Tako sem ga mazn’la, da je ostal brez besed!

Sprašujem in zapisujem: Marko Lukan

Nebo je jokalo tisto jutro, ko sem se odpravljal novemu pogovoru nasproti. Neprespana noč … kakor tisti znani otroški reise-fieber pred odhodom na morje … pred pogovorom ni pomagala do boljšega počutja, pa tudi zgodnja jutranja ura se mi ni zdela ravno top za postavljanje zanimivih vprašanj, tvorjenje smiselnih povedi in oblikovanje dobrih zapiskov, iz katerih bi kasneje sestavil zanimiv članek. Po obdobju vročine je nad naše … med Mežaklo in Karavanke stisnjeno … mesto legla barva temno preležanega svinca, tako da sem se ob neusmiljenem pranju z neba – ob bližanju delavnici, v kateri sem bil z gospo dogovorjen za intervju – resnično spraševal, če se bo iz vsega skupaj sploh izcimilo kaj užitnega.

Gospo poznam že kakih 40 let. Morda je to sicer nekoliko pretiran opis, v vsakem primeru pa se približno toliko časa zavedam, da moja intervjuvanka obstaja. Vedno nasmejana in zgovorna gospa me je – boječega rdečelasca – že v ranem otroštvu očarala. Morda pa mi je ob obisku njene delavnice kdaj v prepoteno ročico stisnila kak bonbon, kdo bi vedel … »V delavnico boš nesel popraviti te čevlje,« mi je večkrat znala reči mama in me pustila, da sem sam opravil tistih nekaj metrov razdalje med našo hišo in čevljarsko delavnico, v kateri je delala

kakor smo jo doma imenovali. Od nekdaj sem si predstavljal, da vsi Jeseničani vemo kdo je šuštarka Mihela in najbrž med starejšimi prebivalci našega lepega mesta to zares velja. Sem se pa v zadnjih dobrih petnajstih letih, odkar prebivam na Plavžu, naučil, da ste/smo tudi Plavžarji imeli svojega čevljarja. 

Nekaj minut čez šesto zjutraj je gospa že pila kavo v svoji – v kot ob DZS-jevi knjigarni skriti – delavnici. Skodelica, iz katere je pila, me je spomnila na kako vojaško menažko iz prve svetovne vojne, a saj vemo kako je s tem – človek se preprosto navadi na “svojo skodelico”, kava pa je dobra le iz le-te. Kljub temu, da sva se z gospo za pogovor dogovorila pičlih par dni pred tem, me je sprva pogledala zelo presenečeno. Prijela se je za prsni koš, odložila skodelico s kavo in …

Dobro jutro gospa Mihela, kako ste?

A veste, sem upala, da vas ne bo. Tako zelo slabo sem spala, najbrž bo krivo vreme. Pa tudi – kaj pa naj vam sploh povem? Bodo rekli, da se silim v ospredje. Govorijo naj mladi, jaz sem za v grob …

No, no, zdaj ga pa serjete! Kdo pa nam bo potem popravljal čevlje v mestu? Veste kaj, gotovo imate marsikaj zanimivega za povedati. Začela bova kar s predstavitvijo in vašim otroštvom. Mi poveste kaj o tem?

Prav. Ime mi je Marija Mihaela Kapus …

Mihaela in ne Mihela?

Lej ga, kako se mi vtika v besedo! Mihaela. Pa saj je vseeno.

Mihela si pri enainosemdesetih rada vzame čas za svoje stranke
Foto: Marko L.

Gotovo pa tudi Kapusova niste bili od vedno?

Prav imate. Sem Klinarjeva in sem iz Plavškega Rovta. Pri nas se je reklo pr’ Šimnov’c. No, še vedno se reče, ampak jaz že dolgo ne živim več v Rovtah.

Tega se menda žensk ne vpraša, ampak … gospa Mihela, koliko ste v resnici stari?

Uhh … sem letnik ’36, pa si sami izračunajte. Enainosemdeset jih bom. Ko sem bila stara šest let, me je najstarejša sestra peljala prvič v osnovno šolo. Le-ta je bila tam, kjer je danes gimnazija. Zelo drobno dekletce sem bila, skravžana in čisto svetlolasa. Na vasi so rekli – glej, jagenjček laufa, kadar so me videli. Pri hiši nas je bilo sicer deset otrok, štiri punce in šest fantov. Jaz sem bila najmlajša. S sestro sva šli dol ‘z Rovt čez Pejce in Razgledno. Nazaj pa skozi mesto, pa pri trgovini pr’ Čufarju gor v hrib. Vsi Rovtarji smo takrat hodili peš. Pozimi pa s sankami. S seboj sem imela v eni roki 4 litre mleka in skuto, v drugi pa šolsko torbo …

Kaj pa ste počeli s toliko mleka?

Tisto je bilo za učitelje. Doma smo imeli kmetijo, mleka in mlečnih izdelkov je bilo dovolj. Na ta način sem si zaslužila za zvezke. Tudi predli smo sami doma. Cele zime smo predli.
»Predi, predi dekle, predi, prav tanko nit naredi …«

zapoje gospa Mihela v tistem trenutku. Pesmi ne poznam, zato gospo pustim pri miru, ko zamišljeno nadaljuje:

V Rovtah smo za življenje praktično pridelali vse. Še ječmen smo prepražili in iz njega kuhali kavo. Zdajle vas pa vprašam – katera stročnica se dvakrat lušči? Dam nagrado. Eno brco v rit, haha …




So v šoli govorili nemško?

Kolikor se jaz spomnim – ne. Ni pa tista … vseeno je bila nemška … šola po osvoboditvi veljala nič. Še enkrat sem morala v šolo.

Ob koncu vojne so bile Jesenice bombardirane in takrat je bomba padla tudi na meščansko šolo, ki je bila v prostorih, kjer je bila kasneje dolga leta kemična čistilnica. Ste bili takrat tam?

Ne. Tisto jutro mi je mama rekla, naj nesem malico staremu očetu v žago in mlin pod Rožco. Ko sem se vrnila, mi je rekla – pridi pogledat, kaj se dogaja. Dol na mesto sicer nismo imeli neposrednega pogleda, se je pa iz doline valil dim. Naslednji dan sem videla, da je bila šola vsa stolčena, ampak mene k sreči ni bilo zraven. Je pa umrlo nekaj učencev in to praktično od zavezniških bombnikov na pragu osvoboditve. Žalostno.

Se okupacije sicer spomnite? So Nemci hodili gor v Rovte?

O seveda se spomnim. Nemci so praktično vsak dan gor v vas poslali patruljo. Do nas domačinov so bili zelo grobi in nesramni, večkrat so kaj ukradli in koga pretepli. Pri nas so vzeli dva prašiča in kravo. Večkrat so se tudi preoblekli v partizane, da bi nas preslepili. Tudi sama sem jih, pa čeprav majceno dekletce, pošteno skupila od Nemcev. Eden od vojakov me je udaril s kopitom, še danes se mi pozna. Mama je tako jokala … mislila je, da so me pohabili, da roka ne bo več delovala. Pa je vse »zrihtala« in sem roko vseeno uporabljala celo življenje. Mama je tudi sicer znala »poštimati« nas otroke. Ko sem začela hitro rasti, sem bila tako »puklasta«, da mi je z nekimi prevezami prevezovala hrbet. Ampak tole bi pa rada povedala –  zaupana mi je bila naloga, da partizane opozarjam na prihod Nemcev. Ob petih zjutraj sem vsako jutro šla pod Rožco in sem v tla zabila tri metrsko palico. Če je bila palica pokonci, je bil to znak partizanom, naj ne hodijo v vas.

Mihaela kot “mali blond jagenjček” s svojima sestrama
Foto: zasebni arhiv M.K.

Ostaniva še v vaši mladosti. Kako je naneslo, da ste potem postali naša šuštarka? Najbrž si niste že od malih nog želeli popravljati čevljev?

Malo maturo sem opravila 25. junija. Ne spomnim se več katerega leta. Isti dan sem po Jesenicah že spraševala za službo. Stara sem bila kakih štirinajst let. V nobeni trgovini me niso marali, tako sem bila drobna. Potem pa sem naključno povprašala v Tršanovi hiši, kjer je bila šuštarija. Danes hiše ni več, ampak nekoč je bila tam velika firma. Dvesto ljudi je delalo, dvajset vajencev so imeli. Tam so pa rekli, da lahko delam. Dobila sem metlo, pa sem pometala. Ko sem kasneje popoldan prišla domov in mami povedala, da sem si našla službo, ni bila vesela. Je rekla, naj vprašam ata.

Mamo ste imeli zelo radi, mar ne?

Zelo. Kasneje, ko sem bila že odrasla in sem imela svojo delavnico, sem si večkrat mislila, da bi poleg Titove slike v delavnici morala viseti tudi njena. Ampak glavni v družini je bil pa ata. On je o vsem odločal. O kaki vzgoji pri njem ni bilo govora, vzgajal je samo z udarci. Veliko nas je pretepal. Dva brata sta šla zaradi njega čez hrib in pobegnila iz države. Živela sta na Švedskem, eden je še živ. Tudi ko smo bile punce že večje in … če je vedel, da smo bile večer prej na plesu, je naslednje jutro že ob štirih tolkel po posteljah in nas priganjal k delu. Ni govora, je tistikrat rekel za mojo službo, kdo pa bo pasel in molzel …

Pa ste vseeno bili celo življenje šuštarka. Nekaj se je torej moralo spremeniti …

Dva mojstra sem pregovorila, da sta šla v Rovte in ga prepričala. Ata sicer ni rad kaj dosti govoril.  Ampak takrat mi je vseeno uspelo, da sem ga s pomočjo mojstrov preprosila za delo v mestu. Pa sem se počasi priučila poklica. Tista firma se je kasneje zaprla, ena ženska je poneverila precej denarja, pa so oblasti vse skupaj zaprle. Začasno delo sem nato našla na Čufarjevi žagi. Tam sem bila tudi ob prst. Potem pa je čez dve leti prišel »befehl« (ukaz, op.p.), naj se šuštarija spet aktivira. Ne vem zakaj, ampak ni bilo prav posebnega interesa. Pa sem rekla – dajte meni, bom delala jaz. Tebi, Rovtarki, pa že ne damo, so rekli. Pa sem vseeno vzela tri pomočnike in začela z delom. To je moralo biti nekako 1958., morda ’59. leta, ne vem več natančno. Takrat smo bili edini, veliko dela je bilo. Pa nisem bila za*ebana šefica, veste. Vsi pomočniki so šli od mene v penzijo.

 




Kako pa je potem naneslo, da ste bili toliko let v prostorih, kjer je bila tudi čistilnica? Prav v tistih, kamor je ob koncu vojne padla zavezniška bomba …

Kaj pa vem. Tista prva delavnica je bila na koncu prevelika, delavcev pa premalo. Pa sem rekla – dajte mi drugo delavnico. Dobila sem jo v prostorih, ki jih omenjate. To mi je uredil gospod Komljanec iz zaštreke. Takrat je vodil Krajevno skupnost Sava. Iz stare delavnice sem pobrala mašine, tiste, ki sem jih potrebovala. Kaj je bilo z ostalimi, pa ne vem. Tam v okolici nas je bilo veliko. V čistilnici je delalo veliko žensk. Smo se kar dobro razumele. Zraven so bili tudi drugi obrtniki, električarji, šlosarji, tišlarji, špenglarji in podobni. Nekaj časa so me nagovarjali, da bi prevzela tudi pralnico, pa potem ni bilo nič iz vsega skupaj. Vseeno se rada spomnim tistih časov. Nekako ’64. leta sem začela z dejavnostjo tam. Do dvanajstih sem bila v delavnici, potem pa sem šla v Rovte nekaj pojest in mami znosila vse potrebno iz trgovine. Od dveh popoldan, pa do šestih, sem potem obiskovala obrtno šolo. Julija in avgusta sem potem morala hoditi še v Ljubljano na praktično šolo. Zraven sem se izučila tudi za pedikerko. To se mi je zdelo smiselno. O, koliko kurjih očes in vraščenih nohtov sem pozdravila, odstranila trde kože in zmasirala stopal … ! Spomnim se, da smo delali tudi čevlje za Bunderla … tistega, ki ga je ubila strela na Triglavu, tako velik je bil. Imel je nogo številka 53!

Kaj pa za železarno, ste kdaj delali za železarno?

Seveda sem. Čevlje z jekleno kapico. Takrat se jih ni dalo kar tako kupiti.

Veste kaj me še zanima? Prihajate iz hribovske vasice. Predstavljam si, da ste bili vzgojeni v verskem duhu. Ste verni? In če ste … kako to, da vam je v času komunizma uspelo zgraditi tako lepo obrtniško kariero? Neki današnji politiki nas vztrajno prepričujejo, da so »rdeči« praktično sistematično onemogočali vsakogar, ki je bil veren in so … malodane žrli otroke …

Mama je vedno rekla, naj bom v življenju poštena, srčna in verna, pa bom lahko lepo živela. A veste, vera, upanje in ljubezen človeku dajejo voljo za naprej. Ampak če me že sprašujete – meni nikoli v komunizmu nihče ni očital ničesar.

Niti z besedo?

Niti z besedo. So mi rekli, da sem Rovtarka, pa majhna in nesposobna, tudi ozmerjali so me, nikoli pa mi nihče ni očital ničesar v zvezi z vero, ali pa me onemogočal pri delu. Je hujše danes, veste. Ne dajo mi miru …

Kdo?

Oblast. Sem morala dati obrt nazaj. Ali pa bi mi vzeli pokojnino, tako so rekli. Upokojenci ne smemo delat’! Jaz pa tako rada delam, rada sem med ljudmi! Potem pa me je zaposlila hči, ki ima tudi obrt. Šivilja je. To je dober poklic, veste. Ampak kmalu bo šla tudi ona v pokoj, kaj bom pa potem? Rada bi še delala, vse dokler mi bo zdravje to dopuščalo. A veste kaj … lepo jih bom prosila, če mi pošljejo potrdilo, da lahko vsaj kake tri ure na dan še delam. Obrt sem imela od leta 1959, pa imam pokojnine le tam okrog 430 evrov …

A me hecate? 430 evrov? Pa saj … nekoga bi bilo treba ustreliti!

Ne enega. Deset bi jih bilo potrebno postreliti! Danes ni več poštenih ljudi!

Mihela v akciji
Foto: Marko L.

Prejle ste omenjali hčerko. Pri opisu vašega življenja sva zašla v šuštarstvo, ampak … kako vam je sicer teklo življenje?

Oh, na plesnem tečaju sem spoznala tistega »trajdlna« …

???

V TVD Partizanu smo imeli plesni tečaj. Mlada punca sem bila, brez izkušenj. Takrat sem osvojila en pokal, dobro sem plesala. Še zdaj ga imam. No, potem sem pa kmalu zanosila …

Kako pa je reagiral oče?

Na voz je naložil mojo posteljo in štiridelno omaro in jo pripeljal dol na Jesenice. Rekel je, naj se poročim, da ne bom delala sramote. Živela sem nad Klabusom, če veste kje je bila ta trgovina.

Vem. Sto metrov od tu, kjer se pogovarjava sedajle. Kasneje je bila notri Kovinotehnina trgovina. Pripovedujte prosim naprej …

Z otrokom sem živela v senu. Po lojtri gor in po lojtri dol. Stranišče je bilo na štrbunk. Spodaj je stanoval tudi župnik Hajnrihar in ta me je takrat rešil.

Ni imel težav s samsko materjo?

Ne. Hajnrihar je bil dober človek. Pa saj sem se nato tudi poročila.




Ampak zdi se, da nimate dosti lepih besed o svojem možu?

Oh, najbrž ne bi smela govoriti o tem. Ampak ta človek ni imel prav lepih besed zame. Zanj sem bila manjvredna. Če bi vi vedeli s kakšnimi izrazi me je obkladal … Že prvi večer po poroki mi je v glavo vrgel poročni prstan.

Zakaj pa to? A niste bili pridni, delali v svoji delavnici … S čim pa se je ukvarjal on?

Električar je bil v železarni. Delal je tam … kako se že reče … na elektrodah? Tam so bile tudi ženske … kaj pa vem. Ves čas mi je očital to in ono. Imel je stanovanje, ki mu ga je dala železarna na Jesenicah. Pa je ves čas govoril, da je njegovo in naj se kar poberem, če mi kaj ni prav. Potem pa mi je bilo nekega dne zadosti in sem kupila star hlev v Žirovnici, zadaj za gostilno Trebušnik. Posojila mi niso dali, so rekli, da sem kreditno nesposobna. Ampak devetinšestdesetega leta smo začeli kopati, štiriinsedemdesetega pa smo se že vselili v hišo. Imela sem svojo obrt in tri zaposlene, pa sem vseeno zgradila hišo s svojimi prihranki. Pa s svojima rokama!

Pa mož? Je kaj prispeval, pomagal?

Naredil je »štrom«, ampak je ves čas zmerjal. Tudi pil je. O, koliko sem prejokala! Vedno pravim, da je bila hiša narejena v solzah. Potem pa se je mož po 25 letih naveličal in se ločil. Kar sam je uredil vse, brez mene. Na občini so mi rekli – od tega in tega dne ste ločeni. Ampak v hiši je pa ostal. Jedel je pri meni, prala sem mu. Na koncu, ko je bil bolan, sem ga pa še tri leta »pedenala«, saj je bil brez nog. Ko je umrl, sem na SPIZu vprašala za vdovsko pokojnino. Pa so rekli – saj sta bila ločena. A ste hodili z njim na izlete, večerje, sprehode? Tudi malinovca nisem dobila od njega, sem rekla. Potem pa ne morete imeti vdovske pokojnine, so mi pribili. Hči je rekla – kaj pa imaš od tega, da si pošteno povedala …

Kaj menite – je bolje biti pošten in brez denarja, ali obratno?

Poštenost je najbolj pomembna! Od države nikoli nisem dobila nič, pa sem vseeno preživela. Pa še bom, iz principa! Nikoli nisem koristila nobene terapije, nobenih toplic, ničesar. Nič nisem imela od nobene države. Ampak meni se vseeno zdi, da se je v prejšnji državi živelo bolje. Manj je bilo za dobiti, ampak živeli smo pa lepše. Zdaj pa so ljudje vsi živčni. Pa noben več ne bi delal, samo sedeli bi in jedli. Ljudje še nikoli niso bili bolj leni, kakor so sedaj. Jaz imam še danes vrt doma. Sadni vrt in zelenjavni vrt. Vse pridelam sama. Redko hodim v trgovino.

Ampak kaj ste potem vi, gospa Mihela – Rovtarka, Jeseničanka, Kašarka?

Vse to sem po malem. Naj mi Bog da zdravje, da bom še nekaj časa … Štirikrat sem bila že operirana, dvakrat na vsaki roki. Kladivo in klešče, veste … to je poklicna deformacija rok. Zdravnik je rekel, da ne bom nikoli popravila več nobenega čevlja, pa sem bila kmalu spet nazaj.

Pred nekdanjo delavnico
Foto: zasebni arhiv M.K.

Reciva še kako o vašem poklicu. Kako to, da niste več v prostorih ob pralnici?

Pa saj tam ni ničesar več. Dokler je bilo družbeno, je bilo OK. Tačas sem tudi sama delala tam v svoji delavnici. Potem pa so prišli novi časi in je neka ženska … ne bom je imenovala … prevzela vse skupaj na privat … takrat so me pa pognali ven. Da potrebujejo prostor, so rekli. Zdaj pa poglejte – vse tam propada. Pa sem za delavnico dobro skrbela. Menjala sem vrata, naredila nov vhod, nova okna … vse na svoje stroške. Danes poštenost ni nič več vredna. Zato jih pa kot družba že dobivamo po glavi. In še jih bomo. V temle prostoru tukaj ob knjigarni sem zadnjih šest let …

Meni se zdi, da ste že dlje.

Ne. Šest let. Od leta 2001.

To je šestnajst let.

Gospa Mihela zamiži in tiho premišljuje …

Potem pa od leta 2011. Tukaj sem šest let.




Pa ljudje še nosijo čevlje v popravilo? Zdi se mi, da so danes čevlji relativno poceni. Ko ene uničiš, si pač kupiš druge …

Po pravici povedano jih pride bolj malo. Raje kupujejo poceni obuvala. Res so poceni, so pa tudi zanič. Petkrat jih obuješ, potem pa so že primerni za obisk pri Mihaeli, haha. Ob tem pa si mislim le – uboge noge! Noge bodo z leti zaradi teh umetnih mas in nekvalitetnih podplatov, tudi sicer celotnih čevljev – zelo nastradale. Ampak vse še da popraviti – čevlje, pasove, jakne, zadrge, toške, hokejsko opremo. Nog se pa ne bo dalo, veste. Imam eno mašino, ki je stara sto osemdeset let in drugo, ki jih ima vsaj dvesto. Pa obe še prima delujeta. Niti enega šiva ne izpustita. Ju še danes gonim na noge, veste. Takrat niso delali strojev na elektriko. Žal pa skorajda več ne morem dobiti igel. Za levoročno imam sicer še dovolj zaloge, za ono drugo SINGER-co pa ne.

Dajte no Mihela, pa niso ti stroji stari dvesto let!

O pa so. Še več so!

Imajo kake oznake, kako lahko to preveriva?

Kaj pa vem, poglejva …

Z gospo šuštarko pregledava oba v delavnici stoječa artefakta tehnične zgodovine, a podatkov o letnici izdelave ne najdeva. Gospa Mihaela z ljubeznijo v očeh boža obe mašini, kakor jima reče ona in pravi:

Koliko čevljev sem naredila s tema mašinama, ko bi vi vedeli … Včasih, ko sem bila še dol pri čistilnici, je mimo mene po hribu šlo 6000 ljudi vsak dan v železarno. Zjutraj so mi prinesli čevlje v popravilo, ob dveh pa so jih že lahko odnesli. Potem so pa nekega dne nehali prihajati ljudje po hribu in sem vedela, da je lepih časov konec.

Koliko sta stari “mašini”?
Foto: Marko L.

Niste pa bili edina čevljarka na Jesenicah …

Oh, bil je še Tomo. Tomota sem jaz naučila. Ampak menda je tudi on zdaj v pokoju. Bil je še oni Tesić na Bokalovi. Ali pa Tešić, ne vem več. On je bil opančar …

Opančar?

Ja, opančar. Delal je tiste cokle s kljuko spredaj. Potem pa se je k meni hodil učit’. Danes je pa menda gor na Bokalovi v njegovi delavnici nekdo, ki ne obvlada posla …

Popravlja pa kolesa.

Aja? No vidite, vsak dan se naučim česa novega.

Gospa Mihela, kaj pa ko vi kupujete čevlje? Na kaj ste pozorni?

Nikoli ne kupujem čevljev. Imam samo take, ki sem si jih sama naredila. Imam enih … kaj pa vem … šest parov. To je vse.

Ob tem sem v nejeveri pogledal gospo Mihelo v čevlje. Težko bi rekel, da je na sebi imela najnovejši model iz modnih katalogov, ampak … njeni čevlji so delovali zelo ohranjeno.

Zanimivo. Kako pa skrbite zanje? Prav dobro so videti. Najbrž jih nemudoma popravite, ko gre kaj narobe …

Šuštarka me pogleda, se nasmehne in skomigne z rameni:

Prav dosti se ne kvarijo.

Potem seže za pult in na plano privleče nedokončan par čevljev.

Tile čevlji so stari sedemdeset let. Začela sem jih delati za sestro, a jih nikoli nisem dokončala.

Tokrat tiho razmišljam jaz. Sedemdeset let? Gospa pa jih ima enainosemdeset? Nekaj ne bo držalo. Tudi sicer vidim, da ji cifre počasi delajo težave, a prijetni gospe pustim, da nadaljuje s svojo pripovedjo. Medtem se je tudi zunaj že davno naredil dan, vmes je prenehalo, pa spet začelo deževati, nekaj po osmi uri pa začno prihajati tudi prve stranke.

Mihela si z ljubeznijo ogleduje “70 let stare čevlje za sestro”
Foto: Marko L.

Kako je sicer odprta vaša delavnica?

Vsak jutro pridem ob 5.45. Potem delam do enajstih in grem domov. Treba je skuhati za pet ljudi, veste.

Aha, kuhate torej tudi. Za koga?

Za hči in oba vnuka. Prej sem tudi za moža. No, zdaj pa za kako tamlado, haha. Pa kosim in plevem po vrtu. Pred kratkim sem si zlomila nogo, ko sem kosila. Kosilnica me je zagrabila in me povlekla. Dvajsetega aprila je bilo to …

Veste čigav rojstni dan je dvajsetega aprila?

Vaš?

Ne. Hitlerjev. Ne vem zakaj mi je to padlo na pamet. Morda zaradi tega, ker veliko berem o zgodovini. Ob tem bi vas spet malo spomnil na minule čase. Zanima me, kaj si mislite o Titu?

Nič. Vse je bilo v redu.

Je povojna oblast komu v Rovtah kaj vzela, so se ljudje pritoževali? So bili apetiti po zemlji?

Ne da bi jaz vedela. Nekaj so sicer hodili neki ljudje iz Ljubljane. Bi imeli vikendice in podobno. Ampak starejši brat je rekel – ne dam! In ni dal.




Kako se je razpletla epizoda s kosilnico, o kateri ste mi začeli pripovedovati?

Petdeset šivov sem dobila. Zdravnik je rekel, da stare babe ne bo operiral in mi je hotel celo nogo dati v mavec. Pa nisem pustila. Z longeto sem šla naslednje jutro domov. Sem telovadila in sem se pozdravila.

Mihela pri enainosemdesetih začne poplesovati po lokalu v dokaz, da jo nogi še dobro držita.

Prej ste mi povedali, da ste moža spoznali na plesnem tečaju. Dobili ste tudi pokal. Ste s plesom nadaljevali?

Vsa leta sem plesala pri folklori. Pa telovadila. Še danes telovadim. Že 44 let vsak četrtek obiskujem telovadbo v TVD-ju v Žirovnici. Pa v sankaškem klubu sem bila, od leta 1954. Velike tekme smo imeli v Rovtah in hodili tudi drugam po svetu. Tudi frajtonarico sem igrala, pa jo je brat odnesel na Švedsko. Ne vem kako je zdaj s tiso harmoniko. Pa v hribe sem strašno rada hodila. Saj grem še vedno rada. Včasih so bili organizirani pohodi po partizanskih poteh. Šli smo v Dražgoše, na Nanos, Blegoš … Šest takih pohodov je bilo. Na vsak hrib si moral iti desetkrat, da si dobil zlato medaljo. Jaz sem bila vedno prva. Mihaela naj gre naprej, so rekli. Ko sem bila že poročena, sem celo mamo pripravila, da sva šli na Triglav. Trikrat sva bili gor. Bratje so rekli, da me ubijejo, če je ne pripeljem cele nazaj. Ampak mene se ne da kar tako odkrižati, haha. Enkrat naju je spodaj pod Triglavom zajel snežni metež, pa sem mamo nesla od Kredarice na Planiko.

Štiriinštirideset let telovadbe
Foto: zasebni arhiv M.K.

Gospa Mihela, res ste neuničljivi …

Taka je moja usoda. Enkrat sem staknila tifus. Naši fantje so delali v Nemčiji, pa so gor dobili tifus. Nekateri so tudi umrli. Potem pa so preostali po povratku v domovino prinesli čevlje v popravilo, pa sem se nalezla. Imela sem 42 vročine. Odpeljali so me v bolnico, en mesec sem bila v Ljubljani. Bila sem izolirana, brez las in čisto zmešana. Ponoči sem pa vstala in zribala cel hodnik na infekcijski kliniki. Vse sem vedela, ampak bila sem pa čisto zmešana. Doktor Marolt je rekel – z vami ne bo nič. Ne bom umrla, sem rekla, ker sem z Rovt doma.

Haha, neuničljiva Rovtarka …

Ali pa tole … imela sem dve prometni nesreči. Dva avta so mi zmleli v harmoniko, pa še mene zraven. Enkrat sem se peljala iz toplic, pa pri Ivančni Gorici nekdo z mercedesom prileti 110 v mene in me porine v avtobus. Še zdaj vidim otročke na šipah. Imela sem sedem reber polomljenih. Tisti človek je bil zelo aroganten. Je rekel – tastara, kako pa voziš? Prišel je rešilec in naložili so me vanj. Dajte me pokonci, če ne me bo kri zalila, sem jim rekla. Še z vozička me niso dali v Ljubljani, ko je bila že pri meni policija. Pridni fantje so to, še danes so pridni. Delajo, ampak so reveži. Pa pravijo, da so danes drugi časi. Nič niso drugi časi. Voda še vedno teče, sonce se še vedno prikaže, pa luna je … Ljudje so danes drugi. Zato se nam pa narava maščuje. Ampak poslušajte zdaj tole – leta kasneje sem peljala vnučke v toplice. Zagledala sem tistega arogantneža, takoj sem vedela, da je on. Stopila sem za njim in ga pošteno usekala. Vnuk mi je rekel – mama, kaj pa ti je? Oni možakar pa je bil čisto tiho. Tako sem ga mazn’la, da je ostal brez besed. Boš ti meni govoril baba stara, sem si mislila …

No potem sem pa enkrat fasala nekoga naravnost na streho. Tamle dol pri bivši obratni ambulanti od železarne, sta po hribu dol priletela dva … a sta se notr’ lupčkala, al’ kaj … ne vem. Kar naenkrat sem ju imela na strehi. Porinila sta me v tovornjak, ampak k sreči ni bilo nič hujšega.

Ste koga oklofutali?

Haha, ne, tistikrat pa ne. Rada sem za volanom. Bojim pa se, kaj bo sedaj. Sem le že toliko stara. Vsako leto mi preverjajo oči, pa reflekse. Pregleda me tudi psihiater.

Delavnica v “katastrofalnem, zapuščenem in poscanem Centru 2”, kakor ga je imenoval en od komentatorjev na Facebooku
Foto: Marko L.

Kaj, ko bi vas preprosil, da mi od doma prinesete nekaj fotografij iz minulih let, celo desetletij? Bi to šlo?

A veste, včasih je v mojo delavnico vstopil tisti fotograf … kako se je že pisal? Tudi po svetu je hodil in fotografiral. A vi ne veste kdo? Kar v delavnico je stopil in pritiskal. Tak čeden je bil, fleten. Sem bila kar malo zaljubljena. Ampak je imel tako luštkano ženo … On bi gotovo imel dosti mojih fotografij. Pa ni več živ.

Gospa Mihela se zdrzne, stopi za delovno mizo in iz predala izvleče kup fotografij. Skupaj jih pregledujeva in šuštarka mi ob vsaki ve povedati kako zanimiv pripetljaj.

Nekaj fotografij pa vseeno imam. Glejte, tule sem v narodni noši. To je moja noša, zelo rada jo oblečem. Sem bila priča Petri … ooo, moja Petra …naj te spremlja sreča v življenju! A veste, ravnokar je rodila dvojčka. Matica in Mico. Njen mož dela pri Peugeotu in so v Franciji. Je cel magnatar, veste. V Radovljici delata hišo … Rada bi bila krstna botra njunima otrokoma.

Mihaela Kapus in “njena Petra”
Foto: zasebni arhiv M.K.

Niti sanjalo se mi ni kdo je Petra, saj fotografija prikazuje gospo Mihelo ob mladi svetlolaski, o kateri praktično nisem vedel ničesar. Šuštarka je nežno božala fotografijo in se zamaknila v nek svoj svet. Še preden pa sem uspel kaj več poizvedeti, je v delavnico vstopila ženska, in se z mojo intervjuvanko začela pomenkovati. Mihela je že prej kar mimogrede opravila z nekaj strankami, pri ravnokar prispeli gospe pa je name pravzaprav malodane pozabila. Skoraj tri ure sem že sedel z gospo, ki bi svojih dobrih osem desetletij življenja zagotovo lahko opisovala še naslednje tri dni. A sem se na tej točki odločil, da je ne mučim več s svojo prisotnostjo. Lepo sem se zahvalil za intervju, ki si ga tako zelo ni želela, naredil kupček iz razmetanih fotografij in pobral evrski kovanec, ki je gospe Miheli že dvakrat padel po tleh. Skorajda sem že zapustil njeno majhno delavnico, ko mi pravi:

A veste kaj – kaj ko bi midva naredila eno prošnjo? A boste napisali? Vi delate z računalnikom. Saj bodo na Obrtni zbornici gotovo prebrali … Trikrat jih prosim, če sem lahko še naprej pridna …

Nisem vedel kaj bi odgovoril, a sem obljubil, da bom tudi o tem kaj napisal. Potem sem se ves pod vtisom te izjemne gospe z neskončno življenjsko energijo – pa čeprav je v začetku pogovora trdila, da je »za v grob« – počasi sprehodil novim dogodivščinam nasproti. Pa nisem prišel prav daleč. Selfi … selfija nisva naredila, sem pomislil. Gladko sem odkorakal nazaj in še enkrat presenetil klepetajoči ženski. Vprašujoče sta me pogledali. Samo petnajst sekund vama še vzamem, sem obljubil. Potem pa sem, kot kak nesiguren, a preveč vnet mlad kozliček, še naslednji dve minuti telovadil po prostoru, si dajal opravka s telefonom, ki bi mi skorajda padel iz rok in … temu primerno naredil tudi zmazek namesto selfija. Kakorkoli že … ob koncu lahko zapišem, da že dolgo nisem v objemu imel bolj izjemne ženske. No, pa tudi šuštarka ne boljšega dedca. Bravo Mihela in … še na dolga leta! Moji bralci pa zdaj gotovo že veste –

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

julij 25, 2017

  • Tole je pa taprava slovenka. Pridna, duhovita, trdoživa. Upam da si ji napisal prošnjo na Obrtno. Bi ji morali dati njihovo posebno pokojnino glede na to kolk jim je članarine plačevala vsa ta leta ne pa da jih ona prosi če lahko dela. Kakšni butlji so ti slovenceljni. Še na mnoga leta za gospo teb pa tud še na mnogo takih “klenih” intervjujev. Sam kapo dol obema še!! Aja , majca je pa tabolš na svetu! LP

  • Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja