Solz enostavno nisem zmogel zadržati!

Piše: Marko Lukan

Pred kratkim sem – pretresen zaradi nenadne smrti – spontano stipkal kratek zapis o legendi jeseniškega, slovenskega in jugoslovanskega hokeja ter tudi širše športa: Cvetu Pretnarju (KLIK). Kasneje se je izkazalo, da je na spletni strani, ki jo ravnokar prebirate, to moj najbolj bran članek doslej. Pojavil se je tudi kak aboten komentar (poglejte spodaj pod omenjeni zapis), a ta največ pove o samem avtorju in ga ni potrebno dodatno komentirati. Že pred tem je slovenski hokej zapustilo še eno slovito vratarsko ime … v mojih očeh pravzaprav edini pravi naslednik našega Bertija. K sreči v tem primeru ni šlo za smrt, pač pa preprosto za konec dolge in bogate kariere. Pa tudi kariere polne vzponov, padcev, delirijev ob dotlej nedosegljivih uspehih njegovih ekip (klubskih, reprezentančnih), dram, čustvenih trenutkov in podobnega …

Dolgo sva se s športnikom – znamenitim Jeseničanom – dogovarjala za ta intervju. Pravzaprav vse od Olimpijskih iger v Sočiju. Pa potem v sezoni, ki jo je preigral brez profesionalne pogodbe – kot napadalec veteranskega moštva Jesenic. In znova v sezoni, ki je z branjenjem pri Olimpiji tudi zaključila njegovo aktivno športno pot. Očitno gre za modus operandi mojega početja, a v pozni pomladi leta ’18 sva le uskladila termine. Prav posebej vam ga ob vsem doslej povedanemu najbrž ni treba predstavljati … vseeno pa – moj tokratni sogovornik je bil 

Ob tem, ko sem se skušal pripraviti na pogovor, sem tokrat zajadral nekoliko v drugačno smer. Ugotovil sem, da je Robert po horoskopu Oven. Zanje je značilno, da želijo  vedno v vsem biti prvi in imajo izjemne vodstvene sposobnosti. Kot sem nekje prebral, Oven rad začenja nove projekte, je pobudnik, pionir. Žal pa je zaradi pomanjkanja potrpežljivosti tudi prvi, ki obupa, če se stvari hitro, oziroma takoj ne pomaknejo v želeno smer. Izzivi so zanj užitek, zato praktično ne pozna strahu. Po naravi je Oven zelo neposreden, enostaven in ne komplicira. Običajno ima jasne cilje in pozna najhitrejšo pot, da jih doseže. Odziva se hitro in eksplozivno, a tako hitro, kot se razburi, tudi pozabi in odpusti.




Prijazno povabilo (“kar k meni domov, ne bova posedala po lokalih”) me je v zgodnjem dopoldnevu pripeljalo pred lično urejeno hišo v eni izmed ljubljanskih četrti. Skozi odprtine v ograji sem lahko videl človeško silhueto in psa, ki sta se lovila po dvorišču, česa več pa nisem razločil. Izkazalo se je, da je postava moškega, ki sem jo deloma lahko videl, pravzaprav pripadala nekemu drugemu bivšemu slovitemu jeseniškemu hokejistu … a o tem malce kasneje. V tistem trenutku se je namreč po precej prometni cesti pripeljalo modro športno vozilo, v njem pa znani obraz: Lix, tudi Liks – vzdevek, ki se Roberta Kristana drži od mladih nog, podedoval pa ga je po svojem očetu, nekoč tudi hokejskemu vratarju (Aleksander Cigan). Po njem je podedoval tudi drug vzdevek – Cigo, a Robert v pogovoru pove, da ga taka poimenovanja nikoli niso motila. Bolj mi je šlo v mlajših letih na živce, ko so me klicali Robi, pravi.

Ograjna vrata so se prav po filmsko avtomatsko odprla, Lix je svojega modrega bliska zapeljal na dvorišče in tja spustil tudi mojega plehnatega fosila in mene. Tam pa – še en moj bivši someščan: Peter Rožič …

Ooo, Pero … od kod pa vi tukaj? 

Oba stanujeva v tej hiši. Sva soseda. Oprostite Lukan, ampak … ravno odhajam. Lepo se imejta.

Peter se odpelje, Robert pa pokaže svoje gostiteljske sposobnosti. Skuha mi kavo, ponudi sok, pobriše stole in mizo in … končno začneva s pogovorom.

Kako je torej s tem? Dva hokejista, dva Jeseničana, skupaj v hiši v Ljubljani? To je skorajda kakor v oni Stingovi pesmi – Englishman in New York …

Haha, mogoče. Midva pa Gorenjca v Ljubljani. Tako je naneslo. Peter je bil v sezoni 2002/03 tisti, ki mi je ponudil pomoč in streho nad glavo, ko sem prvič kot mlad vratar branil za Olimpijo. Kako pa sva se znašla oba v isti hiši? Najini soprogi sta sestri. 

Ahaa … gre torej za postopno širjenje jeseniških genov v prestolnico. Za tako rekoč gensko okupacijo …

Haha, ne vem, če bi to tako imenoval. Se imamo pa zelo lepo tule. Lokacija je odlična. V bližini je vsa potrebna infrastruktura. Blizu imam vrtec za svoji hčeri, trgovine, pošto, obvoznica je streljaj stran. Res je, da smo ob zelo frekventni cesti, a takole zadaj na dvorišču ni nobenega hrupa.

OK, Robert – začniva z bolj resnim delom. Veste, kaj me zanima? Nekoč, mnogo let nazaj, sem sodeloval na nekem 3-dnevnem žuru, ki je potekal prav v hiši, v kateri ste bili kot otrok doma. Najbrž smo bili z druščino res glasni in nadležni, saj se spomnim, da so sosedje klicali policijo. Kaj pa vem, mogoče jo je klicala tudi vaša mama … Se morda spomnite tega dogodka? Se vam moram opravičiti?

Ne, tega se pa res ne spomnim. Pa saj … tam so bili ves čas neki žuri. Ampak … menda sem bil ravno takrat v Kanadi. Kot mladega fanta, praktično še otroka, me je v Kanado zvabil nek wannabe manager z imenom Viktor Szabo. Čez lužo je poskušal spraviti evropske igralce.

Kako mu je uspelo prepričati vas?

Pa … kaj pa sem jaz vedel? Bil sem samo otrok s sanjami. Prišel je s tisto leder-jakno in mi obljubil novo opremo. Od malih nog sem bil zelo talentiran in tudi Podmežaklo so me podpirali pri poskusu čez lužo. Seveda je govoril tudi s starši. Človek je obljubljal vse mogoče, meni pa je bila najbolj všeč obljuba o novi vratarski opremi. V tistih časih smo na Jesenicah vratarji opremo nosili drug za drugim, nihče ni imel svoje, nove. Ko si malo zrasel, je bila precejšnja verjetnost, da si nase vlekel opremo, ki so jo pred teboj prepotili in premočili že vsaj trije, štirje vratarji.

Ste potem res dobili opremo v Kanadi?

Kje pa! Sposoditi sem si moral opremo od nekoga, ki je igral nočno ligo. Vso mokro sem vlekel nase, ko sem bil na try-outu. Znašel sem se v kraju Hawkesbury, nedaleč od Montreala. Nihče v klubu še nikoli ni slišal za tega Szaba. Ampak všeč sem jim bil, pa sem ostal. Igral sem v t.i. Junior A ligi; to je liga za igralce od 15-21 let. Sam pa sem bil star dobrih štirinajst. Če vam priznam, me je bilo določenih igralcev kar strah, ko so vsi bradati pridrsali predme.

Kako pa je bilo sicer tam? Pri kom ste prebivali?

Nekaj časa sem bil pri tem managerju. Potem sem prebival v indijanskem rezervatu in igral za njihovo ekipo. Ampak pri teh ljudeh je prva igra lacrosse, veste. Oni so včasih igrali lacrosse, jaz sem bil pa sam v garderobi. Nasprotniki so se že ogrevali, mojih soigralcev pa sploh ni bilo. Potem pa je sodnik pač moral odpiskati 5:0 brez boja in podobno …

Zanimivo! Kako se je končala kanadska avantura?

V Hawkesbury-u me je opazil oglednik ekipe Ottawa Senators. Potem sem branil pa tam. Stanoval sem pri predsedniku kluba, na tisti čas imam lepe spomine. Ampak, a veste … potem je pa tudi prišlo do tega, da so se začeli pritoževati neki starši lokalnih otrok, češ … oni plačujejo članarine, vadnine, jaz pa sem prišel od nekod … Kaj pa vem, po eni strani seveda razumem starše. Oni plačajo. Ampak za tujca je drugače, on bi menda “moral” igrati. Če je dovolj dober, seveda. Sicer pa je otroke od malega treba učiti, da se morajo za svoj status v ekipi boriti. Tak je pač šport. Saj sem bil boljši, ampak s takimi stvarmi se takrat nisem znal boriti.

Potem ste prišli pa nazaj domov?

Ja, seveda. Dve zaporedni sezoni sem bil v Kanadi, marsičesa sem se naučil. Tako v hokejskem smislu, kot tudi … predvsem sem dobil nekaj življenjskih izkušenj.

Od nekdaj me je zanimalo, kaj se je zgodilo, da vas je že pri osemnajstih, devetnajstih letih v Ljubljano zvabila Olimpija. Si ne želi vsak otrok, ki se hokeja uči na Jesenicah, potem tudi obleči rdečega dresa? Kakšna zgodba je bila za tem?

Ni bilo nobene posebne zgodbe. Saj sem že sezono, morda dve predtem, pomalem okušal igranje v članskem dresu Jesenic. Ampak takrat sem ocenil, da bom težko prišel v ekipo. Če se ne motim, je v tistih časih na Jesenicah branil Luka Simšič, ki je bil prvi vratar reprezentance. Tu je bil tudi že Gaber Glavič, jaz pa sem si želel igrati, braniti. Čutil sem, da lahko branim na visokem nivoju. Če si pa rezerva eno sezono, pa drugo … potem počasi začneš razmišljati o slovesu, veste. Takrat se je ob neki reprezentančni akciji poškodoval Klemen Mohorič, tedanji Olimpijin vratar, pa je Matjaž Sekelj vpoklical mene. Zabavno, ampak tudi tistikrat me je premamila obljuba o novi vratarski opremi. V Ljubljani se je pač pokazala priložnost zame, da se dokažem, pa sem jo zagrabil.

Robert v dresu Olimpije
Foto: Urban Urbanc, Sportida/siol.net

Vam je pri odločitvi za selitev svetoval oče? Tudi on je imel izkušnjo s tem, da je bil rezerva Cvetu Pretnarju in deloma Klemnu Tičarju …

Ja, oče je imel podobno izkušnjo. Ampak Cveta Pretnarja res ni mogel “prehiteti”, veste. Berti je bil pojem za vse ostale vratarje pri nas. Oče mi je skozi celo kariero večkrat svetoval. Seveda tudi takrat.

Z Olimpijo ste kar takoj postali državni prvak.

Hja, dober sem bil, kaj naj rečem, haha … Imel sem skoraj 95% ubranjenih strelov.

V naslednji sezoni pa ste se vrnili domov.

Tako je. Pa saj ste prej sami povedali – vsak otrok z Jesenic in okolice si želi nastopati v rdečem dresu. Moja želja je vedno bila, da naslov prvakov osvojim v rdečem dresu. Nekaj sezon sem nato branil doma. In sem ga osvojil, haha.

Vseeno vas je spet potegnilo v širni svet?

Tako je. Na Švedsko. Pri Brynäsu sem branil odlično.

Ampak potem ste znova prišli domov, na Jesenice. Kaj je bilo narobe?

Pravzaprav ni bilo narobe nič. Šlo je za slabo komunikacijo. Moj tedanji menedžer je bil doma v Stockholmu. Celo sezono ga ni bilo v Brynäs, v tistem času se je ubadal z nekimi družinskimi težavami. Sezona se je bližala koncu, jaz pa sem želel vedeti, kje bom igral v naslednji. Ker … če me v Brynäsu morda ne bi več potrebovali, bi si mesto med vratnicama zagotovil vsaj doma, tako sem se izrazil. V tistem obdobju sem po mojem mnenju prikazoval svoje najboljše igre v karieri. Čeprav … tudi v Zagrebu sem branil dobro. V Brynäsu so me razumeli, kot da nimam več želje ostati pri njih, pač pa se vrniti domov. Mogoče sem kaj preveč rekel, mlad sem še bil. Menedžerja ni bilo blizu, tako da se je razpletlo, kakor se je pač razpletlo. Kasneje se mi je opravičil.

Zmagoslavje v jeseniškem dresu
Foto: Damjan Žibert/24ur.com

Kljub temu pa ste ostali še eno sezono na Švedskem …

Ne, takrat sem dejansko prišel domov, branil eno sezono v ligi EBEL in šel nazaj na Švedsko, v drugo ligo po kakovosti. 

Na Jesenicah so vas prav po božje častili, ampak vi ste vseeno želeli več?

Tak je profesionalizem, kaj naj rečem. Na Jesenicah mi je bilo lepo, imel sem nek status, vsi so me spoštovali. Ampak kot športnik nikoli ne veš, kam te bo odnesla pot. Jaz pa sem si tudi vedno znova iskal nove izzive. 



Sicer pa – na Jesenicah je bilo na nek način lažje, na drugega spet težje. V ligo EBEL smo vstopali kot underdogs, kot avtsajderji. Bili smo dobra klapa domačih fantov, nihče ni od nas pričakoval čudežev. Ko ni pretiranih pričakovanj, se je lažje pripravljati na tekme. Potem si pa takoj heroj, če ti uspe. Kadar pa publika zahteva zmage in naslove – na Jesenicah je tudi to pogosto – pa je zelo težko. S tem se moraš pač naučiti spopasti kot športnik.

Saj ne bi zdaj želel omenjati pa čisto vsake vaše hokejske postaje, ker jih je bilo še kar nekaj. Ampak – ko sva že ravno omenjala “božji status” – takega ste imeli tudi v Zagrebu, mar ne?

Ja, menda res. Tam so me tretirali kot super-zvezdo …

Oprostite, ker vas prekinjam. Se je kdo spominjal vašega očeta še iz časov, ko je branil za Medveščak? Je bil tudi on super-zvezda?

Seveda so se ga spomnili. On je bil zvezda bolj izven igrišča, hahaha. Jaz sem imel res en super-zvezdniški status. Medveščak je imel strašansko dobro PR-službo. Veste, biti zvezdnik v ligi EBEL je nekaj, kar je pravzaprav nemogoče. Če bi kdo od nas res bil super-zvezdnik, bi šel v kako boljšo ligo. Ampak v Zagrebu so v tistih letih iz nas naredili resnične zvezdnike. Tudi družabnega življenja, ne le hokeja, športa. Uporabili so mojo (in še od koga) karizmo, z navijači sem se pa tudi od nekdaj rad družil. Če so tam odprli recimo kak nov avto salon, so nas napovedali kot posebne goste. Tretirali so nas kot zelo pomembne. Prisotni so bili mediji, zbirali so se navijači. Če vam povem po pravici, se sam nisem počutil kot kaka silna zvezda. Američani pa … ti so res mislili, da so nekaj posebnega. Pogosto sem potem razmišljal o tem, da je bila cena za našo vseprisotnost – športni (ne)uspeh. Z ekipo, kakršno smo imeli, bi morda lahko osvojili ligo EBEL, ampak …
Mlad fant sem še bil. Take stvari, tak status … to ti na koncu stopi v glavo. Nemogoče je, da ti ne bi. Tudi če smo izgubili, če sem branil slabše, so navijači ostali v dvorani in skandirali – ime ekipe, moje ime … tam so res znali narediti show.

Se vam zdi, da je šlo potem v Zagrebu v bistvu bolj za poslovno, kot športno zgodbo?

Kaj pa vem. Nikoli nisem razmišljal o tem. Ampak zdaj, ko me ravno vprašate – morda pa res. Saj pravim, morda bi se v športnem smislu dalo napraviti več, ampak … za Zagreb mi res ni žal. Bi kar lahko živel tam. Dobil in obdržal sem veliko prijateljev. Če bi pa lahko obrnil čas nazaj – bi pa nekoliko omilil vse tisto naše zvezdništvo.  

V dresu Medveščaka
Foto: Cropix/index.hr

Okej. Kakor sem že prej omenil, ste se tudi po Zagrebu še dosti selili po tujini. Je bila z vami družina, ste pohajkovali po svetu sami?

Nazadnje sem bil sam na Švedskem. Na Hrvaškem, Slovaškem in Češkem je bila z mano vedno družina. 

Pravite, da ste svoje najboljše obrambe prikazali prav na Švedskem. Kaj pa v reprezentančnem dresu – kdaj ste bili najboljši?

Težko bi izpostavil kako reprezentančno akcijo. Vse sem vedno oddelal zelo intenzivno … najbolje, kot sem v tistem trenutku zmogel.

Sem pa mislil, da boste izpostavili Olimpijske igre v Sočiju. Ali pa tisto svetovno prvenstvo v Kanadi, ko ste prav proti domačinom obranili 60 strelov in ste ob eni obrambi strela Danya Heatleya spustili čeljust kompletni dvorani. Takrat vam je ploskala vsa svetovna hokejska srenja …

Hja, Soči … Soči je bil res poseben. Kar se pa tiče Kanade … še sam ne vem, kako mi je uspelo tako dobro braniti tisto tekmo. Njihovo igrišče, njihova publika, oni so popolni favoriti in na koncu zmagajo s 5:1, pozornost pa odnesem jaz. Saj pravim … vedno sem si govoril – od naslednje tekme je odvisna moja kariera. Moraš ubraniti naslednjo situacijo, naslednji pak! Z roko, z nogo, z glavo, če je treba! Celega sem se dajal v tekme, razdajal sem se. Vedno, skozi vso kariero. Pa trma me je spremljala in želja po dokazovanju. Veste, tehnično sem bil bolj slab. Pri nas ni tako dobrih trenerjev vratarjev, smo bili bolj samouki. Na Švedskem so vse moje poteze spremljali zelo analitično. So mi rekli, da sem slab na “šapar’ci”, potem sem pa naslednji dve tekmi rešil prav z njo. Tak sem bil.

V Skandinavijo sem šel kot izdelan igralec. Tako sem vsaj mislil. Potem sem se pa tam ves čas učil. Imel sem izvrstnega trenerja vratarjev, takrat sem se v bistvu naučil največ v karieri. Učil me je tehničnih podrobnosti, načinov motivacije in podobno … Tudi v privatnem življenju sva postala prijatelja. Rekel je, da je v hokeju veliko dobrih vratarjev, ampak … če se želim dvigniti nad nivo ostalih, bom moral iti ven iz svojih limitov. 

Če se vrnem k reprezentanci, o kateri ste me spraševali – ko sem se sprva srečeval z velikimi imeni svetovnega hokeja, sem imel tremo, priznam. Kaka dva dneva pred tekmami z velikimi reprezentancami me je zagrabila. Takrat sem večinoma padel v nek svoj trans. Nekaj spoštovanja pred temi hokejisti je seveda potrebnega, kak strah je pa brezpredmeten. Po tekmah sem pogosto analiziral in razmišljal o tem, koliko mi še manjka, da bom res vrhunski. Ampak takrat je za samo tekmo že prepozno. Sem pa vedno spoštoval vsakega nasprotnika, najsi je to bila Kanada, ali kaka ekipa v B skupini.

Robert, Luka Dončić in Sonja Kristan
Foto: S.K. Facebook

Mora hokejski vratar biti poseben človek?

Verjetno mora. V golu si sam. Ostalih pet ti sicer pomaga, ampak na koncu koncev si sam. Na nek način si najbolj na očeh javnosti. Če dobro oddelaš svoj posel, te morda kdo potreplja, večinoma pa prevladuje mnenje, da si zato tam. Paki pa letijo z neznanskimi hitrostmi, vate gredo pravi izstrelki. Kadar ga polomiš, potem govorijo o tebi ves teden, vse do naslednje tekme. Hitro si “gor”, ampak še hitreje si kot vratar “dol”, če nisi konstanten. 

Jaz sem imel kar srečo, da so me povsod cenili. Tudi, če sem imel kdaj slabo tekmo – in skozi kariero se takih seveda tudi nekaj primeri – mi ni nikoli nihče ničesar očital. Te sreče nimajo vsi vratarji.

Bral sem, da ste v minuli, vaši zadnji sezoni, kar nekajkrat povzdignili glas nad soigralci. Ste bili tudi sicer liderski tip?

Ja, najbrž res. Vedno sem bil lider. Ne moreš biti v golu apatičen! Bil sem individualec v ekipnem športu, moralo se me je slišati.

Ste bili lider tudi v reprezentanci?

Da. No, jaz in Raza (Tomaž Razingar, kapetan reprezentance, op.p.), haha. Skozi vso kariero sva bila kot tempirani bombi, haha.

Je bila naša hokejska majhnost v resnici na nek način prednost? Reprezentanca je v minulem desetletju in pol imela trdno jedro, fantje ste se odlično poznali …

Mogoče res. Ampak fantje smo bili predvsem klapa. Nekaj jih je seveda prišlo in šlo skozi reprezentanco v tem času, ampak nekaj nas je bilo pa ves čas zraven. Večinoma smo se poznali že od malih nog. Vsakič sem bil vesel teh obrazov, ko sem se od kod pripeljal na reprezentančno akcijo! Sicer ni dvoma – večja številčnost ob dobrem delu prinese boljšo konkurenco. Na vaše vprašanje ni enoznačnega odgovora, naša specifika je povsem neprimerljiva s katerokoli vrhunsko reprezentanco na svetu.

Koliko “ničel” ste naredili v karieri?

Tega ne vem. Zagotovo sem jih največ naredil v reprezentanci.

Res? Vam je kaka še posebej ljuba?

Gotovo ciljate na tekmo proti Avstriji na Olimpijadi, po kateri smo se uvrstili v četrtfinale iger, jaz pa sem ohranil mrežo nedotaknjeno. Tisto je bil res poseben moment, spomnil se ga bom do konca svojih dni! Po tekmi sem bil tako izpraznjen, tako izmučen, da so čustva preprosto eksplodirala. Šlo je za kolaps mojega sistema. Takrat je nastal tisti famozni posnetek …

Zelo sem ponosen na vsako svojo “ničlo”. In hvaležen fantom pred mano, da so jo pomagali “zgraditi”.

 

 

 

Ste tudi sicer čustven človek?

Ne bi rekel, da je to kaka moja izrazita lastnost. Sicer bi me v golu prevečkrat sprovocirali. Te stvari, provokacije, to se ves čas dogaja. So del športa. Ampak po tisti tekmi z Avstrijo pa res … imel sem težje obdobje za sabo, slišal in prebral sem precej kritik na svoj račun … potem sem pa reprezentanco pomagal spraviti v četrtfinale Olimpijskih iger z nedotaknjeno mrežo. Kot otrok gledaš Olimpijske igre po televiziji, sanjaš, imaš želje, potem se ti pa zgodijo. Jasno,da sem bil čustven, saj nisem iz železa. Kdo ne bi bil? Solz enostavno nisem mogel zadržati. Tisto so bile solze sreče. Onih trenutkov se bom rad in živo spominjal do konca svojih dni!

Kdo je sicer po vašem mnenju najbolj zaznamoval reprezentanco, ki se v zadnjih letih počasi poslavlja? Ste bili to vi? Morda kapetan Razingar? Uspešni selektor Kopitar? Kdo drug?

Našteti smo bili morda bolj izpostavljeni v javnosti, ampak … prav vsi fantje v tisti ekipi smo bili enako pomembni! Vsak je dodal svoj delček, svoj kamenček v mozaik tiste klape. Nikogar ne bi izpostavljal.

Kakšen je vaš pogled na zdajšnje stanje slovenskega hokeja? Gotovo ste bili razočarani, ker niste potovali na Olimpijske igre v Pjongčangu, ampak … kakšen je vaš pogled na dogajanja zdaj, ko ste zaključili kariero?

Zdajšnje stanje težko ocenjujem, ni me več zraven. Prav gotovo so šle stvari v pravo smer v eri Matjaža Kopitarja. Bil je zelo strog do nas, imel je neka svoja načela, ki se jim ni želel odpovedati. Meni je bilo všeč. Sem v nekaterih pogledih tudi sam perfekcionist in sem mu rad sledil. Res je, tista ekipa se je v določeni meri že poslovila, nekaj fantov se bo še.

Kaj pa vem, na nek način slovenski hokej izumira. Jaz sem sicer optimist. Verjamem, da se bo še igral dober hokej. Zdi se, da so na Jesenicah z Gabrom Glavičem dobili nek nov zagon. Videti je, da se dela dobro s hokejisti. Ostalih dogajanj ne bi komentiral, ker jih ne poznam podrobno.

Ko že govorim o dobrem delu na eni strani in o postopnem izumiranju na drugi – kakorkoli že vzamete, bojim se, da bo A skupina v naslednjih letih misija nemogoče. Sicer pa – pošteno povedano: mi tja nikoli nismo sodili. Bolj v vrh B skupine. Sedaj se te skupine imenujejo drugače, ampak saj vsi vemo, o čem govorim. Pogosto sem slišal, da nam le malo manjka, da bi obstajali v A skupini. Ampak – če izpadeš, ti manjka veliko. 

Kako, da ste zadnjo sezono branili za Olimpijo in ne na svojih Jesenicah?

Nisem več želel v tujino. V Ljubljani sem doma, tu imam družino. Jesenice bodo za vedno v mojem srcu, ampak v tistem trenutku je bila Olimpija logična izbira. Na Jesenicah je bilo moštvo že sestavljeno, jaz pa sem si želel braniti. Saj veste, želel sem si v Pjongčang …

Je bilo razočaranje veliko, ko ste izvedeli, da ne greste zraven? 

Razočaranje je seveda bilo prisotno. Lagal bi, če bi rekel, da ne. Zelo sem bil razočaran, priznam. Čutil sem, da lahko še dam kaj reprezentanci. Glede na sezono ostalih vratarjev, sem si predstavljal, da bom zraven. Saj sem vedel, da nisem v svoji najboljši možni izvedbi, ampak … če bi bil zraven, bi se karte morale na novo premešati. Našel bi motivacijo!

Ste se takrat odločili za konec športne poti?

Pravzaprav ne. Želel sem pomagati Olimpiji do zmage v AHL, do zmage v DP. Odločil sem se po spoznanju, da gredo stvari v napačno smer. Liga je sicer res odlična priložnost za mlajše, da se dokažejo. To počnejo na Jesenicah. Če se kdo od fantov izkaže, se mu morda ponudi kaka možnost za kako boljšo ligo. Od tod pa … a veste, včasih je bila reprezentanca sestavljena skorajda izključno iz hokejistov Jesenic in Olimpije. Danes v nacionalnem moštvu praktično ni nikogar več, ki bi igral v teh dveh klubih.

Članski hokej pri nas pravzaprav sploh ni več članski hokej. Mladi fantje nimajo vzornikov, se ne borijo za mesta v ekipi. V današnjih razmerah so vrženi v vodo, od njih se pričakuje, da bodo kar takoj plavali. Veste, mlad igralec pade na realna tla v svoji prvi članski sezoni. Vse tisto “pimplanje” v mlajših letih, vsi strelski in drugi rekordi … vse to je hitro pozabljeno, če se ne dokažeš v članski kategoriji. 

Ampak … obe ekipi sta bili mladi, tako Olimpija, kot Jesenice. Zakaj menite, da stvari ne gredo v pravo smer?

Gaber Glavič je na Jesenicah fante poznal. Že prej jih je treniral. Vedel je, kaj mu lahko kdo da, kaj lahko prispeva v ekipi. Saj niso vsi samo strelci, veste. Gaber ima homogeno ekipo, vsak v njej ima točno določene zadolžitve. V Ljubljani do avgusta nismo vedli s kom bomo igrali. Potem se je ekipa zbrala z vseh vetrov, zraven je prišel, kdor je bil pač na voljo. V ligo smo prišli z dvema pripravljalnima tekmama. Jasno, da smo bili v začetku zelo slabi. Še to bi rad dodal … mogoče bo slišati neumno prav od mene, ampak – v ekipi je zelo malo Ljubljančanov. Manjka duša ekipe. Tudi gledalci vsega skupaj niso prepoznali, kot neko razvojno ekipo za mlade, zato so tribune samevale. Težko se je motivirati in igrati v takih razmerah.

Je pa tako, veste … letos sem imel priložnost opazovati. Mladi fantje težko najdejo motivacijo. Pri nas so stvari tako neurejene, da mladi igralci zaključujejo kariere pri dvajsetih, enaindvajsetih letih. Denarja ni, nihče jih normalno ne plača. Iz lige AHL bodo verjetno tudi težko dobili kako konkretnejšo ponudbo in pogodbo. Pravil sem jim lahko le, naj vztrajajo. Tudi, da naj obvezno končajo šolanje! Pri nas se pred vsako sezono sprašujemo, ali sploh bo ekipa. Ali bo oprema? Kje so še plače … 

Verjetno ne boste želeli biti natančni, ampak … koliko lahko igralec vašega ranga zasluži v karieri? Govoriva o igralcih ranga fantov iz reprezentance, ki se počasi poslavlja …

No, za druge seveda ne želim govoriti. Šlo bi za špekulacije. Danes nekateri fantje tudi igrajo za soliden denar … saj si najbrž predstavljate kateri. Posebna kategorija je seveda Anže Kopitar, ampak … rekel bi, da smo nekateri, ki smo imeli srečo s poškodbami in smo skozi obdobje petnajstih let konstantno igrali brez hujših poškodb … lahko zaslužili tam nekje med 400.000 in pol milijona evrov. V celotni karieri seveda, ne v sezoni. Nimamo take sreče, kot jo imajo nogometaši, haha …

Jaz sem se skozi kariero kar ogibal hujšim poškodbam. Bil sem vedno dobro pripravljen, po naravi sem zelo gibljiv. No, najbrž sem imel tudi srečo.  

Ste imeli od malih nog kake vratarske vzornike?

Ja pokojnega Cveta Pretnarja, jasno. Veliko mi je pomagal. Z očetom sta bila dobra prijatelja. Spomnim se, da mi je ponudil svojo prvo masko. Če se ne motim, je tista maska še danes v vitrini v Buliju, njegovem lokalu na Jesenicah. S Cvetom sva se veliko pogovarjala. Bil je res človek na mestu. Sicer redkobeseden, a … kar je rekel, je vedno držalo. Mislim, da tudi on – prav tako, kakor jaz – nikoli ni zares užival v pozornosti medijev. Pa v intervjujih in podobno. Ampak ko enkrat vzameš tako stvar kot del službe, ti gre lažje. 

Sicer pa sem zelo občudoval Kanadčana Patricka Roya.

Je bil oče “kriv”, da ste postali vratar?

Saj ne vem. Če se ne motim, me je v dvorano pravzaprav prva pripeljala mama. Z očetom nismo živeli skupaj, a … najbrž se mi je kot otroku zdela edina prava pot tista, za katero sem vedel, da po njej stopa oče.

Robert Kristan, Peter Rožič in otroci
Foto: S.K. Facebook

So ostale kake otroške sanje neizpolnjene?

Pravzaprav ne. Seveda sem sanjal o NHL in podobnem, ampak … v prvi vrsti sem si želel postati profesionalni hokejist. To mi je uspelo in za mano je dolga ter uspešna kariera. Res se ne bi pritoževal nad ničemer.

Prej ste rekli, da ste svoje najboljše obrambe prikazovali na Švedskem ter pri Medveščaku. Omenjala sva tudi tekmo s Kanado na svetovnem prvenstvu, pa z Avstrijo na Olimpijadi. To so na nek način mejniki, ki so zaznamovali vašo hokejsko kariero. Nisem vas pa vprašal, če imate vi kako najljubšo tekmo v karieri?

Težko se je odločiti. Ampak ko sem razmišljal o tem, sem največkrat pomislil na tekmo, po kateri smo naslov državnih prvakov po desetih letih spet vrnili na Jesenice …

Kakšno je sicer življenje po športni karieri? Kako prenašate spremembo rutine, ki je v vašem življenju vladala dvajset in več let? Gre za neke vrste zlom?

Res gre. Življenje se ti spremeni v 100%. Mene sicer mnogo tega še čaka, nisem še čisto v realnem svetu. Razmišljam, da mi bo osem ur delati za nekoga predstavljalo kar velik izziv. Pravzaprav o tem razmišljam že več let. Imam sicer željo ostati v hokeju. To pač obvladam. So pa tudi druge opcije. 

Ne vem, če bi bil ravno rad trener ekipe. V tem trenutku najbrž ne. Rad bi delal z vratarji. Opcije sicer puščam odprte …

Kar pa se tiče rutine – nisem se zanemaril. Zjutraj vstanem, razvozim hčeri, potem dopoldan odigram kak tenis … Namesto jutranjih hokejskih treningov, pač storim nekaj zase v svoji režiji.

Pa družina?

Ja, končno je čas zanjo. Že zadnjih nekaj sezon sem si zelo želel več časa imeti za moja tri dekleta. Vse doslej so me podpirala, za kar sem jim zelo hvaležen. Hčeri sta seveda še premajhni, ampak ženi Sonji se moram pa res zahvaliti za vso podporo skozi leta! Vem, da sem bil včasih zelo naporen, ampak Sonja mi je bila vseskozi v oporo. Brez nje bi mi bilo zelo težko! Razmišljal sem o tem, da … če se lotim trenerske kariere, potem spet ne bom s puncami. Spet bodo na programu dvorane, avtobusi, potovanja … Če ostanem trener vratarjev, vsega tega vseeno ne bo. 

Kažeta hčeri kako nagnjenost do športa? Kakšen nasvet jima boste dali, če bosta kdaj športnici?

Zaenkrat ni videti, da bi ju vleklo preveč v šport. Sicer sta še premladi. Starejša je stara 6 let. Nekaj malega je poskušala s plesom. Ni ji bilo všeč. Z ženo res nočeva forsirati. Morda bo pa v šoli odkrila kak krožek, kako dejavnost, ki ji bo všeč. Veste kaj … če bo punca v kaki stvari uživala, jo bom spodbujal. Nasveti pridejo na vrsto kasneje. Mlajša je pa tako še čisto premlada za šport (4 leta). 

Robert s svojimi dekleti
Foto: zasebni arhiv Sonje in Roberta Kristana

V začetku ste omenili, da vas nikoli niso motili razni vzdevki. Vas je pa motilo, ko so vas klicali Robi. Kako je bilo s tem?

Po mojem spominu je s tem začel prav Raza. On je pogosto znal kako ušpičiti, koga sprovocirati. Vse to za hec, v garderobi. Vzdevkov skozi leta nastane ogromno, ampak … hokejisti pravimo, da tisto, kar se zgodi v garderobi, tam tudi ostane. Pošteno povem, da je to del hokeja, ki ga najbolj pogrešam. Vse tiste šale v garderobah, vsa tista občutenja po zmagah, celo porazih … Tam se stkejo res prava prijateljstva. Kar se Robija tiče pa … starejšim igralcem si sploh nisem upal povedati, da me moti. Ali pa trenerjem. Ampak to je minilo. Sem se pač spomnil, ko ste me spraševali …

Pa mi boste vseeno povedali kako anekdoto iz garderobe?

Iz garderobe ne. Lahko vam povem naslednjo – ko sem igral za Medveščak, smo se enkrat peljali na gostovanje na Dunaj. Kakih 40-50 kilometrov pred Dunajem, se nam je odprl boks za opremo na avtobusu in ven je popadalo nekaj torb. Naš mojster za opremo je bil po poklicu kaskader. Šofer je ustavil avtobus, mojster je pa kar med drvečimi avtomobili skakal in pobiral tisto opremo. Igralci smo ga opazovali z avtobusa in se zabavali, ampak hkrati nas je bilo tudi groza. Nazaj je prišel ves prepoten, ampak vsa oprema je bila rešena. Stavim, da je bila to ena izmed najnevarnejših točk v njegovi kaskaderski karieri, haha …

Robert, kaj ko bi tale najin izčrpni intervju zaokrožila z navijači? Kaj mi lahko poveste o vašem odnosu z njimi?

Vedno sem bil rad z navijači. Rad sem se pogovarjal z njimi, se fotografiral, dal za pijačo, če je tako naneslo. Dajal sem avtograme in kdo ve kaj še vse. To pač sodi zraven k profesionalnemu športu.

Pa navijači v zadnji sezoni?

Na kaj ciljate? V Ljubljani jih praktično ni bilo. Tistih nekaj staršev igralcev in deklet me je spoštovalo, ni bilo nikakršnih težav. Če me sprašujete o navijačih Jesenic … tu ni dosti povedati. Mogoče je zdaj Podmežaklo glasna neka mlajša generacija, ki o določenih zadevah vé pač manj. Oni bodo vedno podpirali svoj klub, jaz pa sem pač branil za njihove najbolj tradicionalne nasprotnike. Vsak, ki kupi karto, ima pravico do vpitja. Kaj vpije, pa seveda pove največ o njem samem. Mogoče so šli nekateri posamezniki kdaj čez mejo, ampak taka je pač navijaška kultura. S tem se res nisem obremenjeval. 

Škoda, ker je hokej v državi na tako mizernem nivoju. Sam še pomnim polne dvorane. V takem vzdušju je res noro dobro igrati. Vsak od nas je ob polni dvorani iz sebe iztisnil še kak atom moči več. Mlajšim igralcem lahko le želim, da bi imeli kdaj možnost igrati pred polnimi, bučnimi dvoranami. Naj svoj odnos z navijači ohranijo na nekem visokem, a korektnem nivoju!

Robert, izdatna sva bila. Vse dopoldne že sediva v prijetnem hladu vašega dvorišča. Hvala, ker ste me spustili v intimo vašega doma in hvala, ker ste si vzeli toliko časa. Upam, da bova všeč tudi bralcem …

Hvala tudi vam. Ni mi bilo težko, pravzaprav je nekaj uric minilo prav hitro in v sproščenem vzdušju. Pozdrav vam in vašim bralcem. Aja, da ne pozabim … rad bi kupil eno vašo knjigo. Slišim, da je dobra!

To rekoč, je Robert že držal vrata modrega bliska svoji tašči, s katero sta družno peljala družinskega psa na neko operacijo. Seveda sem mu na njegovo željo posredoval še svojo knjižno uspešnico, potem pa so se naše poti žal morale ločiti …

Mimogrede – če bi kdo rad več informacij … ali celo naročil knjigo, naj kar klikne na spodnjo fotografijo:

Kakor rečeno tudi z Lixove strani, se časa ne da zavrteti nazaj. Če bi se ga dalo, bi sam s svojo hrupno druščino prav gotovo ne težil eno nadstropje pod bodočo vratarsko legendo (ki pa je bila očitno takrat med indijanci na drugi strani zemeljske krogle) pred toliko leti, ampak Robert … on pa pravi, da bi sicer moral vztrajati na Švedskem, sicer pa ničesar ne obžaluje. Mar ni to lepa popotnica za prihodnje življenje “v civilu”? 

Da je v slovenskem hokeju v marsikaterem pogledu marsikaj narobe (mar res samo v hokeju?), čivkajo že ptički na vejah. Lix morda ne ponuja kakih rešitev; zato pa je s svojo karizmo, dolgo in uspešno kariero ter iz nje izhajajočimi izkušnjami, kot ena od najbolj markantnih figur, bil prav gotovo pravi naslov za vpogled v zadnja desetletja te panoge pri nas. Zaljubljencem v najhitrejšo moštveno športno igro na svetu pa ostane le upanje, da se bo kaj kmalu pojavil nov vratar Robertovega kova …

Aja, pa še to … se vam zdi, da je Robert Kristan značilen Oven?

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance! 




junij 3, 2018

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja