S svojim delom bi rada prinesla nekaj miru v nemir tega sveta

Piše: Marko Lukan

Človek, ki se loti pisanja na način, na kakršnega sem se ga lotil sam, si mora pri svojem delu nujno postaviti neke standarde. Kadar taki standardi v dovolj veliki meri srečajo potrebe bralcev, gre za uspešen in – v današnjih časih je to pomembno – odmeven projekt. Ves čas me ob oblikovanju te strani spreletava upanje, da sem Jeseničanom ponudil zanimivo zadevo, po reakcijah v dnevih po objavi prejšnjega intervjuja z gospodom Dolinškom pa o tem pravzaprav ni več moglo biti nobenega dvoma. Čudoviti komentarji, ki sva jih bila z nekoliko posebnim gospodom pravnikom deležna, so – vsaj v mojem primeru – kar nekajkrat povzročili pritisk v prsnem košu, potovanje zračnega mehurčka navzgor proti nosni votlini in naravno vlaženje očesnih zrkel, s katerimi se je moja notranjost ganljivo odzvala na vsa priznanja, pohvale in dobre misli. Tudi sicer je potrebno povedati, da sem v zadnjem času v mestu zaznal, da me ljudje nekoliko opazujejo, celo prijazno pozdravljajo, ob tem pa ne gre vedno za znance. Menda sem se v dneh od objave zadnjega članka celo počutil kot manjši rockstar, ne sicer prevelik. Morda takole kot kak član kakih … recimo …Veselih ventilčkov, ki so ravnokar nastopili na lokalni gasilski veselici, no … ampak pretiravajmo pa vseeno ne 😁 …  Vse skupaj je – po mojem mnenju – kulminiralo v dveh zanimivih dogodkih; prvem oni dan, ko sem po celodnevnem bohinjanju, kakor imenujem lenarjenje na kakem skritem kotičku ob obali bohinjskega jezera, prav posebno štorasto organiziral svoj pristanek pred domačim blokom. Mimo se je – brez da bi bil na to posebej pozoren – pripeljalo grafitno sivo vozilo, iz katerega je človek očitno buljil vame. Skorajda bi že siknil v smer vozečega in vse skupaj morda pospremil še s kako zgovorno gesto, ko se je vozilo ob naslednjem bloku zaustavilo, obrnilo in vrnilo nazaj točno tja, kjer sem s polnimi rokami punklov neuspešno poskušal odkriti kje so ključi od stanovanja. Bzzzzk, je tiho reklo steklo, iz avta je pogledala glava, ki me je prej tako očitno opazovala, prijazni možak pa me je začel na vse pretege hvaliti, omenjati moje pisanje in me imenovati »popestritev v tem turobnem mestu«. V zadregi nisem vedel kam bi se vdrl, roke, ki jih v takih trenutkih človek ponavadi vtakne nekam globoko v žepe, ob želji, da bi se v želvjem stilu lahko skrila tudi glava, pa so zaposlene morale ostati na svetlobi zgodnjega jeseniškega večera. Hvala, hvala, hvala, je vrelo iz mene, znotraj mene pa še vse kaj drugega … No in potem drugi tak dogodek – ta mi je še posebej ljub – šele nekaj dni po objavi članka (KLIK) sem gospodu Dolinšku nesel natisnjeno verzijo najinega pogovora. Gospod je po svoji navadi tiho ždel pred Murko, bil zatopljen v neka svoja tuhtanja in ni bil v napoto nikomur, ko sem se sredi dopoldneva ustavil na avtobusni postaji tik pred njim. Pograbil sem tiste papirje, stopil okrog avta, stegnil roko v pozdrav in … zagledal najbolj srečen obraz, kar sem jih videl v zadnjih nekaj mesecih. Razmišljajoč o tem, da gospod članka pravzaprav sploh še ni prebral, mi je takoj postalo jasno, da se je vsa zadeva razpletla zelo dobro. Z gospodom Dolinškom sva malce pokramljala in povedal mi je, da ga je marsikdo v tistih dneh zaustavil, mu zaželel najboljše, podaril kako škatlico cigaret in mu v roko stisnil kak evro. Najbolj pa je bil ponosen na to, da se mu je »oglasila tudi žlahta«, kakor je sam povedal. Očitno je tudi do sorodstva, ki ga gospod sicer menda nima na Jesenicah, prišel glas o članku, The Lawyer pa je bil deležen samih pohval. Kako se torej kot pisec ob tem počutim avtor teh zadev? Naravnost fantastično!

Ampak zakaj tako dolg uvod, opisujoč dogajanja »iz drugega intervjuja«, na strani, ki naj bi v principu bila namenjena pogovoru z novim gostom/gostjo? Prav zaradi v uvodu omenjenih standardov. Ko človek enkrat spiše tako odmeven članek, ob tem pa se zaveda, da je enako dobro opravil tudi s prejšnjimi, je prav gotovo postavil neke standarde. Visoke standarde. S tem je – hote, ali ne – precej visoko postavil tudi pričakovanja bralcev za prihajajoče pogovore. Tu pa nastopi težava. Kdo, kaj, koga intervjuvati, da ne bi zapadel v nek ustaljen obrazec, predstavljal podobnih ljudi in razočaral svojih bralcev? Dolgo sem razmišljal o tem, kdo je primeren za mojega naslednjega portretiranca. Idej mi sicer ne manjka, mesto pa je polno zanimivih ljudi, ampak … po gospodu Dolinšku je vsak tak projekt zelo zahteven. Ob tem je potrebno upoštevati, da – vsaj v mojem primeru – oblikovanje posameznega članka vzame kar nekaj dni, po objavi pa se kak teden počutim dejansko fizično izmučenega, čustveno izčrpanega in mentalno otopelega. Vseeno sem se v prihajajočih (zdaj že minulih) dneh nekoliko ozrl po mestu in njegovih zgodbah in jo našel. Zgodbo. In gospo. Znana je tudi širši slovenski javnosti, saj jo raznorazni mediji priložnostno obiščejo in predstavljajo njeno delovanje. Ampak saj veste, moji pogovori se poskušajo osredotočiti bolj na človeka, čeprav menda vsakega od mojih intervjuvancev prav njegovo početje dela zanimivega. Vseeno pa sem mnenja, da je gospa prav v domačem kraju premalo znana, če je ob delu,ki ga s tako strastjo opravlja, to sploh lahko prava beseda. Lotil sem se torej iskanja kontakta, pošiljanja elektronske pošte, izmenjave telefonskih številk, dogovora o času in lokaciji pogovora … zadevam, ki so za izpeljavo projekta pač potrebne. In kaj kmalu sva sedela. O, kako sva sedela. Sedela, se pogovarjala, skakala drug drugemu v besedo, se spoznavala in … sedela, se pogovarjala. Neutrudni gospe sem vzel praktično vse dopoldne, v katerem bi brez dvoma opravila milijon koristnejših stvari, kakor je klepetanje z bradatim filozofsko razpoloženim nakladačem. Gospa pa je, kakor je to očitno v njeni naravi, potrpežljivo odgovarjala na moja vprašanja, mi pojasnjevala zadeve in hkrati odgovarjala na klice, organizirala zadeve ter  … laufala dan. Drage bralke, spoštovani bralci, pred vami je … po tem strašansko dolgem uvodu … pogovor z gospo, ki se odziva na ime

Ampak kje, kako, s čim začeti? Kdo je Ivanka Berčan, s čim si je prislužila mojo pozornost? Pustimo ji, da se predstavi kar sama ..

Pozdravljeni gospa Berčan. Kdo ste, s čim se ukvarjate?

Živijo. Moje ime in priimek torej že poznate. Sem vodja Društva za delo z mladimi v stiski ŽAREK. Dnevni center, ki deluje v okviru programa »Naj mladih ne vzgaja ulica« ima prostore na Cesti maršala Tita 78. Drugače povedano, v kletnih prostorih zdravstvenega doma. Najlažji dostop je s parkirišča zadaj … kako bi rekla … z ljubljanske strani. Sicer pa je tam precej velika tabla, nihče, ki bi nas iskal, nas ne bo zgrešil. V okviru istega programa delujemo tudi v enotah na Bledu, v Gorjah, Mojstrani in Radovljici. Potem pa v okviru Društva Žarek delujem(o) … ne pozabite prosim omeniti mojih sodelavcev, brez njih ne bi zmogla! … tudi v t.i. komuni v Bitnjah pri Bohinjski Bistrici. V okviru komune organiziramo bivanjski program z nastanitvijo za tiste, ki se želijo rešiti primeža odvisnosti od drog. S tem v povezavi organiziramo tudi skupine za bivše odvisnike (na Jesenicah) ter skupine za svojce odvisnikov na Jesenicah, Bledu in Radovljici. Ne smem pa pozabiti niti na našo mizarsko delavnico …

Gospa Berčan, oprostite, ker vam takole nesramno padam v besedo. Opisali ste kup dejavnosti, s katerimi se ukvarjate na dnevni bazi. Ampak o vsem tem se vsakdo lahko pouči na spletni strani društva Žarek (KLIK), kjer bo zagotovo našel vse potrebne informacije. Jaz pa bi se raje nekoliko resneje posvetil vam. Ste v resnici Jeseničanka?

Ne, Jeseničanka dejansko nisem, vendar sem v preteklosti dolgo živela in delovala v mestu. No, delujem še danes, mesto imam rada. Stanujem sicer na Bledu, ampak to najbrž ni pomemben podatek.

Prizor iz prostorov društva ŽAREK. Dnevno se v Centru oglasi med 30 in 50 uporabnikov vseh starosti. Naj mladih ne vzgaja ulica!
Foto: arhiv društva ŽAREK

Se pravi – ste po poreklu Jeseničanka, vendar ste se kasneje odselili?

Ne, tudi to ne bo držalo. V resnici prihajam iz zaselka Reka-Gozd, to je v bližini kraja Prežganje pri Litiji. Tam sem odrasla na kmetiji svojih staršev. Bili smo štirje otroci, vajeni smo bili trdega dela na kmetiji. Oče je bil zelo strog. Učenje ni bilo v prvem planu, najprej je bilo vedno potrebno postoriti stvari pri hiši. Naša kmetija je na hribu na samem, do šole sem pešačila vsak dan sedem kilometrov. Potem pa seveda še nazaj.

Kako pa ste se potem znašli na Jesenicah?

Po končani osnovni šoli nisem hotela na nobeno srednjo šolo. Nikamor! Bila sem najbrž najbolj prestrašen otrok na tem svetu. Želela sem ostati na domači kmetiji in kmetovati. Potem pa sem po enem letu po duhovnih vajah na Bledu začutila nek klic, neko notranjo potrebo … in se pridružila redovnicam. Prav tam, torej na Bledu. Drugače povedano – postala sem nuna pri Salezijankah. Ali pa, če hočete – v redovni skupnosti Hčere Marije Pomočnice. Duhovnost imam menda v sebi. Domačim ni bilo prav povšeči, spominjam se celo, da mi je oče ob eni priložnosti dejal, da bom družini naredila samo sramoto. Pa upam, da ni bilo tako, haha. Med redovnicami sem ostala celih 23 let in počasi prevzela tudi bolj odgovorne naloge in pred izstopom imela kar pomemben položaj. Večinoma sem se v okviru svojih zadolžitev na Bledu in drugod ukvarjala z mladimi, z otroci, z animatorji. Potem pa so me začeli iskati odvisniki. Veliko mi je pomenilo, da sem jim lahko pomagala. V tem sem se zares našla. Na neki točki sem potem ugotovila, da me življenje vodi naprej. Dve leti sem imela ogromno dela sama s seboj, da sem v sebi z gotovostjo ugotovila, da je to tisto, kar želim storiti, po tolikih letih ni lahko zapustiti redovne skupnosti. Razmišljala sem o tem, da želim oditi s hvaležnostjo. Čutila sem se pripravljeno za naslednji korak. Rekla bi, da v skupnosti niso bili ravno srečni, da jih zapuščam, ampak nimam nobenih zamer. V vseh tistih letih sem se ogromno naučila in se izoblikovala kot osebnost …

Ivanka Salezijanka a.k.a. Ivanka Berčan kot redovnica v redovni skupnosti Hčere Marije Pomočnice
Foto: zasebni arhiv Ivanke Berčan

Potem pa ste si izbrali Jesenice za svoj kraj?

Na Jesenicah je živela moja prijateljica, ki mi je v začetku nudila najosnovnejšo pomoč. Veste, ko sem izstopila iz reda, nisem praktično imela ničesar. Na nek način sem morala vse začeti od začetka. Vedela sem, s čim bi se rada ukvarjala, ne pa tudi tega, kako bom to dosegla. Pa sem kar potrkala pri tedanjem županu Jesenic Borisu Bergantu. Zanj sem slišala, da je zelo socialno čuteč, pa sem si rekla – zakaj pa ne? Predstavila sem mu program, idejo za delo z mladimi s ceste, gospod župan pa mi je znal prisluhniti in priti nasproti. 15. januarja 2004 sem tako – skupaj s somišljeniki – formalno ustanovila društvo ŽAREK.

Ampak sam kraj in njegove posebnosti ste pa poznali?

Ah, kje pa! Nisem poznala ne Jeseničanov, ne Jesenic. Zame je bil to popolnoma nov svet. Lahko si predstavljate … dekle s kmetov in bivša redovnica … pa pride na Jesenice. Pa sem se podala kar ven, med ljudi. Vzela sem kitaro, šla na kak parking in se približala mladim. Terensko delo mi je še dandanes najljubše. Mnogokrat sem prepešačila Jesenice podolgem in počez … no, bolj po dolgem, hahaha … in se kar pošteno nahodila. Na ta način sem si nabirala izkušnje o tem kaj in kako je na Jesenicah. Ampak ni mi žal, na terenu vzpostaviš najpristnejši odnos z ljudmi.

A potem so vas pa kar začeli spraševati, če lahko pomagate?

No, to ne gre tako, seveda ne. V začetku je vedno nekaj nezaupanja, tudi v odnosu mladih do mene ga je bilo. To je normalno. Potem pa smo se pogovarjali, beseda je dala besedo … problemi, ki jih imajo mladi v današnjem podivjanem svetu, prej ali slej pridejo na plano. Mnogokrat so me spraševali, če sem psihologinja, morda socialna delavka ipd. Pa nisem bila. Takrat še ne. Zdaj imam sicer tudi formalno izobrazbo, ampak … šla sem v obratni smeri, s terena. Prej, ko sem bila še redovnica, sem sicer delala večinoma z otroci. Z njimi, tja do obdobja desetih, dvanajstih let, je lahko, veste. So vodljivi. Nihče pa se ne ukvarja dovolj z otroci v puberteti, takrat ko so najbolj »razštelani« in imajo največje težave. K takim sem pristopala jaz. Pa saj mladi ne postanejo kar iz čistega mira odvisniki. V nekaterih primerih so preveč zdolgočaseni, saj nihče zares nima časa zanje. Spet drugič niso kos prevelikim pritiskom, ki jih nanje polagajo starši in družba. Pri marsikomu se pojavi tudi problem ob razpadu družine. Mladostniki ne vedo, kako bi se spopadli z novo situacijo, z novimi ljudmi v svojem življenju. Razpad družine je nekaj podobnega, kakor bi jim porezal korenine. Potem pa bežijo v omamo. Zaradi tega pa imamo dnevni center pod geslom – naj mladih ne vzgaja ulica! Mladostnikom je treba pomagati prejadrati obdobje odraščanja. Rekla bi, da je naš program vmesni člen med cesto in institucijami. Sicer pa je treba povedati, da dobro sodelujemo z Mladinskim centrom Jesenicem ter s Centrom za socialno delo.




Kako pa potem pridete do problema odvisnosti? Se res pojavlja že v tako rosnih letih? Že v osnovni šoli?

Ja, to je grozno, veste. Večinoma se pojavi najprej problem z opijanjem. Pa ne govorim o kakem kozarcu piva, ki alkohola nevajenemu mladostniku spodnese tla pod nogami. Govorim o omamljanju z alkoholom, o zadevanju. Govorim o izpiranju želodcev, reanimacijah in podobnem. Potem sledi pa trava …

Oprostite, tule imava pa menda problem. Ne bi rekel, da se štejem med kake redne uporabnike »trave«, ampak nekajkrat v življenju sem jo pa menda res preizkusil. Menim, da pravzaprav ni škodljiva, v nekaterih primerih naj bi bila celo koristna. Kako komentirate to?

Prav gotovo se z vami ne strinjam. Morda ob kaki občasni uporabi res koga lahko sprosti. Ampak, a veste, pri svojem delu se ubadam tudi z odvisniki od trdih drog. Vsi ti so začeli s kako »trav’co«, ki pa ob nakopičenih problemih kmalu ni več zadoščala. Potem pa uživalci potrebujejo vedno več in vedno močnejše doze, na koncu pa … če jim je sreča mila … pristanejo pri nas. Mnogi žal končajo tudi drugače, bolj tragično.

Pa ste vi kdaj pokadili kak džoint? Veste, o čem govorite?

Nisem. Iz principa ne. Ne trave, ne alkohola. Se bojim, da ne bi mogla prenehati, haha

OK, pojdiva nazaj k začetkom vašega dela na Jesenicah. Ustanovili ste društvo …

Župan Bergant nam je dal na voljo bivše vojaško skladišče. Prostovoljno smo ga uredili, poribali in prebarvali. Saj veste, olje … Težko je bilo, še sama sem bila takrat »na socialni«. Ampak za začetek je bilo. Potem smo se s programi za delo z mladimi (in tistimi za pomoč odvisnikom) začeli prijavljati na razne razpise. Večinoma to deluje po principu petletnih intervalov. Od leta 2004 se financiramo s pomočjo Ministrstva za delo, družine in socialne zadeve in enake možnosti. Občasno nam uspe tudi na kakšnem evropskem razpisu. Javljamo se tudi na razpise FIHA, saj imamo tudi status humanitarne organizacije. Tudi Občina Jesenice sofinancira naše programe od samega začetka. Občina nam je v veliko podporo! Bivši župan nam je pomagal pri povezovanju z ostalimi gorenjskimi občinami, ki skupno podpirajo naš program komune v Bohinju. Dobro sodelujemo tudi s sedanjim županom. V začetku so nas sicer gledali povsod nekoliko postrani. Pred leti smo poskušali komuno ustvariti v Planini pod Golico. Pa je bilo preveč odpora. Saj veste, z nekaterimi problemi si ljudje pač ne maramo mazati rok. Pri nas pa so se znašli fantje z roba. Poleg gospoda Berganta mi je bil v veliko pomoč takrat tudi policist g. Legat, ki se je zavzel za nas. Sicer pa je tako – s policijo praktično nimamo nobenih stikov. Ni potrebe. V začetku so sicer nekaj hodili okrog nas, ampak sem jih prijazno prosila, naj nas ne obiskujejo več. Naše delo je vzgoja, ne represija, zato stvari, ki jih izvem pri delu z uporabniki, ostanejo pri meni. Če bi represija zdravila, bi se ljudje iz zaporov vračali ozdravljeni. Pa se ne! Je pa včasih žal tudi tak način potreben, nekaterim ljudem je pač potrebno postaviti meje zgrda.

Na domači kmetiji
Foto: zasebni arhiv I.B.

Pravite, da prejemate sredstva iz tega in onega naslova. Koliko pa je pri vsem skupaj birokracije?

Uh, dušimo se zaradi birokracije. Norme so zelo hude, prav tako kontrole o porabi sredstev. Pa saj je razumljivo. Donatorji želijo vedeti, kako se porabljajo njihova sredstva. Pri delu v zvezi z dokumentacijo in podobnim resnično presegamo sami sebe in mnogo bolje bi bilo koristneje uporabiti ta čas, ampak … tako pač je. Lahko se ubadamo s tem, ali pa pač odnehamo. Jaz ne nameravam odnehati!

Se spomnite prvega impulza? Kdaj ste začeli razmišljati o tem, da bi se ukvarjali z odvisniki? Dostikrat razmišljam, da vsaka taka dejavnost izvira iz neke osebne izkušnje, morda iz mladosti … vi pa pravite, da niste izkusili ničesar podbnega …

Bila sem še redovnica, ko mi je na Bledu zazvonil telefon. Za pogovor je prosil mož moje znanke. Bila sta dobro situirana, z majhnim otrokom. Možakar je tudi izhajal iz bogate blejske družine, več ne želim povedati. Poznala sem sicer le njo, njegovo ženo. Pa sva se usedla z možem in priznal mi je, da ima težave z drogo. Trdo drogo. Iskal je pot ven. Takrat se je nekaj v meni resnično premaknilo. Nisem še imela nobenih izkušenj, že dlje časa pa sem zbirala članke, brala knjige … vse na temo odvisnosti. S pomočjo temu gospodu sem se začela učiti predvsem sama. Našel je pravo pot, uredil si je življenje in še dandanes se dostikrat slišiva. Tako da – že dolgo mi je jasno – delo na tem področju je moje poslanstvo. Zaradi tega sem na tem svetu! Veliko mi pomeni, da sem lahko komu v pomoč, ko išče pravo pot v življenju!

Je pri odvisnikih zaznaven kak vzorec? Gre za osebe iz slabše situiranih družin? Iz takih, ki so recimo zaznamovane z alkoholom, kaj tretjega?

Ne bi rekla, da je tu kako pravilo. Morda je iz dobro situiranih družin celo več naših uporabnikov. Včasih imajo tisti, ki so imeli v otroštvu manj, veliko bolje razvite delovne navade. So bolj pripravljeni na preživetje. Ampak tu ne bi generalizirala. Veliko je pri naših uporabnikih primerov čudovitih staršev, dobrih vzgojiteljev, ljudi na položajih … pa vseeno njihov otrok zapade v odvisnost. Je pa tako, veste – včasih so kaki premožni starši sami prišli iz revnega okolja. Potem pa svojim otrokom – v želji, da se jim ne bi ponovila njihova lastna revščina – vtaknejo vse v rit, kakor temu rečemo. Na koncu pa se »otroci« pri 35-ih znajdejo pri nas v komuni. Težko je nekoga pri tridesetih naučiti, da se bo boril. Starši preveč delajo namesto otrok, potem pa popkovine nikoli niso prerezane. Je res tako težko reči otroku – star si osem let, odnesi smeti?! Vse to je mešanica današnjih časov, upada avtoritet tam, kjer so najbolj potrebne, ogromnih zahtev, ki jih pred ljudi postavlja družba in še marsičesa. Veste, v naših programih smo imeli že tudi diplomirane profesorje, izobražene ljudi, ljudi na položajih. Ni pravila. Edini vzorec, ki ga res zaznavam pri odvisnikih, je slaba samopodoba. Naša družba je zelo tekmovalna. Redki se zares izkažejo in poberejo medalje, če tako rečem. Ostali ostajamo v sivini. Potem pa se ljudje, ki se niso izkazali v pozitivnem smislu, dostikrat izkažejo v negativnem. Naša družba pa je tako hudo vkalupirana, da pravzaprav ne premore nobene prave širine. Edino, v kar nas poskuša prepričati je, da za dokončno srečo potrebujemo le še tisto kremo, ono energijsko pijačo, najnovejši telefon in dober avto …

Zaposlene v dnevnem centru; od leve proti desni: Tjaša Bertoncelj, Almira Salkić in Barbara Omerzel
Foto: arhiv društva ŽAREK

Vrniva se še nekoliko nazaj k težavam, ki … pravite tako … jih zaznavate že v osnovnih šolah …

Res je. S tem imamo stik. Dobro sodelujemo s šolskimi svetovalnimi službami. Poskušamo priti v stik s starši odvisnikov. Dostikrat pa je težava prav v njih, torej starših. Počutijo se krive. Predvsem mame. Delujejo iz občutij strahu in sramu. Rekla bi, da je v specifičnem okolju, kakršno Jesenice prav gotovo so, občutek sramu še toliko močnejši. Delo s starši je dostikrat prav tako, če ne celo bolj pomembno, kot delo s samimi odvisniki. Ampak v društvu ŽAREK nikogar ne obsojamo. Rečemo bobu bob, zavihamo rokave in začnemo delati. Zazvoni telefon, prav vsakega je v začetku sram. Ljudje so v stiskah in že v pogovoru takoj začutiš, da je problem velik. Ni pa neobvladljiv, veste. V društvu ŽAREK poskušamo priti nasproti. Hitro poskušamo odreagirati. Pogovor lahko opravimo v naših prostorih, tudi v kakem lokalu, če je taka želja. V domačem okolju pa raje ne. Domače okolje je zasvojencu varno. Če pride do nas, je že naredil dva koraka. Se je že odločil. Sicer pa prvo pomoč največkrat poiščejo svojci. A naj nikogar ne bo sram. Naj pokliče, naj pride.




Do zdaj sva govorila o odvisnosti od alkohola, pa od marihuane, omenjala sva trde droge … Ampak človek je lahko odvisen od marsičesa: od trdih drog, računalniških igric, škodljivih odnosov, pornografije, menda celo od zelene solate, če s tem pretirava, če nekoliko poenostavim. Z odvisniki od česa vse se v resnici ukvarjate?

Že od začetka sem vedela, da ne morem(o) delati vsega. Joj, res bi rada poudarila pomoč svojih sodelavcev. A jih lahko naštejeva?

Seveda. Ampak potem bi vas vseeno prosil, da odgovorite na vprašanje.

Seveda, prav. Čisto na začetku sem zaposlila eno od svojih bivših uporabnic. Kasneje še sebe. Zdaj imamo dve redno zaposleni v programu dnevnega centra: Naj mladih ne vzgaja ulica na Jesenicah. Še tretja je zaposlena izmenično na drugih lokacijah. Gre za Tjašo Bertoncelj, Almiro Salkić in Barbaro Omerzel, ki je t.i. terapevtka z lastno izkušnjo. V komuni kot strokovni vodja delujem jaz, v pomoč pa mi je strokovna delavka Zora Košir Zupan. Zelo koristen je tudi laični terapevt z lastno izkušnjo Mitja Dolinar. V mizarski delavnici pa dela s fanti Peter Benedik. Že ob prvih pogovorih s potencialnimi uporabniki poskušamo kombinirati strokovnost in izkušnje. Tega pa brez vseh teh mojih čudovitih sodelavcev in množice zagnanih prostovoljcev – ne bi zmogli. Kar tule bi se jim zahvalila za vso njihovo pomoč …

Zdaj pa se vrniva k vašim vprašanjem. Kakor sem rekla, ne zmoremo pokrivati vseh področij. Če bomo vsi delali vse, potem ne bo nič narejeno tako, kot bi moralo biti! Zato poleg alkohola, trave, trdih drog ne silimo na druga področja. No, morda k odvisnosti od tablet. Tega je vedno več. Z vedno hujšimi posledicami! Eden od naših močnih ciljev je – življenje brez tablet. Najlažje je predpisati antidepresive, ne pa se spopadati s problemi, ki jih je človek nakopičil. Sistem s tem množičnim predpisovanjem tablet ustvarja v usodo vdane bebčke, da ne rečem še kaj hujšega! Veste, ljudje k nam pridejo dostikrat s kombinacijo kakih petih odvisnosti, zavedajo pa se le ene. Za zadeve, s katerimi se ne ukvarjamo,pa tudi znamo najti ustrezne programe in pomagati pri vključevanju vanje. Če je seveda volja. Z motiviranimi ljudmi ni težko delati. Je pa nemogoče delo s tistimi, ki se v naših programih znajdejo s figo v žepu. Morda želijo na sodišču prikazati, da so v našem programu, morda imajo kako drugo lažno motivacijo, ampak … v takem primeru je vse naše delo zaman! Gre za težko delo,veste. Je pa tako – eno je zdravniški pogled na težave ljudi. Drugo je represija. Potem pa smo še mi, socialni programi. Naš je visoko-pražni. Svoje uporabnike želimo pripraviti do popolne abstinence.

Koga pa je več med uporabniki vaših programov pomoči? Deklet, ali fantov?

V komuni v Bohinju imamo trenutno šest fantov …

Hiša v Bitnjah pri Bohinjski Bistrici, v kateri je komuna
Foto: arhiv društva ŽAREK

Šest fantov iz vseh gorenjskih občin? Midva pa slikava skorajda kataklizmične razmere … ?

No, v komuno ne more kar vsak. Pa seveda tudi ni edina. Poleg tega obstajajo tudi drugi programi, vsak si izbere tistega, ki mu najbolj odgovarja. Ne trdim, da je naš edini zveličaven. Sicer pa je tako – res se sliši malo (šest), ampak take so pač naše kapacitete. Žal je tako, da imamo prošenj za vstop v komuno več, kakor pa prostih mest.

Pa dekleta? Med njimi ni odvisnic?

O seveda so. Saj imamo v načrtu in morda nam uspe nakup še ene hiše, ampak … ne morem govoriti o tem, dokler ne bodo kaka dejstva na to temo dokončna. Je pa tako, veste … pri moških se posledice zaradi težav povezanih z zasvojenostjo manifestirajo bolj na zunaj, pri ženskah pa bolj za štirimi stenami. Ko moškemu zmanjka denarja za drogo, bo razbil kako steklo, kaj ukradel, koga oropal, ženske pa so v še večjih stiskah. Imela sem tudi primer zasvojenega para, v katerem se je dekle moralo prodajati, z izkupičkom pa je financirala tudi drogo za svojega partnerja. Droga je kuga današnjega časa! Odvisnike poskušamo pripraviti do razmisleka o tem, zakaj te reči potrebujejo. Odvisnost je preprosto odmik od stika z realnim življenjem, pa najsi gre za kakršnokoli obliko že. Življenje pa je včasih lepo, drugič pa pač ne. Ampak treba se je soočiti z njim! V osebnih stiskah se pokaže, kako močan je človek. Pride modra koverta, kaj boš storil? Ali bolje – kaj si storil? Zakaj je prišla? Boš zdržal, ali ne? V življenju ne rabimo tolažbe in nagrade. Moramo se prebiti skozenj. Saj nam tudi po opravljeni službi nihče ne zaploska. Odvisnost od priznanj in pohval pa prav tako ni dobra … Ampak najbrž sem zašla.

Zaposleni v komuni od leve proti desni: Ivanka Berčan, skrbnica programa na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Marjeta Ferlan Istinič, Mitja Dolinar in Zora Košir Zupan
Foto: arhiv društva ŽAREK

Res je, ves čas zahajava ven iz smeri, kakršno sem si zamislil. Povejte, kako poteka vaš tipičen dan?

Večinoma se zbujam okrog šestih. Okrog sedmih začenjam z delom. Uradnega delovnega časa sicer nimam(o). Redno sem prisotna v komuni, včasih dopoldne, včasih popoldne, po razporedu sem navzoča v sprejemnih centrih (Jesenice, Bled, Radovljica). V komuni je bilo v začetku zelo težko. Na prejšnji lokaciji smo bili s fanti v hiši brez elektrike in pitne vode. Perilo fantov sem nosila domov na pranje, fante pa vozila na Bled v hostel na tuširanje. Ne bi vas več utrujala s tisto zgodbo, saj sem jo že večkrat povedala. Potem pa so gorenjske občine skupaj poskrbele za nakup bivše železniške čuvajnice v Bitnjah v Bohinju. Opremljali smo jo sami. Tam je zdaj komuna. Aja, po mojem dnevu me sprašujete … a veste, pri sebi nisem tako striktna. Nimam točno določenega delovnika. Pri zaposlenih ga spoštujem mnogo bolj, kot sama pri sebi … Veste, pri odvisnostih ni delovnega časa. Uporabniki in njihovi družinski člani kličejo ponoči, zvečer … Prihaja do manipulacij, izsiljevanj, nasilja. No, pa saj imamo urejena dežurstva.

Gospa Berčan, ste v resnici sploh kdaj prosti? Takole poslanstvo zahteva celega človeka …

Seveda se tudi zame najdejo proste urice, prosti dnevi. Takrat grem rada v hribe, hribi me zares sproščajo …

… sicer pa se zdite prava deloholičarka. Imate probleme z odvisnostjo od pomaganja odvisnikom?

Haha, dobro vprašanje! Kaj pa vem, če tako pomislim … že v redovni skupnosti so mi vedno pravili, da preveč delam. Ampak ne, tudi jaz sem vesela prostih dni, normalno. Je pa tako, veste, v sebi čutim ogromno energije in veselja do tega dela. Včasih me kdo vpraša, če ni moje delo le kaplja v morje. Če je res tako, bomo pa kapljali! Najlažje je reči, da se ne da nič narediti. Že res, da nekaterim ne morem(o) pomagati, ampak tudi zaradi tistih parih, ki jim uspemo najti nazaj pravo pot – je zagotovo vredno vztrajati! Naše delo nas nauči ponižnosti.Najtežje je spremljati propad človeka, ki se v sebi ni v resnici odločil, da se bo spravil k sebi. V mislih imam tudi nekaj ljudi, ki jih ni več z nami …

Vas take stvari osebno prizadanejo?

V začetku sem si zelo jemala k srcu. Prevzemala sem odgovornost tudi za tisto, na kar resnično nisem imela nobenega vpliva. Ampak seveda – težko mi je za vsakega. Včasih pa človek pač mora preko sebe. Delo je zahtevno, zahteva psihično močne ljudi. Včasih dobivam prave flashe ob srečanjih z bivšimi odvisniki … kaj vse smo morali dati s temi ljudmi skozi!! Kaj vse se je dogajalo in se še dogaja … v začetku pravzaprav nihče ni angel. Ampak vsakomur damo priložnost. Nekateri gredo skozi program, drugim pač ne uspe. Smo imeli tudi fanta, ki je bil zelo nadut. Na koncu ga je skupnost izločila, tudi sam je ugotovil, da k nam ne sodi. Določena pravila je pač potrebno upoštevati …Ampak ni problema, še danes se slišiva.

Prej ste rekli, da vsakomur daste možnost, zdaj pa pravite, da je določena merila vseeno potrebno upoštevati …

Za pogovor ni nobenih pogojev. Vsakdo je dobrodošel. Za vstop v komuno pa je seveda potrebno pokazati nekaj volje, se tudi na nek način zaobljubiti določenim zadevam, se pripraviti. Tem fantom sicer ves čas pomagamo. Ampak smo pa zelo zahtevni in striktni do njih. Naša naloga ni, da bi bili priljubljeni. Naš cilj je izoblikovanje osebnosti. Razne manipulacije pa hitro prepoznamo. Komuna je pravzaprav nekako zadnji stadij. Čas za spremembe je nujno potreben in ničesar se ne da opraviti na hitro. Fantje potrebujejo spremembe miselnih vzorcev. Dostikrat se že po nekaj mesecih v okviru skupnosti počutijo močne in želijo oditi, ampak – prehitro! Včasih je še enkrat potrebno butniti z glavo v zid. Po tistem, ko bolečina izgine, se menda lažje prikaže smisel v življenju … A veste, ljudje bi se radi ozdravili, ampak so preslabotni. Prvič si vsak misli, da bo zmogel, potem pa vidi, da ni tako preprosto. Nekateri menjajo programe …





Imate kak procent uspešnosti vaših programov? Koliko teh ljudi recimo po bivanju v vaši komuni ne zaide več nazaj na stranpoti življenja?

Tega natančnega odstotka nimam, statistike ne vodim. Ampak rekla bi takole – vse je odvisno od tega, koliko časa posameznik zdrži v programu. Vsaj leto do dve potrebuje vsak za neke rezultate. Vse ostalo je premalo!

A veste s čim me presenečate? Toliko časa govoriva o odvisnikih, pa programih za rehabilitacijo teh ljudi, omenjala sva vaše redovništvo … pa niti omembe vere ni v vaših stavkih. Nikjer ne vidim nobenega razpela, ničesar … Kako je s tem? Ste ob izstopu iz redovne skupnosti zaključili tudi z vero? Je vera kako vključena v rehabilitacijo odvisnikov? Bral sem že o takih primerih …

Jaz bi raje kot o veri – govorila o duhovnosti. Duhovnost mora biti vpeta v vsakdanja življenja. Odkar nisem več redovnica poskušam delovati v smeri širine. Sprejemam različna okolja, iz katerih fantje izhajajo, poskušam imeti spoštovanje do vsega tega. Ne forsiram pa bogoslužja, pustim fantom, da te reči dojemajo po svoje, spoštujem njihove verske korenine. V preteklosti je sicer bilo nekaj nesporazumov med fanti, ampak … poskušam usklajevati različna mnenja. Fante poskušam naučiti o tem, kako premagati jezo, užaljenost in podobno. Učimo se neagresivnih reakcij, usklajujemo mnenja. Pri nas v komuni praznujemo verske praznike vseh veroizpovedi, če tako nanese. Tako je naneslo, da smo najprej praznovali bajram. Potem pa Božič itd … Prav pred kratkim je nek fant razlagal, zakaj je našel duhovno hrano v hinduizmu. S fanti sicer prakticiramo meditacije. Tako lažje najdejo stik s samim seboj, se spoznavajo.

Na nek način s tem sožitjem različnih ver – furate komunizem …

Haha, na to pa nisem pomislila. Ampak – zdaj pa vi prekinjate mene. Ko me že ravno provocirate – menim, da ima naša družba premalo širine. Pet let sem živela v Rimu, ko sem se šolala. Tam smo bile punce dvaintridesetih različnih narodnosti. Lahko si mislite, da se neka Tajka obnaša popolnoma drugače od kake klepetave  Italijanke, zadržane Finke, ali temperamentne Španke. Že res, da smo bile vse v skupnosti, ampak … tisto mi je dalo širino. Naučila sem se spoštovati različnost. Tega mogoče družbi v Sloveniji primanjkuje. Ne znamo dojeti raznolikosti kot naše bogastvo, čeprav … na Jesenicah je pa tega vseeno precej. Mene nervira predvsem to kritikantstvo v naši družbi. Stalno nekaj ni v redu, se nekaj ne da in podobno. Če ti ni všeč, pa pojdi in napravi drugače, bolje! Ampak ponavadi so tako ali tako najbolj glasni tisti, ki prav ničesar ne premaknejo. Pasivnosti pa ne maram!

Prej me niste pustili, da bi do konca povedala o mojem odnosu do vere. Kar se tiče mene – prosim in se zahvaljujem. Imam molitev zase. Vero jemljem kot nekaj, kar mi mora pomagati v najtežjih situacijah. Sama vera brez del pa je – mrtva. Ko sem zapuščala redovno skupnost kot institucijo, sem se borila z občutki krivde. Ampak še enkrat povem – v redovni skupnosti sem prejela mnogo znanja. Dostikrat mi pride na misel tisti citat puščavskega očeta iz Biblije: »Ne primerjaj se z nikomer in imel boš mir srca.«

No, občasno nama pa uspe povedati kaj o vas, haha. Večinoma sicer govoriva o vašem delu. Povejte gospa Ivanka … kaj pa vi, imate družino?

Imam partnerja, s katerim skupaj živiva zadnjih osem let. Je zelo razumevajoč do mene in mojega dela, sam pa se ne ukvarja z ničemer podobnim. Otrok nama pa žal ni bil dan …

Z obema sestrama
Foto: zasebni arhiv I.B.

Prejle ste omenjali neko širino na Jesenicah. Kako vidite vi to mesto?

Jesenice dejansko so posebne! Zelo so posebne. Rada jih imam!Zadnjih nekaj let ne prebivam tu, pa jih kar pogrešam. No, saj večkrat na teden prihajam, ampak … vseeno. A veste, všeč mi je, da imam največ debat pri »sadje, zelenjava« …

Kje?

V kaki trgovini, kjer srečam raznorazne ljudi. Jesenice imajo neko širino, ki mi je zelo ljuba. Nam … štejem se zraven, če me vzamete? … haha … je sociala prirojena. Imamo neko srčnost, nekaj toplo človeškega. A veste, da sta me za prvi bajram, ko sem bila na Jesenicah, povabili dve družini? Pa sem bila skorajda še redovnica …

Se pri svojem delu dostikrat srečate s kritikantstvom?

Niti ne. Bolj to zaznavam kot neko splošno stanje v družbi.

V tistem je – menda že desetič v teku najinega pogovora – gospe Ivanki zazvonil telefon. Znova me je opravičujoče pogeldala in obljubila, da bo hitra. Nenadoma ji je obraz zažarel, širok nasmeh se je izrisal … »Bravo! Čestitam!« je zavpila v slušalko in mi kasneje razložila, da je eden od »njenih fantov« s štirico opravil svoj prvi izpit. 

Ima Ivanka Berčan vseeno kake predsodke?

Ne vem točno na kaj ciljate, ampak … rastem, se učim. Vsak dan se učim. Ljudje me naučijo. Narkomani so mi od nekdaj prihajali na pot. Povedala sem vam že za blejske izkušnje. Imela pa sem jih tudi v Italiji. Ampak to delo …to je moj dom.

Ste vi na nek način tem »svojim fantom«, kakor jim rečete – spovednica? Ste njihova mama, svetnica?

Ne, ne, nisem klasična mama, sploh pa nisem svetnica, dajte no, haha … Meni in mojim sodelavcem je pač veliko do tega, da bi fantom uspelo. Skupaj z njimi smo veseli ob uspehih in žalostni ob neuspehih. Veste, na začetku je pri vseh uporabnikih naših programov prisotnega precej nezaupanja. Pridejo v drugačno okolje, kakor so ga vajeni. Ampak nezaupanje je največje pri njih samih, najmanj zaupanja imajo sami vase. Življenje pa teče. Potem pa mi včasih kdo pravi, da mu nihče ne verjame … ja pa kako ti bodo verjeli, mu rečem, če si se pa  pretepal, kradel, goljufal, pil in se drogiral. Kako naj ti ljudje verjamejo? Te stvari potrebujejo čas.

Se kdaj zgodi, da se kak od najglasnejših fantov v vaši pisarni, ob individualnem pogovoru – zlomi?

Najglasnejši in tisti najbolj tough so najbolj ranljivi. Na štiri oči pa je človek prvinski. Pot do sebe je dolga in naporna in zmorejo jo samo najbolj pogumni. Nismo skupina za samo-pomilovanje in nismo tolerantni do »tega se pa ne da storiti«, toda … Ni veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni spremeniti same sebe! Ampak tako je potrebno začeti. Ko spremeniš sebe, se tudi druge stvari uredijo. Vse se uredi, odnosi doma, v službi itd …Treba je vedno iskati pozitivno plat.

Se tudi kdo razjoka pri vas?

Tudi. Pogosto. Spoštujem take trenutke. Sem sočutna, ampak v taka razpoloženja se ne pustim zvleči. Moram stati na obali jezera, kadar kdo pade vanj, veste. Vedno iščem načine, kako ljudi ne užaliti, a jim vseeno na pravi način predstaviti zoprna dejstva. Včasih pa je pač komu potrebno povedati, da je len ko fuks, haha … Tudi igranje žrtve pri meni ne vžge. Če si žrtev, je vedno nekdo okrog tebe kriv za tvoje gorje. Saj ne obsojam, ampak … pravim – OK, zdaj si tukaj. Gremo dalje! V komuni govorimo o odraslih moških, veste. Poglabljanje v preteklost, iskanje vzrokov in vstopanje v vlogo žrtve je lahko kontra-produktivno.





Uhh, gospa Ivanka, vse dopoldne že sediva, pa nama kar ne zmanjka in ne zmanjka tem. Ampak počasi bova vseeno morala zaključiti. Povejte mi, ali je problem droge na Jesenicah v letu 2017 drugačen, kakor je bil recimo leta 1985? Je hujši, ali morda le bolj viden?

Seveda je drugačen. Hujši je! V prejšnjih časih je bilo na voljo manj substanc, bile so težje dostopne. Pravila družbe so bila drugačna. Danes se ljudje bojijo že svojih 14-letnih otrok. Štirinajstletnih, lepo vas prosim!! Praktično več ne obstajajo neka jasno določena merila o tem, kaj je prav in kaj narobe. Na čem naj potem ljudje bazirajo svojo osebnost? Kdor nima dobro izoblikovane osebnosti, pa je bolj labilen, bolj dovzeten za odvisnosti.

Prej sem vas spraševal o tem, če se kdaj kdo zlomi v vaši pisarni. Kaj pa Ivanka Berčan, se ona kdaj zlomi?

Oh, se. Od utrujenosti. Večkrat sem utrujena, fizično in emotivno. Dela je vedno preveč …

Pa od kod vam vsa ta moč, zakaj v resnici počnete te stvari?

Kaj pa vem. Včasih razmišljam, da sem bila v prejšnjem življenju menda v mafiji in sem počela grozne reči. Potem pa v tem življenju očitno stvari izravnavam, haha … Ampak resno – s svojim delom bi rada prinesla nekaj miru v nemir tega sveta.

To ste povedali pa zelo lepo! Vi ste dejansko res svetnica. Zdajle bova res zaključila, bog ve, ali bo kdo zares prebral celoten najin pogovor. Takole ob koncu ima vsak od mojih intervjuvancev priložnost, da kaj pove še po svoji izbiri. Zdaj je priložnost tudi pred vami … torej?

Joj, nehajte s tem svetništvom, haha. Ogromno tega bi lahko še povedala. Ampak izbrala sem si tole zgodbo. No, saj ni zgodba, resnični dogodek je. Pred leti, ko sem se priselila na Jesenice in sem bila še čisto brez vsega, sem pa že delala z odvisniki, me je nekega dne poklicala neka gospa. Ali si že kupila avto, me je vprašala. Kakšen avto, sem si mislila? Odvisna sem od socialne podpore, o avtu sploh ne razmišljam. Pa je gospa rekla, da pri svojem delu gotovo potrebujem avto. Ne morem pač vsega opraviti peš. Rekla je, naj si izberem kak avto. Poklicala sem znanca, ki mi je od nekega mehanika uredil rabljenega Citroena, tista gospa pa ga je plačala, registrirala in napolnila prvi tank bencina. Hočem povedati pa sledeče – če imaš jasen namen, čisto srce in ne egoističnih ciljev, stvari pridejo. Sredstva se pojavijo. Ko so razmere prave in zdrave – se zgodijo.

Mimogrede Ivanka, kakšno glasbo imate najraje?

Oh, rock. Tako, kot vi, ane?  Pa ABBA, njih imam strašansko rada! Še vi mi povejte … pokažite mi tale vaš prstan … je na njem del iz Bibilje? Tudi sama imam takega …

Tako sva z Ivanko Berčan ugotovila, da imata tetoviranec in nuna (čeprav ona tega izraza ne mara, raje uporablja besedo redovnica) lahko kar nekaj skupnih točk in opravila s pogovorom. Prepričan sem, da je vreden branja, čeprav sem najbrž nekoliko flopnil v želji, da bi gospo predstavil bolj osebno. Nekaj malega, kar je povedala o sebi, se je ves čas prepletalo s poslanstvom, ki ga opravlja. Zaradi podobnosti v imenu, mi na pamet pade primerjava s svetnico Ivano Orleansko, čeprav seveda tale naša, sveta Ivana Jeseniška, ne poveljuje nobeni vojski. No, ali pa pač – vojski predanih sodelavcev in zagnanih prostovoljcev. Morda bi bila ustreznejša primerjava z bojem z mlini na veter onega znanega literarnega junaka – saj vsi vemo na koga mislim, ane? 😁 – saj gospa, kot sama pravi – le počasi kaplja v morje. Ampak njena volja in njena vztrajnost … poslanstvo, ki ga opravlja, brez dvoma prinaša tisto, kar si je tako lepo poetično zaželela ob koncu odgovora na moje pred-predzadnje vprašanje …

Plus: povezava do Facebook strani Društva ŽAREK: KLIK

Vam, dragi bralci, se ob tem gromozanskem članku zahvaljujem za vztrajnost, da ste se prebili do konca. Hvala tudi za vse izraze podpore. Ob tem obljubljam, da se bom po najboljših močeh potrudil, da vam tudi v bodoče predstavim koga zanimivega … In pa … saj veste:

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 

junij 21, 2017

Oznake: , , , ,
  • Pred leti, ko sem imela velike težave, mi je Ivanka zelo pomagala in mi stala ob strani, da še danes včasih, ko pogledam v vrata, pomislim da se mi je prikazala sama devica Marija. Pa ne samo to, že več kot deset let mi pomaga meni in moji družini in za to ji bom do smrti hvaležna za vso njeno pomoč. Sedaj, ko smo si duševno in materialno opomogli, sem ji še bolj hvaležna – saj si ne predstavljam, kako bi zmogla nositi vse breme brez nje! Toliko dobrote zelo težko zmore en sam človek! Hvala ti Ivanka!! Marija

  • Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja