Prve ne pozabiš nikoli

 

Sprašuje in zapisuje:
Marko L.

No takole … pa smo pred prvim izdelkom. Menda se bodo primerjave komu zdele neumne, ampak preden sem pred vas, dragi bralci, spustil pričujoči članek, so me prevevala podobna vprašanja, kot pred rojstvom prvega otroka – ali bo »porod« minil brez težav, bo z njim (otrokom/izdelkom) vse v redu in podobno. Nisem se niti toliko spraševal, ali bo članek/otrok ljudem všeč, saj se mi to zdi napačno vprašanje – svojega otroka namreč ljubiš brezpogojno, mar ne?

Bolj sem si razbijal glavo s tem, koga od Jeseničanov bi bilo uvodoma primerno predstaviti bralstvu. Kolebal sem med mislimi na to in ono osebo, si koga že izbral in si potem premislil … na koncu pa je življenje samo poskrbelo za mojega prvega sogovornika. Pravzaprav gre za sogovornico, kakor boste spoznali v nadaljevanju. Spoznal sem jo po igri naključij in sicer deloma na področju, s katerim se pravzaprav doslej ni ukvarjala. S svojimi znanji in energijo je v moje življenje prinesla čisto nova spoznanja. Ampak tale članek pravzaprav ni namenjen meni, pač pa moji portretiranki. Zato bom na tem mestu prenehal z opletanjem prazne slame in vam zaupal, da je naša prva gostja

Je že prav, če Tanjo predstavim tudi z njenim uradnim nazivom, ki se mu –  če vprašate mene: prav po slovensko, pretirano birokratsko – reče: univerzitetna diplomirana pravnica z opravljenim pravniškim državnim izpitom, mediatorka. Ko človek prebere vse tole, ga najbrž kar zmrazi in menda bi si kdo mislil: “Na, saj sem vedel: obljubljal je pogovore z navadnimi Jeseničani, zdaj pa tole. S pravniki pa je tako najbolje imeti čim manj opravka!” Ampak vztrajajte prosim, dragi bralci. Moja portretiranka se bo izkazala za čisto pravo, preprosto in če hočete – »malo« Jeseničanko …

Pozdravljeni gospa Antonič, univerzitetna dipl …

No, no, no … kar nehajte s tem, haha. Na titule ne dam dosti. Seveda sem na svojo izobrazbo ponosna, ampak ne strašite bralcev z mojim nazivom. Lahko me predstavljate kot mediatorko.

Haha. Prav imate. Ampak nekako morava začeti. Saj veste, da ste prva portretiranka na novi spletni strani Jeseničan.si? Kakšne občutke imate ob tem? Kakšna se vam sicer zdi ideja o predstavljanju Jeseničanov?

Ja, vem, da sem prva. Ne vem sicer zakaj ste si izbrali ravno mene. O zadevi sem razmišljala, se pogovorila s kom in … konec koncev – zakaj pa ne? Ideja sama je odlična, saj menim, da smo se v mestu ljudje nekako zaprli sami vase, na ta način pa bomo le lahko deležni kake zanimive zgodbe, morda koga spoznali z druge perspektive in podobno. Štejem si v čast in sem hvaležna za priložnost, da sem lahko vaša prva portretiranka. Je pa to tudi določeno breme. Kako bom zadovoljila potrebe bralcev vaše spletne strani, seveda ne vem. Najbrž je to odvisno tudi od vas.

Tanja A. s svojim zasliševalcem
Foto: Marko L.

Ampak dajva, predstaviva najprej nekaj osnovnih podatkov, da bodo ljudje vedeli o kom govoriva. Poleg nalog, ki jih opravljate v zvezi z nazivi, ki sem jih naštel že uvodoma, počnete najbrž v življenju tudi kaj drugega.

No, predvsem sem mama dvema krasnima hčerama. Pomembno vlogo v mojem življenju zaseda tudi v. d. moža, haha. S svojim poklicem se ukvarjam v okviru družbe Sincera, pravne rešitve d. o. o., ki sem jo pred časom ustanovila s še dvema partnerjema. Formalno sicer zadnjih pet let nisem Jeseničanka, saj živim v okolici, sicer pa sem po duši ostala stara Plavžarka. Ko sem se pred leti odselila iz mesta, sem si menda res predstavljala, da sem z njim tako rekoč opravila. Sprva sem se v mesto še vračala v službo, potem se je spremenilo tudi to. Saj veste, človek ima vedno kake cilje, želje, hotenja. Ampak sem bila hitro nazaj. V mestu imamo zdaj pisarno, tudi počutim se kot Jeseničanka. Mislim, da mestu še nisem dala vsega, kar mu lahko …

Tole bi lahko bil krasen naslov članka! Kako sicer vi vidite mesto?

Sama imam Jesenice rada. Tu sem odraščala. Če me spomin ne vara, pripadam generaciji osnovnošolcev, ki je prva dobila varnostnika na šolo. Sliši se čudno, nevarno. Ampak otroci se med seboj nikoli nismo razlikovali. Spomnim se, da se je v začetku devetdesetih nenadoma odselilo nekaj družin srbske narodnosti. Nam otrokom ni bilo jasno zakaj, saj smo bili s tistimi sošolci dobri prijatelji. Pravzaprav želim povedati, da imam mesto rada zaradi njegovih posebnosti, raznolikosti. Ljudje v njem živimo v neki sinergiji. Ta »mešanost« kultur, vplivov, jezikov … vse to me je zaznamovalo. Dandanes mi ni težko sprejemati »drugačnosti«, kar mi pri mojem delu, pa tudi v življenju nasploh, nemalokrat pomaga.

Predstavila sva vas kot pravnico. S tem je povezana tudi vaša služba. Ampak niste bili od nekdaj pravnica ali pa samostojna podjetnica. Kako je prišlo do tega?

Oh, že kot mala punčka sem se s prijateljico igrala »sodišče«, haha … Takrat je bila popularna neka ameriška nadaljevanka, v kateri so se zadeve ves čas dogajale na sodiščih. S prijateljico sva se med igro ves čas drli »objection!« (ugovor!, op. p.), hahaha. Ampak resno, po končani osnovni šoli sem obiskovala jeseniško gimnazijo. Le-ta je bila odskočna deska. Najprej me je sicer vleklo v farmacijo, potem pa sem se našla v pravu.

Imate v družini morda že kako podobno tradicijo? Se kdo ukvarja s pravom?

Ne, ne. Menda je čemu takemu še najbližje mama, ki je zaposlena na radovljiški upravni enoti. Če nadaljujem prejšnjo misel, lahko povem, da sem že kot študentka začela delati na Občini Jesenice. Šlo je za počitniško delo na oddelku za okolje in prostor. Kot študentka sem kasneje sodelovala tudi v kabinetu župana (Borisa Breganta, op. p.). Na tisto obdobje imam lepe spomine. Zdi se mi, da je imel tedanji župan zares sposobno ekipo, stremeli smo k razvoju. Delo sem nadaljevala na oddelku za družbene dejavnosti in splošne zadeve. Tam sem nato delovala do konca mojega službovanja na občini, sem pa delo nekoliko kombinirala tudi z delom na oddelku za gospodarstvo in tudi v kabinetu župana Tomaža Toma Mencingerja. Moje službovanje na Občini Jesenice je trajalo trinajst let. Če tako pomislim, sem delala pravzaprav na vseh oddelkih, razen pri financah. Tja me niso spustili, haha …

V družbi svoje zveste spremljevalke – skodelice kave
Foto: Marko L.

Malo me begate, gospa Antoničeva! Zdi se mi, da v družbi prevladuje prepričanje, da je služba, kot ste jo ravnokar opisovali vi … večna. Včasih prebiram mnenja o tem, da ko si enkrat priboriš tako službo, si pač preskrbljen do konca življenja. Po vrhu vsega ti pa še »nič ni potrebno delati«. Marsikomu se zdi kot izpolnitev sanj. Kako to, da ste tako udobno službo zapustili in se odločili za svojo pot? Je šlo za kaka nesoglasja, zamere … saj veste kakšni smo ljudje?

Ne, ne, nič takega. Pa saj se nisem odločila kar čez noč. Vzela sem si čas za premislek. In ko sem enkrat začutila, da je prišel pravi trenutek, sem pač šla. Poslovila sem se s prijateljskim stiskom rok. Spoznala sem precej čudovitih ljudi, z nekaterimi ves čas ohranjam stike. Ampak če človek dela na občini, potem je na nek način omejen, veste. Občina ima na določenih področjih pristojnosti, ki ti določajo delokrog, na drugih pač ne. Jaz pa sem po duši kreativka. V privat vodah, če se tako izrazim, ima človek več svobode v delovanju. V meni je tudi dovolj entuziazma, da bi rada pomagala čim širšemu spektru ljudi. Nimam se za tipično pravnico, čeprav seveda zakone in splošno sprejete okvire spoštujem tudi jaz. Hočem reči, da mi ni le do podpisov na pogodbah. Zato v svoje delo vpletam znanja s področja mediacije. Na sodiščih se zadeve odločajo za nazaj, če se tako izrazim. Mediacija pa pomaga stvari urediti za naprej. Včasih s pomočjo mediacije do postopka na sodišču sploh ne pride, spet drugič pa je končna rešitev prav zaradi mediacije bolj prijazna do obeh udeležencev v sporu, ki vsak zase v začetku seveda mislita, da imata popolnoma in izključno prav. V meni je tudi dovolj tiste znane jeseniške trme, da nikoli ne dopustim mnenja, da se nekaj ne da. Vedno iščem pot. Če ni to po varianti A, je pa po varianti B. In če tudi po tej ne gre, je v abecedi še dovolj črk. Seveda ostajam znotraj zakonodaje. Prav zaradi takega delovanja se mogoče razlikujem od ostalih pravnikov.

Pa vas potem kdaj kdo vpraša, če ne boste ostali brez posla, ko boste uspešno razrešili vse konflikte?

Haha, dobro vprašanje. Ampak a veste, strank je dovolj. Če ti stranka zaupa, pozna tvoje delo in napore, potem se k tebi tudi vrača in te priporoči drugim.

Je mediatorstvo nov inštitut v slovenski zakonodaji?

Pravzaprav ne. V EU in v ZDA je zadeva kar uveljavljena in uporabljana. Pri nas so menda bolj znane tiste mediacije, ki tečejo v okviru sodišča. Sicer do mediacije lahko pride tudi izven sodišča. Povedano velja tako za mediacije med posamezniki, kakor tudi tiste med poslovnimi partnerji ter med posamezniki in kakimi organi.  Tu nastopim jaz s svojimi znanji, v teh postopkih se najlaže izrazi moja kreativnost. Imam ogromno svobode, lahko prilagajam čas, oblike in količino svojih mediacij. Pri svojem delu uporabljam znanja iz prava, psihologije in coachinga …

Tanja Antonič med predavanjem na motivacijski delavnici
Foto: Marko L.

Zakaj ste družbo za pravno svetovanje ustanovili trije, zakaj niste na povsem svoji poti?

Ustanovili smo jo res trije, ampak v njej sva zaradi okoliščin aktivna trenutno dva. Zakaj? Ker smatramo, da imamo skupaj dovolj znanj z različnih področij, da lahko skupaj razrešimo še tako občutljivo zadevo. Rekla pa bi tudi takole – velika prednost dobrega pravnika je širina. Če je v svoji pameti premoreš dovolj – širine in odprtosti – potem ti je hitro jasno, na katerih področjih si šibek. Jaz zato v konkurenco ne verjamem. Pa saj si v resnici nismo konkurenca – vsak od nas ima svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti. Včasih mi je kdo rekel – kaj se sploh greš, a ne veš koliko je že pravnikov in odvetnikov? Ampak tega se ne bojim, stranke izbirajo tudi na podlagi osebnostnih lastnosti. Sama pošteno povem, da prisegam na timsko delo. Sodelujem z ljudmi, ki so dobri na področjih, ki jih sama ne obvladam. Ne maram se kititi z uspehi in zaslug zanje pripisovati samo sebi – verjamem v povezovanje.

Se pravnik kdaj sreča z ugovorom vesti? Bi zastopali kakega izmuzljivca, ki išče luknje v zakonih, a dobro plača?

Dobro vprašanje. A veste, vedno so t. i. sive cone v zakonih. Vedno obstajajo. Če ne bi obstajale, potem spori pač ne bi bili možni, vse bi bilo jasno. Potem pa na sodišču podaš neke navedbe podkrepljene z dokazi in sodnik poda končno sodbo. Ljudje včasih rečejo – vsi argumenti so bili v moj prid, sodnik pa je odločil drugače. Ampak to je zaradi tega, ker ocenjujejo pavšalno. Če pa še do konca odgovorim na vaše vprašanje – ne, ne bi zastopala stranke, katere vrednostni sistem bi bil v nasprotju z mojim. Pri svojem delu sem striktna. Predvsem razmišljam o ravnovesju v svojem življenju. Zaradi tega sem tudi v svojem poklicnem življenju zelo pravičniško naravnana. Rada mirno spim.

Ali se strinjate z mislijo, ki mi je ravnokar šinila skozi možgane – na sodišču ob podobno dobrih argumentih in v t. i. sivi coni zmaga tisti odvetnik, ki je boljši govorec?

Ne, ne, ne bi rekla. Morda je tako v ZDA, ampak pri nas je sodni sistem drugačen. Bolj temelji na pregledu listin, dokazov. Sodnik si pri oblikovanju sodbe vedno vzame čas za razmislek. Pa še tisto za ZDA najbrž velja bolj zaradi vpliva raznih televizijskih serij, saj veste – objection! – hahaha. V resnici je delo na sodiščih precej drugačno.

Se kdaj zgodi, da vam je kaka stranka preprosto zoprna?

Ne. K meni pridejo stranke, ki so z mano kompatibilne. Človek, ki ne sprejema mojih vrednot, me itak ne bo poiskal.

Prej ste poleg znanja iz prava in mediacij omenili tudi t. i. coaching. Za kaj gre?

Pred leti sem v okviru nekega seminarja poslušala dr. Aleksandra Šinigoja. Tam je bil pravzaprav le gostujoči predavatelj. Ampak sama v naključja ne verjamem, stvari se vedno zgodijo takrat, ko je človek nanje pripravljen. Poleg 40-urnega delovnega tedna in majhnih otrok sem ravno takrat opravljala pravniški državni izpit ter volontersko pripravništvo na sodišču v Kopru ter kasneje v Ljubljani. Pogosto sem se spraševala, ali vse to zares lahko zdržim. Razmišljala sem o tem, kako bi se sploh lahko organizirala, da bi mi ostalo na voljo vsaj malo prostega časa, časa za družino in počitek. Spraševala sem se kako delujem, kako naj iz 24 urnega dneva iztržim več. Potem pa sem slišala predavanje dr. Šinigoja s področja nevrolingvističnega programiranja. Človek me je navdušil s svojo energijo, karizmo, navdušenjem nad tem, s čimer se ukvarja. Njegova brezplačna delavnica tudi ni promovirala kakega plačljivega dela, čeprav sem se kasneje udeležila tudi takšnih. Kakor se danes reče – človek je preprosto car! Po tistem sem se začela za zadevo podrobneje zanimati in sem pridobila ogromno znanja na tem področju. Veliko od dr. Šinigoja, nekaj pa seveda tudi od drugih strokovnjakov s tega področja.

Zdajle mi zvenite kot povprečen fanatik, ki zagovarja le in izključno svoj izdelek, svoj program in podobno … Je vaš način coachinga edina prava pot do sreče v življenju? Komu je sicer ta postopek namenjen?

Haha, morda sem zvenela malce preveč vneto. Seveda nevrolingvistično programiranje in njegovi rezultati niso edini pogoj za srečo. Človek mora biti predvsem v harmoniji s samim sabo. Sicer s tega področja poznam delo recimo kakih desetih svetovnih avtoritet, pa še treh naših. Vsak od njih govori nekoliko drugače, a na nek način vsi isto. Ni nekega programa, ki bi prinesel srečo. Ljudje smo si različni, vsak potrebuje in sliši nekaj drugega. Sama se v resnici pravzaprav nimam za coachinjo. Bolj za motivatorko. To se mi zdi boljši izraz. Spoznanja, ki sem jih prejela na tem področju, nadgrajujem z drugimi tehnikami in dodajam ščepec svojega instinkta. Verjamem, da sem v tem dobra. Pri meni stranka ne dobi samo pravnice, ampak še motivatorko, mediatorko, nekoga ki ima izkušnje z javno upravo in podobno. A veste, stereotipni odvetnik bo svojo stranko v okviru zakonov zastopal »na mrtvo«, če se tako izrazim. Ni sicer vedno nujno, da to pripelje do najboljše rešitve. No, najboljše rešitve pa rada iščem jaz. V zadnjih letih sem spoznala veliko zanimivih ljudi. Od vsakega sem menda nekaj odnesla. Naučila sem se, kako deluje moja zavest, kako podzavest in kako delujem potem sama. Ko enkrat te stvari zaznava, človek začne namenoma delati spremembe v mislih in dejanjih. Tisti, ki jih seveda hoče in ki si jih želi. Če si nekdo v resnici ne želi sprememb na področjih, na katerih je nezadovoljen, ga ni takega motivatorja ali coacha, ki bi mu lahko spremenil življenje! Pri sebi ne ustvarjam iluzij, da lahko komu spremenim življenjsko pot, da ga lahko spremenim kot človeka. Lahko pa mu pomagam najti pot iz megle do prve luči. In če nekdo iz megle zares ne želi, potem česa takega ne štejem za svoj neuspeh. Potem pač ostanejo nezadovoljstvo, godrnjanje in iskanje vzrokov za slabo počutje izven sebe.

V prostem času je naša portretiranka ljubiteljska fotografinja
Foto: Tanja Antonič

Ali gre pri tem vašem coachingu, pri tej sposobnosti motiviranja, za vašo karakterno lastnost? Ste se teh stvari priučili?

Teh stvari sem se priučila. Verjetno mi sicer pomaga prirojena energičnost. Sama imam svojo zgodbo s svojimi izzivi in tudi mene določeni ljudje pomagajo izvleči iz megle, kadar se v njej znajdem. Rekla bi takole – rada bi pomagala ljudem, ki čutijo da na nekem področju lahko prispevajo veliko, pa ne vedo prav zares kako …

Kar pridno sva govorila o vas. Dajva no še nekoliko o Jesenicah. Se tudi vam zdijo tako mrtvo mesto? Se res nič ne dogaja?

Mesto je še kako živo! V njem je kup posameznikov, ki se trudijo, poskušajo … Žal se je ustvarila neka čudna klima, ki vse skupaj zakriva. Res vlada neko čudno prepričanje, da se nič ne da, da se nič ne dogaja, kakor ste pravilno opazili vi. Zdi se mi nekako tako, kakor bi vse skupaj prekrili z odejo, ampak spodaj se dogaja marsikaj zanimivega, haha … Mogoče mesto spet potrebuje neko skupno točko, s katero se bomo Jeseničani poistovetili. Nekoč je bil to hokej. Ne železarna, železarna je dajala kruh. Nisi pa v njej iz sebe iztisnil vsega, kar si imel v sebi. Na hokeju pa si, najsi bo kot igralec, navijač ali pa preprosto kot nevtralni opazovalec. Hokej je bil navdih. Uspehi fantov na ledu, njihova nepopustljivost in trma … vse to je tudi ostalim Jeseničanom dajalo inspiracijo, voljo, identiteto, če hočete. Pa ponosni smo bili na to, da smo Jeseničani. S propadom ugaslega kluba se je to spremenilo. Ne vem, ali hokej danes še lahko združi Jeseničane, razmišljam o tem. Sama ga imam zelo rada, v preteklih letih sem bila tudi spremljevalka in … če hočete, navijačica.

Ste se vi sicer kdaj ukvarjali s športom?

S hokejem seveda ne, haha. Sem se pa ukvarjala z gimnastiko, plavanjem, odbojko. Kot otrok sem se srečala z različnimi športi, različnimi trenerji. Le-ti so predme postavljali marsikateri cilj in različne zahteve. Takrat se mi niso zdele prav nič čudne, današnji otroci pa so ob podobnih skorajda ogorčeni … Sama pri vzgoji poskušam postavljati določene meje, hčeri poskušam naučiti odgovornosti. Zdi se mi, da mnogo današnjih učiteljev in trenerjev teh mej več ne postavlja. Imajo strah pred pravnimi normami, pred možnimi posledicami. Starši jim namreč grozijo s tožbami in podobno. Ampak zakaj bi bilo koga strah tožbe, če dela dobro in prav? Enako velja za razne inšpekcije, nadzore …  Človek mora delati dobro in v okviru zakonodaje; potem je strah nepotreben!

Sestanek Združenja podjetnic Gorenjske
Foto: zasebni arhiv T. A.

Vrniva se še nekoliko k Jesenicam. Je duh naše – reciva ji jeseniške – skupnosti potem nepovratno izginil?

Duh skupnosti ni nikamor izginil. Treba je najti samo pravo pot, da ga spet zbezamo na plano. Zadnjič je bil lepo viden ob Eurobasketu. Niso bili samo navijači gostujočih ekip tisti, ki so vsemu skupaj dajali ton, ampak je bilo mesto polno domačinov. Ljudje so prišli ven, sledili dogajanjem, se v njih vključili. Najbrž jih je prežemal občutek, da evropsko prvenstvo v domačem kraju ne more miniti brez njihove udeležbe. To, vidite, to manjka recimo današnjemu hokeju. Tudi drugim prireditvam. Ljudje se ne poistovetijo z njimi, ker ves čas poslušajo, da se na Jesenicah ne da ničesar storiti, da se nič ne dogaja in podobno … Potem pa pač začno verjeti v to. Ko dobiš pravo idejo, ljudje sodelujejo. Treba pa je začeti lepo na začetku – ponavljati je treba, da gre za uspešne in zanimive zgodbe, potem bodo prebivalci mesta (pa tudi okolice, zakaj ne?) začeli vanje verjeti. Preveč se poudarja, da bi Jeseničani nekaj »morali« obiskovati. Rekla bi, da bi v resnici le morali biti vključeni v dogajanja. Kaj je tu ključen moment? Ne vem, ampak sem pa optimistka – gotovo ga bodo/bomo našli. Zdi se mi tudi, da se uspešnost prireditve vse prevečkrat ocenjuje z denarnega vidika in obiskanosti … Še enega simbolno močno povezovalnega trenutka za jesenice sem se spomnila – premiere filma Pr’ Hostar v kinu Železar … bilo je noro! Jeseničani smo bili ponosni sami nase!

No … profit, pokrivanje stroškov … saj veste, kako gre to. Bi vi svoje poklicno udejstvovanje ponujali zastonj?

Pri nas vlada neko prepričanje o tem, da Slovenci ne maramo uspešnih ljudi. Sama ne mislim tako. Svoje usluge moram seveda prodajati. Žal živimo v svetu, ki ga poganja denar in v moji dejavnosti ni nič drugače. Sicer svojega dela ne vidim kot jemanja denarja nekomu. Bolj gre za posredovanje mojega znanja, v zameno za kar dobim denar. Je pa tako, a veste … ni samo denar plačilo. Včasih je človek sam pri sebi najbolj izpolnjen že s tem, ko vidi, kako so stranke z opravljenim zadovoljne. Denar je pač samo spremljevalec tega zadovoljstva. Če bi ljudje, ki skrbijo za dogajanja v mestu, bolj razmišljali o takih aspektih – torej o tem, da so pač osrečili tistih nekaj ljudi, ki so prireditev obiskali – bi menda sčasoma začel pritekati tudi denar. In obiskovalci! Hkrati je to tudi priložnost, da pozovem vse, ki pravijo, da se v mestu nič ne dogaja, naj se eno leto udeležujejo prireditev … pa bomo ob koncu leta še enkrat preverili njihovo razmišljanje …

Ampak zdajle sem slišati kot kritizerka. To pa ni moj namen. Imam dovolj izkušenj tudi z druge strani, s strani, ki pripravlja projekte. Spomnim se, da smo na občini pogosto pripravljali kak projekt, pa vsemu trudu navkljub nismo dobili nobenega feedbacka. Potem pa smo kako stvar sprejeli, je pa nastal vik in krik.

Prej ste omenjali učitelje, pa bi vam ob tem povedal eno svojo misel. Zanima me, če se z njo strinjate. Namreč, zdi se mi, da je na poti v propad družba, v kateri pravega ugleda nimajo njeni temelji. Mednje pa štejem učitelje, zdravnike, sodnike, menda tudi policiste. Kaj menite o tem?

Moje mnenje je, da ne pride ugled s poklicem, ampak z delovanjem. S titulo si ne pridobim ugleda. Zaradi tega, ker sem pravnica, menda nisem ugledna. Ugled sem si – ali pa si ga še bom – pridobila s svojim delovanjem. Ne bi dala toliko poudarka na besedo ugled. Sama gradim predvsem na spoštovanju posameznikov. Zakaj se vam zdi, da omenjeni poklici nimajo več pravega ugleda? Zaradi tega, ker je v njih nekaj posameznikov, ki najprej gledajo na lastne koristi. Potem pa te zadeve izpostavljajo še mediji in jih na ta način posplošujejo. Slaba luč pa seveda pade na vse. Ljudje razmišljajo, ali se jim bo obrestovalo, če bodo vse naredili prav in po črki zakona. To ni prav, veste. Ni prav, da o načinih svojega delovanja tehtamo. Zakoni, predpisi, papirji … nič od tega ni namenjeno samemu sebi. Morda včasih tako deluje, ampak trdno verjamem, da temu ni tako!  Zakaj se recimo pri športu lahko držimo pravil? Pri nas pa v določeni meri celo poveličujemo ljudi, ki iščejo bližnjice, se ves čas gibljejo po robu zakona in podobno. Ugled? Glejte, za družbo je koristno, če igramo po pravilih igre. In če je koristno za družbo, je prav gotovo tudi koristno za posameznika. 

Počasi se bližava koncu tega pogovora. Nanizali ste precej zanimivih misli. Zdaj pa bi rad bralcem povedal, kje sem vas sicer zares imel priložnost opazovati pri delu. Ko pomislim na odvetnike, na pravo in sodišča, me sicer spreleti kar srh in dobim mravljince. Vas pa sem lahko spoznal kot predavateljico na eni od delavnic, kjer ste se slušateljem predstavila kot coachinja … motivatorka, kot si rečete sami. Kakšne izkušnje imate s tem? Kakšni smo bili slušatelji?

Take seminarje izvajam čisto v svojem imenu. Ne v okviru Sincere. Lani sem »dala skozi« dva taka seminarja. Priznam, v začetku me je bilo kar strah. Čutim namreč nekaj nelagodja kadar javno nastopam. Pa saj veste, človek se sprašuje, kako bodo slušatelji sprejeli vse skupaj. Bodo zadovoljni? Jim bo zanimivo? Dolgočasno? Taka in podobna vprašanja so mi šla skozi misli, prav posebej obremenjevala z njimi se pa tudi nisem. Rekla bi, da sem skozi predavanja tudi sama napredovala. Zrasla sem kot predavateljica. V začetku mi je bilo morda še težje, ker sem večino svojih slušateljev na nek način tudi osebno poznala. Morda bi lažje predavala pred popolnimi tujci. Ampak s svojim nelagodjem sem se začela načrtno soočati. Najprej seveda v teoriji, potem pa tudi v praksi. Pred časom sem svoja znanja posredovala v določenem krogu ljudi, potem pa so se posamič vračali k meni po nasvete. Pa sem si rekla – zakaj pa ne bi svojih znanj posredovala v skupini, ob tem pa bi se znebila še svojega nelagodja? Tako sem potem lani kot predavateljica nastopila na osemnajstih posamičnih predavanjih. Deset je bilo motivacijskih (coaching) in osem takih s pravnega področja (delovno pravo, predstavitve mediacij itd.).

Pa vas vleče, da bi se temu v celoti posvetili? Poklicno?

Ne, ne, moja primarna dejavnost ostaja pravo. Ti motivacijski seminarji so pa pač še eno področje, s katerega lahko posredujem svoja znanja. Na seminarjih sem se počutila odlično, počasi sem se sprostila. Pridobila sem potrebno samozavest in recimo izgubila strah pred vprašanjem, na katerega ne bi imela odgovora. Iluzija je, da bi poznala vse odgovore. Za predavanja sem si pripravila oporne točke, potem pa sem se prepustila toku dogajanj. Treba je imeti tudi intuicijo, veste. Morda slušatelje kaka tema bolj pritegne, spet druga manj. Pustim jim, da sami usmerjajo tok debate.

Povejte za konec še sami kaj, česar vas nisem vprašal …

Menda bi se lahko malce pohvalila, haha – pred leti sem bila zadolžena za vodenje postopkov pri ustanovitve visoke šole za zdravstveno nego in kasnejše preoblikovanje v fakulteto. Sodelovala sem tudi pri revitalizaciji območja Fiprom in … če danes gledam na rezultate svojega dela (in seveda dela vseh, ki so pri tem sodelovali), sem menda lahko kar ponosna. Pa najbrž bi rada omenila tudi svoje sodelovanje pri Združenju podjetnic Gorenjske … tudi tam sem kar aktivna. Ob tej priložnosti bi povabila vse gorenjske podjetnice, da se nam pridružijo.

Je bil tole vaš prvi intervju v življenju?

Hm … ja, samostojni menda res. V takile obliki prav gotovo. Sicer pa me je že kdaj kdo kaj vprašal in je bila potem moj izjava objavljena.

Priprave na skok s padalom
Foto: zasebni arhiv T. A.

Povejva za konec še to, kako lahko ljudje stopijo v stik z vami. Menda ne bova izpustila priložnosti za nekaj brezplačne reklame?

Ja, haha, priložnost je prava. Mogoče sem se pa komu s svojimi odgovori prikupila. Torej – vse podatke ljudje lahko dobijo na spletni strani www.sincera.si/kontakt/ . Sem (smo) pa za individualne pogovore dostopni tudi v naši pisarni, ki smo jo ravnokar odprli v prostorih Coworkinga Plavž. Če bi me kdo rad obiskal, naj me kontaktira, pa bom povedala natančno lokacijo.

Gospa Antoničeva, drznem si reči kar: Tanja – hvala!

Hvala tudi vam. Upam, da sem povedala kaj takega, kar se bo bralcem zdelo zanimivo. V čast mi je bilo. Želim vam veliko uspeha ter zanimivih sogovorcev v bodoče.

Svojo portretiranko sem v neobveznem pogovoru spoznal kot zanimivo, prijetno in zgovorno osebo. Ob tem, da jo brez dvoma krasi zelo široko znanje, so ji všeč tudi adrenalinski športi. Pa na kavo naj ne pozabim, dodaja v smehu. Kava je njena zvesta spremljevalka. Za svojo dušo pa se, kot sama pravi, ljubiteljsko ukvarja tudi s fotografijo. Odkar ima družino, ji sicer časa za ta hobi primanjkuje. Pravi, da verjame v tople, odkrite odnose in ne ustvarjanje vtisa na podlagi obleke in pisarne … pa čeprav nosi visoke petke, doda še enkrat v smehu. Ženska mnogoterih talentov, visoko postavljenih moralnih norm in vrhunske čustvene inteligence, pa je po mojem mnenju bila kar prava izbira za prvi pogovor na tej spletni strani. Sam naslov tega članka sicer reflektira k tisti znani misli o prvi ljubezni. Ampak saj najbrž velja podobno tudi za prvo portretiranko?

Dragi bralci – upam, da vam je bil pogovor všeč. Vesel bom konstruktivnih komentarjev in pripomb. Vesel bom tudi vsake delitve in všečkanja tega zapisa. Tudi v bodoče se bom potrudil in vam poskušal predstaviti zanimive Jeseničane različnih profilov. Mimogrede pa tudi: ne bom vam zameril, če si kdaj s klikom na kako reklamo – razširite obzorja  .

Sicer pa, če se povrnem k otroku iz prvega odstavka v tem članku – kaj menite? Kakšnega otroka smo spočeli?

Do naslednjega članka pa nikar ne pozabite – Jeseničani smo face!

Ona & on

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 

 

februar 9, 2017

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja