tiščati glave v pesek in se delati, da tehnologija ni napredovala. V smislu tehnološkega razvoja in sledenja le-temu, smo na naši šoli in tudi v Sloveniji nekako v zlati sredini. V smislu osebnih odnosov pa nazadujemo, to je pa res. Te stvari se že poznajo.



A zase mislite, da ste dobra učiteljica?

Mislim, da sem. Upam, da sem, hahahaha.

Ampak … a mi ne bi vsak od učiteljev odgovoril enako? Mar mi ne bi vsi rekli, da so dobri?

Hja, najbrž res. Pa saj je jasno, da v resnici obstajajo dobri učitelji in slabi učitelji. Jaz jih kar razlikujem. Vem, kdo je s srcem učitelj in kdo je le … šihtar. S srcem učitelj si takrat, ko se pelješ domov, ali pa recimo kuhaš kosilo, hkrati pa razmišljaš o učencih in delu z njimi. Pa še tole bi rekla – zdi se mi, da se učitelji mlajših generacij od nas starejših razlikujejo v eni lastnosti – radi bi bili všečni. Taka oznaka je seveda posplošena in ne velja čisto za vsakega posameznika, ampak … tako se mi zdi. Moj moto pa nikoli ni bil biti všečna. Otroke bi rada česa naučila. Če sem do vseh poštena, jih gotovo lahko naučim. Če že ne matematike, pa vsaj kake življenjske lekcije.

Pravite, da ste do vseh pošteni; ampak kako pa ravnate z učencem, ki vam je zoprn? Če rečem drugače – z učencem, ki vam ne sede …

Seveda je kak učenec/učenka tudi naporen. Z leti sem se naučila, da se v primerih, ko res ne najdem pravega pristopa, nekoliko umaknem. Vprašam se, zakaj ne najdeva stika. Sicer pa menim, da načeloma ni zoprnih otrok. Je pa tudi učitelj samo človek, jasno.

Se učitelj spomni učencev skozi leta? Prepoznate obraze na cesti, veste kdo je kdo od vaših bivših učencev? Se spomnite svojih razredov?

Oh, razredov se dobro spomnim. Razred je skupnost, prav dobro vem, kaj se je dogajalo v kaki skupnosti. Posebej dobro se seveda spomnim svoje prve generacije; prva je le prva. Ti si bil pa moja druga generacija. Nekatere obraze si človek seveda zapomni, drugih ne. Obrazi se skozi leta spreminjajo in marsikoga kasneje preprosto več ne prepoznam. Kar sebe poglej – v osnovni šoli si imel bujno rdečo grivo, danes pa … Se pa vedno spomnim imen. Če po več desetletjih slišim ime, ga znam povezati z generacijo, tedanjim obrazom, ali kakim dogodkom.

Moja razredničarka ste bili štiri šolska leta. Praktično sem z vami zrasel, dobro ste poznali tako mene, kakor tudi moje sošolce. Zakaj danes ni več tega?

Iz različnih razlogov. Tudi zaradi delitve učencev 8. in 9. razredov v heterogene skupine. Učenci so v heterogene skupine razdeljeni pri sloveščini, matematiki in angleščini. Pri ostalih predmetih ostajajo v homogeni skupini. Lahko bi se zgodilo, da bi bila komu razrednik brez, da bi ga sploh učila. To pa ni smiselno. Sicer pa je delo v heterogenih skupinah, ki so številčno manjše od homogenih – dobro. Manjše število učencev pa omogoča bolj individualni pristop do učenca. Tudi šola v naravi je v tem pogledu zelo dobrodošla. Ni pa neke enoznačne ocene o tem, ali so taka dogajanja dobra, ali slaba. Vsakega po malem.

Povejte mi, kako se spopadate s problematiko mobilnih telefonov?

Oh, po pravilniku jih otroci pri pouku ne smejo imeti. Ampak v čem je v resnici težava? Ne bi rekla, da bodo učenci med kontrolno nalogo brskali po internetu in iskali rešitve. Pa tudi, če bi jih – otroci pač vedno najdejo načine za »plonkanje«. Bolj sporno je snemanje. Med poukom snemajo, potem pa vse možne traparije objavljajo. Pa dostikrat se spravijo na kakega že tako bolj zadržanega otroka, ki mu z objavo potem lahko povzročijo še dodatne travme. No, ali pa obratno – kak razredni »junak« s kako posneto neumnostjo dobiva všečke, potem pa ga to le še spodbuja k dodatnim neumnostim. S tem se je pač na nek način potrebno boriti.

Učiteljica začetnica; nekako take se spominjam tudi sam
Foto: zasebni arhiv R. K.

OK, ugotovila sva, da so se v zadnjih desetletjih bistveno spremenile okoliščine, v katerih učitelji opravljate svoj poklic. Kaj pa otroci – so današnji učenci drugačni od generacij pred desetletji?

Otroci so vedno otroci. Ne vem, če so se spremenili. V obdobju zgodnje pubertete jih tudi danes mučijo enaki problemi, kot so jih mučili pred leti. Ampak nekatere njihove reakcije danes so pa drugačne, kot so bile pred leti. Recimo: ko sem pred leti koga zasačila pri špricanju pouka, mu je bilo vsaj neprijetno. Danes jim ni. Danes so … če že sploh kaj … prej brezbrižni, kot pa da bi jim bilo neprijetno.

Pa imate po vseh teh letih še potrebno avtoriteto v razredu? Znate vzpostaviti red? Vas učenci upoštevajo?

Mislim, da avtoriteto imam. So se pa spremenila orodja za prisilo, če temu tako rečem. Red v razredu je treba ustvariti na drugačne načine, kot nekoč.

Kako pa je Romana Kranjc sploh postala učiteljica?

V osnovni šoli sem sanjala o tem, da bi bila bodisi frizerka, ali pa učiteljica. Bila sem kar solidna učenka, a sta starša rekla, da frizerka že ne bom. Potem sem se vpisala  v gimnazijo, ampak  tudi nista bila zadovoljna. Po srednji šoli sem si sicer želela študirati kemijo in matematiko, a se tega v kombinaciji takrat ni dalo. Lahko si študiral kemijo v kombinaciji z biologijo, ali pa matematiko v kombinaciji s fiziko. Jaz pa biologije nisem marala. Tako sem pristala na študiju matematike in fizike.

Zanimivo; vedno sem mislil, da ste v prvi vrsti fizičarka …

Moja prva ljubezen je matematika. V zadnjih letih pogosto prihaja do menjav učbenikov in načinov poučevanja; jaz se teh reči prav veselim, ker … spet nekatere stvari postavijo na novo. Tudi pred računalnikom včasih sedim ure … dokler ne rešim kakega problema. Matematika me še vedno intrigira. Mislim tudi, da bom po tistem, ko bom prilezla do staža »penzionistke« po krajšem počitku dajala tudi inštrukcije.

Pa boste prehod med »penzioniste« dojeli kot šok, ali kot olajšanje?

Celo življenje sem bila rada učiteljica in še enkrat bi izbrala enako pot. No, bi pa študirala kemijo, to že. Ampak ko bom enkrat v pokoju, se mi bodo odprle nove možnosti. Teh se veselim, ker mislim, da bom premikala gore, haha. Najbrž bom šla delati tudi tečaj za sommelierja. Sommelierka bi bila rada, to me veseli. Sem sicer tudi certificirana maserka, morda se bom posvetila temu. Pa na kako potovanje bom šla, v tem uživam. Sicer mi pa za nobeno stvar v minulih desetletjih ni žal.




Pa bi vseeno kaj spremenili v svojem življenju, če bi imeli to možnost?

Vse stvari, ki sem jih počela, bi premaknila na zgodnejše obdobje v življenju. Ne bi zapravljala časa. Pa s športom bi se bolj ukvarjala. Tudi sicer rada kolesarim, veliko se ukvarjam z golfom. To me sprošča. To … in pa seveda ast …

Počakajte, k tej temi se bova še vrnila. Povejte mi raje kako je bilo, ko ste začeli delati? Ste se srečali s kakim od učiteljev, ki je učil tudi vas?

O seveda. Najprej mi je bilo nekoliko nerodno, ampak me je kolektiv dobro sprejel. Najbolj v pomoč sta mi bila pokojni Jože Dakskofler in Katnikova Marjana; to je stara mama Anžeta in Gašperja Kopitarja. Prvi dan sta me pričakala, bila sta nekakšen odbor za sprejem, haha. Poznala sem oba tudi s Podmežakle; gospod Daskofler je praktično živel v hiši nasproti mene, le Sava je vmes. Katnikova pa tudi ni bila doma daleč stran in seveda sem imela velik rešpekt pred tema dvema človekoma. Pa sta me kar vzela za svojo in smo bili hitro zmenjeni. V zvezi z obema  imam same dobre besede. Z Marjano se še dandanes vsake toliko časa slišiva in greva na kako kavo. Ona je bila moj svetilnik …

Pa vi Romana? Ste danes vi komu od mlajših kolegov/kolegic svetilnik?

Hja, ne vem. To bi moral vprašati njih. Ampak – ja, rada sem komu v pomoč. Mlajše kolegice/kolegi bi sicer bili radi neodvisni, radi bi pokazali, da obvladajo. Saj to je razumljivo. Ampak ko pride taka ura … pa vseeno poiščejo nasvet pri nas starejših.

Bili ste tudi ravnateljica na osnovni šoli Prežihov Voranc …

Ja, enajst let sem bila ravnateljica. Na to mesto sem prišla za Albino Seršen. Njej sem bila pa pomočnica, ogromno sem se naučila. Kar en čas so me nagovarjali naj kandidiram za to mesto. Sem se pustila prositi, vmešavala se je tudi politika. Dva mandata sem opravljala nalogo ravnateljice, potem pa …

Učiteljski zbor iz časov, ko je bila Romana Kranjc ravnateljica; sedi v prvi vrsti v sredini
Foto: zasebni arhiv R. K.

Mar ni prehod nazaj v učiteljske vrste na nek način nazadovanje?

Zakaj? Pa saj sem učiteljica. Tudi ko sem bila ravnateljica, sem učila še po štiri ure zraven. Je pa tako – mislim, da se vsak ravnatelj po nekako dveh, največ treh mandatih izpoje. Potem je pač čas za nove ideje, za nove ljudi, človek pa se vrne k prvotnemu poklicu. Današnji ravnatelji so predvsem menedžerji, jaz pa sem rada učiteljica.

Povejva še kako o posebnosti Jesenic – o multikulturnosti. To je moja priljubljena tema, vi pa ste prav gotovo zelo relevantna oseba za mnenje o tej naši … drugačnosti.

Hja, mogoče res. A veš, v obdobju pred letom ’91 je bilo mnogo prišlekov iz območja bivše države dejansko asimiliranih. Pravzaprav to ni čisto prava beseda, v določenem pogledu ima negativen prizvok. Hočem reči, da so bili nekdanji priseljenci prav lepo vključeni v naše okolje. Pravzaprav nikoli nisem vedela kdo je kdo. Tudi prav je tako, zame ni važno od kod prihajajo moji učenci, ali njihovi starši. Pa še tole bi dejala – morda nam je bilo učiteljem pred leti lažje. Prišleki so le prihajali iz nekdanjih republik s slovanskim življem. Starši so se potrudili in razumeli slovensko, večinoma so tudi poskušali kaj povedati po naše. Danes pa se srečujemo z ekstremno povečanim deležem učencev albanske narodnosti. Pa ne pravim, da je s tem kaj narobe; le težave pri sporazumevanju imamo. Sploh s starši. Marsikdo od le-teh govori vsaj nemško, ali angleško, tako da se na koncu vseeno nekako sporazumemo. Z učenci pa večjih težav ni. Nekateri so zelo dobri, zelo inteligentni. Ne bi rekla, da so lastnosti učencev vezane na njihovo nacionalno poreklo. Ne pozitivne lastnosti, pa tudi ne negativne.

Razumem. Kaj pa razlike v vzgoji, obstajajo?

Gotovo obstajajo. Ampak spet – ne po nacionalnem ključu. Otrok je lepo, dobro vzgojen in ima delovne navade – ne glede na to katere narodnosti je. Ali pa tega nima. Te stvari dobi od staršev in ne od Slovencev, Hrvatov, Srbov, Albancev itd … če me razumeš. Se pa ob tem vsi učimo. Pred leti sem imela razredno uro na temo predstavitev narodnosti. Ena od učenk – muslimanka – je tako lepo predstavila svojo skupnost, da … še danes se mi svetijo oči, ko razmišljam o tem. Tiste razredne ure so bile med učenci prav težko pričakovane. Tudi danes bi bilo zanimivo.

Veste kaj me zanima – je med učitelji kdaj zaznati kako nestrpnost?

Ne, ne bi rekla. Tega pa res ne vidim. Pa ne ščitim učiteljev, ker bi bila kolegialna.  Za ta poklic se najbrž ne odločijo ljudje, ki ne bi znali razmišljati odprto. ¸




Pred časom sem intervjuval gospo, ki se ukvarja z odvisniki. Je tudi v osnovni šoli že prisoten problem droge?

Hja, te stvari učitelji zaznavamo. No, bolj slutimo, kot zaznavamo. Ampak rekla bi, da na tem področju nismo suvereni. Težko je pravilno reagirati, če v nečem nisi suveren. Če pa že pride do kakega problema z odvisnostjo, pa je tudi večinoma posledica kakih razmer doma, ali kaj podobnega. Zato pa šolska svetovalna služba dobro sodeluje z organizacijami, ki se s temi stvarmi spopadajo bolj poglobljeno in strokovno.

Ko sem bil sam še vaš učenec, sem bil najprej še pionirček, kasneje pa tudi mladinec. Če me spomin ne vara, ste bili prav vi zadolženi za mladino na šoli. Kako je bilo s tem? Ste se kdaj ukvarjali s politiko tudi kasneje?

Oh, ne prav zares. Za mladino sem bila zadolžena, ker sem pač bila še mlada. Uradno je bil vsak po statusu mladinec do sedemindvajsetega leta. Kasneje so prihajala tudi vabila za vstop v partijo, ampak … sem se izogibala. Sem si kar izmislila, da bom še nadaljevala s študijem in ne bom imela časa za politiko, pa so dali mir. Sicer pa tisto ni bilo slabo – sprejem v pionirčke in kasneje med mladince se je vsakomur vtisnil v spomin. Tudi sama sem to težko čakala, ko sem bila še učenka. Mislim, da imam še vedno nekje sliko posneto na dan, ko so me sprejeli med pionirje. Saj veš, z modro kapo in rdečo rutko okrog vratu. Čeprav je fotografija najbrž črno-bela, haha …

Kaj ko bi midva zaključila z debatami o učiteljevanju s kako anekdoto? Gotovo se jih je nabralo precej v teh letih …

Kaj pa vem katero bi izbrala. Mislim, da je bilo prav prvo leto, ko sem učila … enkrat je k matematiki sedem otrok prišlo brez domače naloge. Zelo sem se razjezila. Rekla sem, da hočem naslednji dan videti sedem podpisov. Eden od tistih otrok je naslednji dan prinesel v beležnici očetov podpis – sedemkrat. Kdo ve, kaj si je oče mislil, ampak otrok je prinesel sedem njegovih podpisov, hahaha. V zadnjih letih pa mi je v spominu ostal naslednji pripetljaj – sredi pouka je enemu od učencev z mize padlo ravnilo. Nonšalantno me je prosil, če mu ga poberem. Pa vem, da ni provociral, šlo je za zelo mirnega učenca. Ampak očitno je bil z mislimi nekje v svojem svetu. Sploh nisem vedela, kako bi odreagirala. To smo se smejali v zbornici, ko sem ostalim učiteljem povedala za prigodo. Takrat sem na pogovor povabila oba starša in … zelo jima je bilo neprijetno. Naprej in nazaj sta se opravičevala. Še enkrat – vem, da otrok ni želel biti nesramen, ampak … nekako sem morala reagirati. No, pa še ta mi pade na pamet – ko se je zamenjal sistem in smo se začeli naslavljati z gospodi namesto tovarišev, nam je šlo sprva vsem skupaj nekoliko težko od jezikov. Tako je enkrat k meni v zbornico pokukal eden od učencev in rekel – tovarišica Romana, ali lahko dobim gospoda hišnika, hahahaha …

Pa kak neprijeten dogodek, ki se vam je vtisnil v spomin?

Sploh nobenega nimam. Težko bi izpostavila karkoli takega. Morda lahko rečem, da mi je bilo vedno najtežje, kadar je kakemu otroku umrl kdo od staršev. No, pa tudi sama sem se kdaj spravila v težave. Recimo – enkrat je eni od naših delavk umrl oče. Sem šla kot ravnateljica v imenu šole na pogreb, a je tam izpadlo, da o nekaterih stvareh nisem podučena. Pokojnik je bil namreč muslimanske veroizpovedi; pri pogrebih v tej skupnosti pa ženske sprva počakajo nekoliko ob strani. Jaz pa sem s tistim vencem skorajda vdrla na pogreb. Sodelavka je takrat vprašala njihovega verskega voditelja, če lahko vseeno sodelujem, pa ni pustil. Prav neumno sem se počutila. Potem pa je enkrat kasneje sedel v moji pisarni zaradi svojega otroka. Tam sem jaz spoštovala vaše običaje, sem mu rekla, ampak tukaj boste pa vi red, ki ga imam jaz na šoli. Pa sva se lepo pogovorila, ni delal težav. No … ta situacija mi ni ostala ravno v najlepšem spominu.

Učiteljski zbor v zgodnjih osemdesetih prejšnjega stoletja; Romana stoji prav v sredini v svetli majici
Foto: zasebni arhiv R. K.

Zdaj pa se le nekoliko posvetiva še področju, s katerim se ukvarjate v zadnjih letih. Pred kratkim sem na svojo veliko osuplost namreč odkril, da se ukvarjate z astrologijo. Sem pa misli, da je to bolj tako … za stare babe …

Pa saj sem stara baba, haha …

Haha. Včasih bi bilo bolje, če bi prej pomislil, preden zinem kako neumnost. Ampak vseeno – matematičarka ste in fizičarka, izobražena ženska. Kako gre to skupaj z astrologijo?

Oh, prav dobro. Astrologija je veda, moja znanja iz matematike in fizike pa so mi samo v pomoč. Ti pa mogoče mešaš astrologijo s kakim »šloganjem«, vedeževanjem, ali čim podobnim. Ob tem, ali pa kaki TV-izvedbi – dobim kar ošpice! To nima zveze z astrologijo. Z le-to se sicer ljubiteljsko ukvarjam že kakih deset let, upoštevajoč vse prekinitve. Včasih ni bilo računalniških programov, ki bi vse izračunali do pičice natančno. Sicer pa sem astrologijo resno študirala tri leta. Delam na podlagi rojstne karte. Vse stvari delujejo na podlagi rojstne karte. Zelo važen je tudi natančen čas rojstva. Pa seveda lokacija. Teoretično – isti človek rojen isto sekundo v Evropi, bi imel drugačno astrološko karto, kakor če bi se rodil recimo v Ameriki. Z druge perspektive je položaj zvezd in planetov drugačen, s tem pa tudi njihov vpliv na naša življenja. Položaj planetov in lune vpliva na vsakogar izmed nas.

OK, na tem področju zares nisem »doma« in lahko sprašujem samo nesmisle. Ampak vseeno – nekje sem prebral, da je matematika živa, da se razvija. Kako pa je z astrologijo?

Astrologija ni znanstvena veda, ampak spada med t.i. alternativne vede. Je pa res, da s pomočjo astrologije lažje razlagamo dogajanja v naših življenjih. Še enkrat bi omenila “ta hitro” TV-astrologijo. A veš, jaz za izdelavo rojstne karte potrebujem par dni. Na televiziji pa je vse skupaj lahko opravljeno v nekaj minutah. Je potem res lahko dobro? Poleti, ko imam več časa, lahko izdelam nekako dve na teden. Kak teden mi pa tudi ne gre. Pri meni je zelo pomemben Merkur, zelo dominantno vpliva na moje komunikacijske sposobnosti.

Ali biti astrologinja ne pomeni sedeti na vrtu in gledati v zvezde?

Oh ja, pogosto gledam gor. Vesolje me fascinira.

Bi lahko delali horoskope?

Lani sem pisala horoskop za Nedelo. Ampak to je tako – tovrstni horoskopi so vedno zelo, zelo splošni. Bolj natančne za vsako posamezno osebo pa se seveda da izdelati na podlagi rojstne karte.




Koliko časa pa je trajalo, da je Romana Kranjc ugotovila, da se želi ukvarjati z astrologijo?

Dolgo. Potem pa me je spodbudila ena kolegica … Pustiva to. Vpisala sem se v astrološko šolo Irene Stopar. Ona je kar avtoriteta na področju astrologije v Sloveniji. Program mi je bil všeč, ker sem ga lahko opravljala prek spleta. Že tako sem dosti v avtu, vožnja iz Podkorena do Ljubljane in nazaj, pa bi mi vzela ogromno časa.

Kakšen je ta program? Ta šola?

Je kar zahtevna. Tudi ne preveč poceni, če smem pripomniti. Ampak je vredna vsakega vloženega evra, vsakega vloženega trenutka. Potem pa na neki točki ugotoviš, da več kot veš, bolj spoznavaš, kako malo v resnici veš. Za diplomo sem si izbrala temo  Kiron in izvorna bolečina (Kiron je asteroid). Poleg  teoretičnega dela sem morala njegov vpliv pojasniti na treh rojstnih kartah po svoji izbiri. Izbrala sem si Vojislava Šešlja, pa Johna Lennona in jasnovidko Saro Memić …

Hm, dokaj nenavaden izbor …

Hja, pri Šešlju me je zanimalo, zakaj tako inteligenten človek govori in je odgovoren za take strahote in nesmisle. V sebi ima neko izvorno bolečino, ki so jo imeli že njegovi stari starši. Prizadet je z zgodovinskimi dogajanji pri njegovih prednikih. Je pa človek z ogromno energije.

John Lennon je bil pa tako ali tako moj idol. V mladih letih sem požirala vse v zvezi z njim. Imel je zelo težko otroštvo …

Je bilo že ob rojstvu zapisano, da bo končal tragično?

To težko rečem. Je bilo pa zapisano, da bo umetnik. Uspešen umetnik.

S tem Lennonom me malce presenečate. Od nekod imam namreč fiksno idejo, da vam je všeč Donna Summer. Vem, da smo s sošolci nekoč od nekje izbrskali podatek, kdaj imate rojstni dan, potem smo vas pa okrog ovinkov pripravili do tega, da ste povedali kateri glasbenik vam je všeč. V Kovinotehni smo vam nato kupili longplejko Donne Summer, za katero se je izkazalo, da jo že imate v svojem arhivu …

No, nisem poslušala samo Lennona. Rada sem imela tudi Donno Summer, pa Leonarda Cohena. Rada imam blues, zelo rada sem poslušala Bajago … Ko pa ravno govoriva o tem – nerazumljiva mi je današnja navdušenost mladih nad … Modrijani in podobnimi.

Me hecate? A otroci res poslušajo Modrijane?

Včasih pač debata nanese na glasbo. Pa jih vprašam koga od slovenskih izvajalcev bi povabili na šolo, ali kaj podobnega – Modrijani so eden od najpogostejših odgovorov.

Če me spomin ne vara, sem hodil v srednjo šolo, ko so Avseniki v blejski športni dvorani imeli poslovilni koncert. Spomnim se, da je bila okrog tega cela »šara«, ampak … niso me ravno zanimali Avseniki. Ne takrat. Danes jih cenim, če tako nanese, jih z veseljem lahko poslušam.

To ni enako. Ti otroci danes si želijo Modrijanov, njim so to idoli. Ne sicer vsem, marsikomu pa.

V idili domače hiše v Podkorenu …

Vrniva se nazaj k astrologiji. Od treh ljudi, ki ste jih obdelali, mi še ničesar niste povedali o Sari Memić. So v njeni rojstni karti vidni znaki jasnovidnosti?

Zagotovo  je bilo vidnih kar nekaj znakov jasnovidnosti. Je bila pa izdelava njene rojstne karte vsekakor res zanimiva.

Zakaj pravzaprav nekdo poišče nasvet astrologinje? S čim lahko ljudem pomagate?

Dobro vprašanje. Ljudem lahko pomagam, da spoznajo samega sebe. Da se lažje najdejo, če tako rečem. Ljudje pa moje nasvete iščejo iz različnih razlogov. Recimo – ker jih zanimajo vprašanja glede ljubezni, partnerstva, odnosov. Zanima jih recimo kakšen poklic bi bil primeren zanje, ali pač za njihovega otroka. Včasih iščejo razlago za premajhno samozavest, ali pa za stvari, ki se jim dogajajo v življenju. Vse te stvari pomaga razložiti astrologija.

Toliko govoriva o tej rojstni karti; kaj pa potrebujete za izdelavo le-te? Kakšne podatke?

Za izdelavo rojstne karte potrebujem dan, mesec, leto, uro in minuto rojstva. Potrebujem tudi kraj rojstva. No, pa seveda področje, ki spraševalca zanima. Potem pa izdelam astrološko karto za eno leto. Ampak poudarjam – to ni napovedovanje prihodnosti. Lahko pa pomaga pri določenih odločitvah in razumevanju stvari, ki se in se nekomu bodo dogajale.

A je potem za zares dobro partnerstvo potrebno, da je konstelacija zvezd obeh partnerjev ob njunem rojstvu … kako bi rekel … kompatibilna?

Odgovor na to, kaj je dobro partnerstvo, je tako ali tako relativen. Rekla bi, da je odgovor na tvoje vprašanje – deloma ne. Ni prave formule za to. Ne morem nekomu reči – zdaj si pa najdi partnerja, ki je bil rojen takrat in takrat, tam in tam. Je pa res, da si določena astrološka znamenja ležijo, če se tako izrazim. Osebi z dobro postavljenima Merkurjema se bosta laže pogovorili, ko bo nastopila kakšna težava.

Prej ste mi zaupali, da ste rojeni v znamenju device. Jaz pa sem kozorog. Včasih sem se nekoliko ukvarjal tudi z razlago sanj in vem, da sta devica in kozorog zelo kompatibilni znamenji. Sva se morda zato tako dobro razumela v šoli?

Prav gotovo je tudi to imelo vpliv. Sem pa jaz še v podznaku kozoroginja, tako da … No, pa saj si bil tudi sicer dober učenec, kolikor se spomnim. S takimi se ni težko dobro razumeti.




Kaj lahko še poveva o astrologiji?

O astrologiji se da povedati ogromno, ampak ne bom najedala s tem. Bodo rekli, da se reklamiram, haha. Lahko pa povem, da ravno v teh dneh izdelujem rojstno karto za nekega znanega Slovenca. Ampak ne smem povedati za koga gre. Živi pa v Ameriki. Bi pa morda kot zanimivost omenila še, da na temo astrologije obstaja ogromno dobrih knjig v Srbiji in Rusiji. Prav neverjetno je, koliko se ubadajo s tem!

Ali je potem pravilna ugotovitev, da te zadeve bolj ležijo slovanski duši?

Tega ne vem. Sama se sicer ukvarjam s t.i. zahodno astrologijo. Ena od mojih prijateljic pa obvlada drugo vrsto astrologije. Pogosto dilemo ki se pojavi, skupaj predebatirava.

Aha. Potem ni vaša metoda edina zveličavna?

Kje pa! Vsak ima možnost izbrati tisto metodo, za katero se mu zdi, da mu najbolj ustreza, da mu največ pove. Sama kar pogosto iščem še druge aspekte.

Ampak Romana, kaj ste potem vi – učiteljica, ali astrologinja?

Učiteljica, jasno. Vse življenje sem učiteljica. Suverena sem v tem početju. In skromna, haha.

Še to povejva, kako vas lahko ljudje pravzaprav kontaktirajo …

Lahko mi pišejo na elektronski naslov:  rk.astrolog@gmail.com

Vse dopoldne že sediva. Vseeno pa imam še zadnje vprašanje za vas – v letih, ko sem bil še vaš učenec, ste nekajkrat med nas pripeljali majhno dekletce. Uršo, če se prav spomnim. A lahko kakšno rečeva o njej, vaši hčeri?

Jasno. Urša je krajinska arhitektka in živi v Ljubljani. Ima dva otroka, oba sta športnika. Starejši je navdušen smučar, mlajši pa nogometaš.

Ampak … po eni matematiki … mora zdaj tudi tista majhna punčka biti že blizu … štiridesetih?

Ojoj, ja res je. Še kako leto, pa bo praznovala. Ampak tegale ne bo marala brati, hehe. Sicer pa sem zelo ponosna nanjo!

Tovarišica Romana – zdajle bom pa vseeno nehal. Hvala, ker ste bili pripravljeni oddelati pol »šihta« v moji družbi.

Z veseljem Marko. Prav lepo je bilo obujati spomine!

Učiteljica Romana Kranjc in njen 8.a na zaključnem izletu v Umagu leta 1984. Romana stoji zadaj z rdečo majico in sončnimi očali. Moja malenkost: drugi z leve z oranžno regratovo lučko namesto frizure
Foto: zasebni arhiv R. K.

Tako sem se počasi – po obveznem selfieju seveda – odpravil. Ob vožnji nazaj na Jesenice, sem razmišljal o tem, koliko mi je ta ženska dala v življenju. Pa tudi o tem, kako nerodno mi je bilo v prvih minutah najinega pogovora, saj sem tudi po nekaj desetletjih do učiteljice čutil veliko mero (straho?)spoštovanja. Romana pa mi je hitro rekla, naj ga ne serjem in se sprostim. Razmišljal sem tudi o tem, ali bom lahko napisal članek, ki bo zanimiv vsem Jeseničanom. Saj veste, Jeseničani se tradicionalno delimo na »Prežihovce« in »Čufarjevce«, odvisno pač od tega, katero osnovno šolo smo obiskovali. In tako gre ta delitev skozi vse življenje, podobno kot so se včasih delili oboževalci na tiste, ki prisegajo na liverpoolske kuštravce Beatlese in one druge, ki so jim bili bolj pri srcu divji Rolling Stonesi. Ja, moji dragi mlajši bralci, tudi fosilni Stonesi so bili nekoč divji. Pa ne, da bi se ravno jaz tega spomnil, sem vseeno nekoliko premlad. Midva z Romano sva sicer Prežihovca. Kaj to naredi iz naju – Beatlesovca, ali pač Stonesovca, naj vsak ugotovi sam. Ampak ni vrag, da tudi ljubiteljem glasbe Johna Lennona in Paula McCartneya ni všeč kaka Sympathy For The Devil; onim drugim, ki prisegajo na glasbo Micka Jaggerja in Keitha Richardsa, pa menda v trenutkih, ko nastopi »žuta minuta« sede kaka Yesterday. Je pa res, da na Jesenicah nimamo samo dveh osnovnih šol, pač pa so tu tudi še kaki Doorsi in Eaglesi, ampak … to mi pa potem že podre ves koncept zgodbe. Ko pa sem že v glasbenih vodah – tudi tista učiteljičina Donna Summer je najbrž na nek način oblikovala moj zgodnji glasbeni okus. Ne bi sicer mogel reči, da sem kdaj zares poslušal omenjeno pevko, sem pa poslušal kopico izvajalcev, za katerih zvočno kuliso je skrbel isti producent, kakor pri Donni Summer …

Kakorkoli že, upam, da sva – omejenosti na eno šolo navkljub – z učiteljico Romano vseeno natrosila dovolj zanimivosti, da vam je bilo branje v užitek in ste vztrajali vse do konca. Tako dolgi sestavki menda postajajo zaščitni znak mojih člankov, ampak … kako pa drugače? Drugače ne znam.

Pa hvala za pozornost.

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

Učiteljica in njen učenec

avgust 19, 2017

  • Marko hvala za ta prispevek in vse spomine na naše otroštvo in našo šolo. Romane se tudi jaz spominjam kot tovaršice s kar veliko avtoritete. Ko gledam fotografijo učiteljem, se poskušam spomniti vsakega od njih in dogodkov povezanih z njimi. Kot npr. Dakskoflerja, ko vas je fante ki ste bili bolj nagajivi pošiljal v svoj kabinet ….
    Še enkrat dober intervju, Mirjana

  • Marko, najlepša hvala, ker ste vašo “tovarišico” Romano povabili k pogovoru. Pa tudi Romani, ki mi je vaš zanimiv intervju posredovala v branje.

    Sama sem jo v preteklih letih lahko spoznala kot prijazno in delovno osebo, ki se je študiju astrologije predala s toliko zanimanja kot le redko kdo. Namreč, poznam jo iz druge plati, ko se prelevi v “učenko”, postavlja zapletena vprašanja in postane odločena, da bo osvojila še tako zapletena znanja.

    Najbolj pa me vedno znova fascinira Romanin optimizem in iskrena želja narediti svet boljši. Če bi bili vsi ljudje kot Romana, bi bila Slovenija raj na zemlji.

    • Hvala za ta komentar gospa Irena!
      Kaže, da učiteljico … in očitno tudi učenko … Romano – cenimo vsi.
      Izjemna ženska!

  • Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja