web analytics

JBT … ki ne pomeni: jebote!

Delite:
Pišem: Marko LUKAN

Skorajda štirideset let je že minilo od njegove smrti. Pravzaprav, če želimo biti natančni – prav danes obeležujemo devetintrideseto obletnico od dne, ko so tedanjim državljanom Jugoslavije in ostalemu svetu sporočili, da je umrl 

Za tiste bralce Jeseničana, ki so toliko mlajši, ali pač za tiste starejše, ki jim je tale podpis v cirilici že ušel iz spomina, naj pojasnimo: gre za podpis Josipa Broza Tita, nekdanjega dosmrtnega predsednika t.i. druge Jugoslavije. 

Gospod je sicer originalno pisal v latinici, saj je bil hrvaško-slovenskega rodu. Po današnjih dognanjih je bil rojen 7.maja 1892 v Kumrovcu, majhni vasici ob sedanji hrvaško-slovenski meji, pa čeprav je propaganda v nekdanjem sistemu njegov rojstni dan (Dan mladosti) pompozno praznovala vsako leto 25. maja. Kdo se ne bi spomnil veličastnih proslav v čast voditelju?

Titova rojstna hiša v Kumrovcu – foto: KLIK

Sledi vpogled, kaj o Titu dandanes pravi Wikipedia, prosta enciklopedija:

___________________________________

Josip Broz se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije (rojene Javoršek), ki je bila doma iz Podsrede. Bil je sedmi od petnajstih otrok. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za strojnega ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika.

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta v Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov). Leta 1920 se je v Omsku poročil s 15-letno Pelagijo Belousovo.

Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter se aktivno politično udejstoval. Zato je bil zaprt ter je po izpustitvi kmalu imigriral v tujino. Od tam je sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito.

Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje. Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom »Walter« v Jugoslavijo, z namenom »čiščenja« , čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije, med njimi tudi Milana Gorkića. Tito se je po tem zavihtel na položaj vodje te organizacije.

4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med letoma 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. Leta 1948 se je sprl s Stalinom, zaradi različnih pogledov na razmerja med državami v okviru Varšavskega pakta. Po Stalinovi intrigi z ustanovitvijo Informbiroja se je Tito odločil za odkrito nasprotovanje in nastal je razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

Vsi ustavni akti Jugoslavije od Ustavnega zakona (13. januar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza – Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike. Po sprejemu nove ustave 1974 pa je bil izvoljen za dosmrtnega predsednika. Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.

Ena izmed uspešnih Titovih potez v mednarodni politiki je bila ustanovitev gibanja neuvrščenih leta 1961 ( z Naserjem in Nehrujem). S to potezo si je priboril status državnika svetovnega slovesa in vodje »tretjega bloka«, vmesnega člena v boju med sovjetskim taborom in zahodnim zavezništvom.

Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij iz vsega sveta.

Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu – Tito«. Ta izpraznjen poskus ohranitve sistema je pomenil nadaljevanje zastoja, ki se je pričel z zadušitvijo liberalnih in nacionalnih gibanj v začetku 70. let, in končno razpad Jugoslavije.

Titu kritiki najbolj zamerijo neusmiljen obračun z »okupatorskimi pomagači« in »domačimi izdajalci« ter političnimi nasprotniki, ki so bili razglašeni za »sovražnike revolucije«. Najbolj izčrpno dokumentacijo o tem podajajo donavski Švabi – vojvodinski Nemci, ki dolžijo Tita in komuniste za genocid. Po vojni, v kateri so bili Vojvodinski Nemci prisilno mobilizirani v nemško vojsko, so nekatere preostale člane družin iz maščevanja bodisi javno usmrtili, bodisi poslali v sovjetska in druga delovna taborišča.

Podobne poboje, nekatere po iniciativi krajevnih voditeljev, druge širših razsežnosti, so uprizorili v skoraj vseh delih Jugoslavije. V Sloveniji še vedno raziskujejo povojne izvensodne poboje. Vsaj največji izmed teh pobojev se niso mogli izvršiti brez soglasja nespornega voditelja Jugoslavije, Tita.

Ankete, ki jih je opravila Ninamedia v letih 1995, 1998, 2001, 2007 in 2010, kažejo stalno visok odstotek za ocene, da je Tito pozitivna zgodovinska osebnost (najmanj leta 1998: 63 %, največ leta 2007: 81 %) in nizek odstotek anketirancev, ki ocenjujejo Tita negativno (med 7 in 11 % v različnih letih; razlika neopredeljeni).

___________________________________

Kakorkoli že: spomin na Tita počasi bledi. Mlajši spričo pomanjkljivega informiranja v izobraževalnem sistemu vedo o velikem državniku malo, ali celo nič. Pri večini starejših se očitno zbuja občutek nostalgije za “lepšimi časi”, pojavljajo pa se tudi taki, ki danes, skorajda štirideset let po njegovi smrti, trdijo, da je bil zločinec … v tistih časih pa so bili med najbolj gorečimi sledilci lika in dela tovariša Tita. 

Res je, Tito je bil diktator. Politične opozicije ni dopuščal. Je pa tudi res, da so narodi na območju, na katerem je vladal, za časa njegove dobe doživeli prosperiteto, kakršne niso nikoli prej in je spričo upogljivosti očitno nikoli več ne bodo.

Si predstavljate danes kakega od naših cmerasto-lakajskih in prelepo-odgovornih “državnikov”, da bi v nekem trenutku veliki sili zabrusil odločen – NE? Tito je storil prav to.

In radi smo ga imeli. Iskreno radi. Nesporno je treba ugotoviti, da je bil tudi sam JBT (v današnjem internetnem slengu je še JBT postala kratica za nekaj drugega) produkt nekega časa. Čaščenja, kakršnega je bil deležen on, pa v današnjih časih – z izjemo Severne Koreje – več ni.

Ni pa več niti tovarn, delavskih počivališč, zastonj zdravstva in šolstva, rigoroznega kaznovanja največjih prevarantov in še marsičesa. Nekateri bi pripomnili tudi, da po kavo in banane ni več treba z avtobusom v Trbiž …

Danes pa, kakor so pred leti zapeli bosanski raperji HZA:

Dragi Tito

Dragi Tito, nema više Juge,
jebaše nas hodže, popovi,
mržnja, sad su nam na vlasti lopovi.
Ne daju više ulicama tvoje ime
ništa nije ko prije,
komplet Evropa nam se smije.
Totalno u kurcu i ekonomija, i standard,
a seljaci s planina svi se spustili u grad.
Nema posla, nema para, nema bratstva i jedinstva,
ova će djeca imat’ sranja od djetinjstva.
Nisi ni ohladio, a oni spremili su planove
da podijele Jugu i Jugoslovene na klanove,
da nas nabriju jedni na druge,
sjebu ‘nol’ku zemlju,
bratstvo i jedinstvo bace u sjenu
pod svaku cijenu.
Više se ne zna kad predsjednik dođe u grad,
ne baca niko cvijeće na njega, nema se kad.
Ne jebe niko levate
jer nema penzije i plate,
svi su otišli na živcima od četiri godine rata.
Prvo na republike podijelili Jugu,
pa u scra majki poginulih unijeli tugu
i bol, rušili jedni drugima crkve i džamije,
isto k’o da ih nisu zajedno gradili ranije.
Mediji nas trovali, i nas i one tamo,
bivši gosti Golog otoka došli na vlast sa planom,
svako je htjeo svoje nacionalne boje,
a dobili smo svi po pički bolan, bolan.
ČUO SAM
-Za partije, vlade i kongrese,
za obroke, plate i regrese.
ĐE SMO SAD?
-U pizdi lijepe materine buraz, eto gdje smo, nikud stigli.
ČUO SAM
-Da mijenjali smo bratstvo i jedinstvo
za polovne ideale i ciljeve u tegli.
ĐE SMO SAD?
-Tu gdje smo i zaslužili jer se nismo digli.
Amerika, CIA, Rusi i Vatikan,
bili smo im trn u oku pa su sjebali tvoj plan.
Bili smo četvrta sila evropske armade,
lakše je vladat kad te raspu na komade.
Nisu tebe mogli nagovorit da nas jebu,
pa su čekali dan kad umreš, pa onda po redu.
Našli razliku
za svaku republiku,
uveli u vlast mržnju i nacionalnu politiku,
a mi stoka prije smo u čvor vezali zastave,
nismo ni sanjali da će ‘vaki da nas rastave.
Nisam znao ko je Srbin, ko Musliman
dok nam nisu pojasnili pa nam napravili zijan.
Đe’š to dijelit nas ko stoku poslije ovoliko godina,
a bili smo ko jedno, bili smo ko rodbina.
Sad svako u svom toru ima identitet
i jedemo govna – balkanski mentalitet.
Dobili smo certifikate za cijelu naciju,
to su cifre na papiru za privatizaciju,
posl’e otkupili za jedno 2-3 posto
da kupe preduzeća, da se poönu bavit poslom.
Nikad se mi nećemo oporavit od rata,
niko neće priznat krivnju jer smo robovi inata.
Jebo Balkan, jebo brda i belaj,
temperament, nismo ba k’o ostali svijet.
ČUO SAM
-Za partije, vlade i kongrese,
za obroke, plate i regrese.
ĐE SMO SAD?
-U pizdi lijepe materine buraz, eto gdje smo, nikud stigli
ČUO SAM
-Da mijenjali smo bratstvo i jedinstvo
za polovne ideale i ciljeve u tegli
ĐE SMO SAD?
-Tu gdje smo i zaslužili jer se nismo digli
ČUO SAM
-Kako su neki Sušic, Prosinečki i Piksi igrali zajedno u timu
ĐE SMO SAD
-Zna se brate ko će ispod mosta i u menzu, a ko u limuzinu.
ČUO SAM
-Kako smo bili pioniri i zakleli se slušat Tita najviše na svijetu
ĐE SMO SAD?
-Bruka brate, neću napustit Balkan, al ću da napusitm planetu.

___________________________________

Ob koncu pa še – šaljivo – pismo, ki naj bi ga nekaj desetletij po smrti Josip Broz poslal svojim nekdanjim državljanom:

Dragi moji Jugoslaveni, mrzite me čujem.
I to iz dna duše. Mrzite me i sve mi po spisku psujete. Kažete da sam bio diktator, da sam gušio slobode, da sam slao u zatvor nedužne, da sam naredio ubistva mnogobrojnih. Da dok sam bio na čelu FNRJ i SFRJ zadužio i vašu djecu, vaše unuke i praunuke. Da sam bio protiv slobode ispovjedanja vjere. Da sam napravio društvo privilegiranih a da je narod bio željan svega.

E pa mrzite me, nadam se da ćete me mrziti iz dana u dan sve više. Zaboraviti ćete da sam postao predsjednik države koja je još bila u feudalnom dobu, da skoro nije bilo tvornica, da je procenat nepismenosti bio izuzetno visok, da su bolesti koje su odavno bile iskorijenjene u Evropi i dalje harale po cijelom Balkanu. Zaboraviti ćete ili već jeste koliko je kilometara pruga, puteva i cesta napravljeno dok sam bio „diktator“. Koliko je bolnica izgrađeno, škola i univerziteta. Koliko smo samo tvornica napravili, kakvu smo vojnu industriju izgradili. Koliko ste samo imali radničkih odmarališta, prvenstveno na moru ali i na kopnu. Vaša su djeca imala dobre škole, vaš je pasoš bio cijenjen.

Jesam, priznajem, bio sam diktator. Nisam dozvolio da nam Rusi i Amerikanci seru po glavi. Tačno je, bio sam diktator, nisam htio da čujem da može biti neko gladan. Naređivao sam, i opet bih, da svaki radnik dobije stan od svoje firme. Naređivao sam i opet bih, da svaka radnička familija ima pravo na godišnji odmor na moru. Priznajem, mrzio sam zaostalost i koristio sam svoj diktatorski autroritet da svako djete mora ići u osnovnu školu a ko želi može i u srednju i na besplatan fakultet. Liječenje na VMA u Ljubljani, Zagrebu, Beogradu je bilo dostupno svima i svima je bilo besplatno.
Mrzite me što sam hapsio i slao na Goli otok. Mrzićete me još i više kad vam kažem da bih to opet činio samo da obezbijedim miran san svakom djetetu u svojoj diktaturi. A u tome sam i uspio. Ko je radio svoj posao, nije išao na Goli otok. Ko je radio gluposti, rovario protiv tek osnovane države, kovao planove za uspostavljanje sovjetske republike, ili neke američke kvazi-demokracije, taj je imao besplatnu kartu za Goli otok.


Mrzite me što sam naredio ubistva kvislinga i izdajica 1945-te. Ma šta sam trebao? Da ih amnestiram, a oni klali nedužan narod 4 godine. Kažete da sam naredio ubistva nekih sveštenika, hodža i popova? A nije vam palo na pamet da ih je ostalo u životu više od 99%, odnosno da sam naredio (i opet bih) da se smaknu samo oni koji su blagoslovljavali koljače. Zaboravili ste da nisam zabranio da se grade i crkve i džamije.
Kme, kme Tito je bio diktator, on nije dozvolio razvoj demokracije! Pa majku vam vašu, sve sam vam dao! Nije se zvalo ova ili ona stranka ali ste imali SSO, SK, sindikate, radničke savjete, SUBNOR, imali ste sve mogućnosti da se ponašate demokratski i uvježbavate demokratske procese. Kao smeta vam što nije mogao napredovati ko nije bio član partije! Pa majku vam vašu, ko sad napreduje u tim vašim državama? Da nisu možda nezavisni intelektualci!?


Ma znate šta, razočarali ste me i to duboko. Sve sam vam dao i šta vi onda uradite? Sve razjebete! Gdje su sad one škole i tvornice, gdje su univerziteti? Koliki je natalitet? Rastete li ili padate? Jeste li sretni ili nesretni? Ljeto je, hoćete li na more? Hoćete li svojim parama ili možda na kredit? Čije su vam banke? Čiju hranu jedete, je li uvozna ili domaća? Imate li za zimnicu? Sjećate li se mojih zimnica, svake godine, ha? Ko je kum vašeg djeteta? Je li komšija i prijatelj druge nacije ili više toga nema? Gdje su vam djeca, sa vama ili su pobjegla u inostranstvo, brisati guzice švabama? Može li se živjeti od penzije ili se svi molite bogu da umrete prije nego odete u penziju, samo da se ne patite i ne mučite svoju djecu?
Budale jadne! Šta sam vam govorio – čuvajte bratstvo i jedinstvo. Mislite li da sam ja to samo onako pričao?
Budale jadne! Sad vam švabe i francuzi uvaljuju priču o evropskoj uniji! A vi pušite sve što vam kažu! Pa imali ste uniju jaču od evropske sa vojskom, policijom, bankom, minimalnim uvozom, čist zrak i domaću hranu, džaba školstvo i zdravstvo. A sad ćete dobiti njihovu vojsku i policiju, njihove banke da vas pljačkaju, zaboravite na čisti zrak i vodu, ići ćete kod njih da ih služite a domaće ćete pojesti samo govno.

A to ste i zaslužili.

 


Delite:

One thought on “JBT … ki ne pomeni: jebote!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja