Pohvale se od mene odbijajo!

Sprašuje in zapisuje:
Marko Lukan

Pogosto sem zaradi narave svojega dela pred monitorjem, spremljanje raznih spletnih družabnih omrežij pa razbija monotonost mojega početja. Pravzaprav bi bilo pošteno povedati, da me visenje pred kakim Facebookom, Twitterjem, Instagramom, Pinterestom in podobnimi omrežji nemalokrat tudi ovira, saj razbija koncentracijo in podaljšuje čas, v katerem z določeno nalogo opravim. Po drugi strani pa nekaj relaksacije vmes med intenzivnim razmišljanjem in delom menda tudi prav pride. Preko spletnih družabnih omrežij človek tudi izve marsikaj, neumnega, pametnega, pa takih zadev brez pravega pomena in podobno. Ljudje se z vpisi na svoje profile, ali pa s komentarji pod objavami drugih nevede (ali pač vede?) razgaljajo, kažejo v vsej svoji veličini, ali pa vsej svoji bedi. Če pa sem prav zoprno analitičen, pa mi menda na pamet pade tudi naslednja misel – v določenih primerih ljudje tudi s svojim nereagiranjem povedo dosti. In prav tako razgaljanje mi je dalo misliti, kako zelo smo prebivalci te zaplatice zemlje nagnjeni h kritiziranju. Po eni strani človek lahko zazna (in se čudi) čudovitim domislicam, ki jih v življenje spravijo entuziasti, po drugi strani pa je prav v odnosu do države in njenih služb zaznati pogosto odklonilen odnos. Zakaj omenjam državo? Ker moja današnja portretiranka dela v javni upravi. Pri takem kritiziranju gre včasih za preprosto moraliziranje na prvo žogo, drugič za nepoznavanje razmer, največkrat pa za udobno vlogo moralnega presojevalca, v situaciji, v kateri se napadeni (država in njene službe) sploh nimajo priložnosti braniti … Najbrž pa je nekaj tega kritikantstva tudi že v genskem zapisu ljudi na teh področjih, saj so se skozi celotno zgodovino bili primorani upirati neki obliki vladavine, ki jih je dušila …

Kakor na vseh ostalih področjih v življenju, je tudi v državni upravi in njenih službah – nekateri jim skorajda zaničujoče pravijo; javni sektor – nekaj ljudi, ki s svojim odnosom odstopajo, pa najsi gre za odstopanje v pozitivno, ali negativno smer. Moja današnja sogovornica po mojem skromnem mnenju prav gotovo odstopa v zelo pozitivnem smislu. Kako sem se sicer znašel v priložnosti, da njeno delo spoznam in jo nenazadnje tudi intervjuvam? Kot uporabnih uslug, ki jih na delovnem mestu – ja, uganili ste; v javni upravi – ponuja. Je že tako, da se človek včasih znajde v stiski, v kotu in brez idej, kako naprej. Takrat pa – če je pripravljenost na strani iskalca pomoči prava – nastopi moja današnja portretiranka, ki sliši na ime

Melita je sicer “čisto navadna” socialna delavka. No, diplomirana socialna delavka, če sem natančen. Pa tudi … menda sem pravzaprav prehitro uporabil besedico navadna. Ker – če je res povsem navadna, potem ni kakega večjega pomena v tem, da jo obdelujem v tem članku; navadnih, torej na nek način enakih … je prav gotovo še cel kup. Oceno o tem, ali gre pri ga. Cepićevi v kakem pogledu za izjemnost, bom tako prepustil presoji posameznega bralca. Pri sebi pa dobro vem, da me je gostja današnjega pogovora s svojim delom, vrhunsko inteligenco in angažiranostjo – po negotovem začetku – pomagala spraviti nazaj … med žive. Točno, prav tako sem se moral izraziti. Pa se posvetimo spraševanju … pravzaprav … dajmo, prepustimo se …

Dober dan gospa Cepić. Rad bi vas predstavil kot drugačno socialno delavko. Upam, da mi boste pri tem v pomoč. Ampak dajva, povejva osnove; kdo ste, kje delate, za kaj ste zadolženi in podobno … Bralci morajo vedeti, o kom/s kom teče pogovor!

Pozdravljeni. Zaposlena sem na Centru za socialno delo na Jesenicah, kjer pokrivam področje varstva oseb s težavami v duševnem zdravju. Delam tudi z mladoletniki v težavnem obdobju odraščanja … takimi, ki jih recimo bremeni kako kaznivo dejanje. Sicer pa opravljam tudi ostala dela, ki jih opravljajo moje sodelavke na Centru. Če sem bolj natančna: zadolžena sem za varstvo mladoletnikov, kadar gre za izvrševanje vzgojnega ukrepa “strožji nadzor organa socialnega varstva”. Delujem na področju oprostitve pri plačilu socialno varstvenih storitev, pa na področjih prve socialne pomoči, varstvenih storitev, kriznih intervencij, pokrivam tudi področje družinskega pomočnika in podobno. Ne vem, če ste me spraševali tudi po tem, a rada bi omenila, da sem mamica dvema sončkoma, starima devet in pet let …

Jasno. Rad bi vas predstavil kot osebo in ne kot robotsko uradnico v neki državni službi. Kako sicer pride do tega, da se človek znajde v vaši pisarni?

Joj, a veste … to s pisarnami mi v resnici ni prav ljubo. Težko sicer rečem, da dela v pisarni ne prenesem, saj sem večino časa prav v pisarni, ampak … rada imam tudi terensko delo. Sem bolj dinamične narave. Sicer pa, da odgovorim na vaše vprašanje – ljudje do mene pridejo z napotitvijo nekoga drugega. K meni jih pošljejo recimo druge socialne službe, sodelavke znotraj Centra, pa recimo bolnice in še kake druge zunanje institucije. V marsikaterem primeru dotično osebo tudi sama povabim na razgovor, pošljem pisno vabilo, elektronsko pošto, tudi sama se pri kom oglasim … Je pa tako – človek se mora vedno aktivirati sam. Pri vzpostavljanju stikov moram biti kar previdna, saj marsikdo lahko napak razume mojo (našo) pobudo. Kadar pa se človek odzove, pa lahko rečem, da je pripravljen za akcijo. Se pa trudim, da vsakomur ob prvem stiku pustim manevrski prostor. Zavedam se, da gre za delo na občutljivem področju.

V uvodu v najin pogovor sem pisal o kritikantskem odnosu nas državljanov do državnih institucij. Koliko tega zaznavate vi pri svojem delu? Imate morda občutek, da ljudje kritizirajo vaše delo, delo matičnega Centra?

No, centri za socialno delo smo nekako na koncu vrste, veste. Pred nami so še drugi sistemi, če jim tako rečem – šolstvo, zdravstvo, sodstvo … Preden človek pride do nas, do mene, ga pošteno pregnetejo življenje in drugi sistemi. Ko pa enkrat zazna, da bi mu bila ob reševanju njegovih težav dobrodošla zunanja pomoč, pa je mnogokrat že otovorjen z boleznimi, strahom, nezadovoljstvom … S takimi stvarmi se potem ubadamo na Centru. Da ob tem prihaja tudi do slabe volje in kritik, se mi zdi razumljivo. Ampak ne bi rekla, da so ljudje nezadovoljni z nami, bolj so nezadovoljni s situacijo, v kateri se nahajajo. Rekla bi, da na Centru potem odzvanjamo ob teh občutjih. Je pa tako – ni nas nikjer zraven, kjer je lepo, kjer se imajo ljudje super, bolj smo prisotni ob problemih. Je pa zato toliko boljša povratna informacija, ko se ljudje začnejo pobirati in si urejati življenje.

Imate res občutek, da si ljudje z vašo pomočjo uredijo življenje? Ni slišati to malce preveč … hvalisavo?

K meni pridejo ljudje tudi nekaj let po tistem, ko so sicer prenehali z obiskovanjem moje pisarne. Povedo, da jim gre na bolje. Uredijo si službe, stanovanja … Pa saj ne mislim, da sem za take reči zaslužna jaz; te stvari si ljudje priborijo sami. Moja naloga je le, da jim pri tem ponudim oporo … berglo, če hočete. Ampak taka bergla je izposojena in potrebno se je naučiti korakati brez nje. Na neki točki se moja pomoč pač konča. Ne zaradi tega, ker bi jaz tako želela, ampak zaradi tega, ker ocenim, da je moja stranka že pripravljena na samostojno delovanje.

Kako je sicer prišlo do tega, da ste postali socialna delavka? Zakaj? Je želja po pomoči tlela v vas že od nekdaj?

Težko bi rekla, da od nekdaj. Najprej sem si želela delati v turizmu, v tej smeri sem tudi končala srednje šolanje. Nekaj časa sem tudi bila turistična vodička. Potem pa sem se vpisala na Visoko šolo za socialno delo. Ko sem se odločila za to delo, si nisem ravno predstavljala dela v pisarni. Sprva nisem niti razmišljala o tem, da bom socialna delavka. A veste, tak študij zajema ogromno področij. Lahko se specializiraš za recimo starostnike, pa za invalide in podobno … Mene je zanimal študij človekovega delovanja v težkih situacijah. Rada bi raziskovala človekove notranje vire. Sem pa v začetku tudi razmišljala o tem, da se najraje ne bi omejevala; delala sem na širšem področju svetovalnega dela. Težko bi rekla, da sem zase že imela izbran poklic.




Ali vsak uslužbenec, ki na Center pride na novo, začne z delom pri t.i. denarnih socialnih pomočeh?

Ne bi rekla,da gre za kako pravilo. Ampak ja, v večini primerov je res tako. Nekako je tam delo tudi … hm … kako bi rekla? … ni najlažje, je pa najbolj osnovno. Človek največkrat pride do Centra takrat, ko je v materialni stiski. Pri svetovalki predstavi dejstva, svetovalka pa mu, če je državljan Republike Slovenije in izpolnjuje določene ostale kriterije dodeli pomoč. Je pa to šele začetek, veste. Dobra svetovalka, tista prva, ki je stranki po nekih naših notranje-organizacijskih shemah dodeljena, po nekaj obiskih in uvodnih pogovorih odkrije marsikatero ozadje, zazna stisko, zdravstvene probleme in podobno. Svojo stranko na nek način “sprovocira”, da začne govoriti o pravih težavah. Materialna stiska je posledica drugih težav in zaradi takih ljudje pridejo do nas/mene. Tudi sama imam še vedno opraviti s temi osnovnimi nalogami na Centru. Ampak želela sem povedati, da ljudje šele na pobudo svoje svetovalke potrkajo na moja vrata. Če so na tako pomoč seveda pripravljeni pristati. Ni vsak.

Kako pa je potem prišlo do tega, da so vam bile dodeljene “posebne naloge”, če se tako izrazim? Ali smatrate svojo današnjo funkcijo kot nekakšno napredovanje v službi?

Napredek? Ja, morda res. Ampak pri tem mislim na svoj osebni napredek. Delo na tem področju je obogatilo tudi mene. Pa ne govorim v finančnem smislu, pač pa v človeškem. Sicer pa plača in kategorizacija delovnega mesta zaradi tega nimata prav nobenega učinka v moji denarnici, haha. Kako so mi bile dodeljene tovrstne naloge? Že pod vodstvom prejšnjega direktorja jeseniškega Centra smo znotraj hiše imeli varstvo oseb s težavami v duševnem razvoju. Ker me področje zanima, sem razmišljala, da smo socialne delavke vse prevečkrat podobne tistim za tekočim trakom. Pri rednem delu imamo vse premalokrat zares čas, da bi se posamezni stranki podrobno posvetile. Ljudje, ki se ubadajo s tovrstnimi težavami, pa potrebujejo več … občutka. Potem pa sva s sodelavko, ki deluje na področju zasvojenosti, tedanjemu direktorju predstavili idejo o … posebni pisarni. No, dveh. Direktor je idejo podprl in v zadnjih … mislim da šestih letih … se lahko bolj posvečam posameznim primerom.

Povejte po pravici – ste bili v začetku negotovi, čeprav vas je področje veselilo?

Jasno. Pa saj to je človeško. Nisem natančno vedela, v kaj se spuščam. Mi je bilo pa vse skupaj v velik izziv. V takem delu se pač najdem.

Omenjala sva sicer direktorja, ampak nenadoma mi je padlo na pamet, da tudi vi ves čas govorite o sodelavkah. Tudi vaša sedanja direktorica je ženska. Ali gre za ženski poklic? Ne vem sicer koliko in v kakšnih oblikah – če sploh – je pred desetletji obstajalo socialno varstvo. Se pa ob zavedanju, da so se recimo poklici učitelja, sodnika ter zdravnika povsem feminizirali, sprašujem če in kolikšen minus predstavlja dejstvo, da je večina socialnih delavk ženskega spola?

Kaj pa vem. Očitno se ženske bolje počutimo ob tem, ko lahko nekomu pomagamo. Od 120 sošolcev pri študiju sem imela 5 moških. Saj ne vem, kako bi na to odgovorila. Mislim si pa, da tako razmerje ne more biti dobro. Tudi moški pogled na kako tematiko bi dodal nove razsežnosti pri našem delu. Morda bi bilo razmerje 50-50 bolj pravo, ampak o tem zares težko sodim. No, pa tudi sicer bi bila prisotnost kakega moškega na Centru v marsikaterem trenutku potrebna. A veste, v letu 2012, ko je prišlo do drastičnih spremembna področju socialnih pravic … če jih poenostavim: ljudem so se pravice precej zmanjšale … smo na Centru nekaj časa morale imeti prisotnega varnostnika. Bilo je veliko slabe volje, negodovanj, obtoževanj in podobnega. S sodelavkami pa smo pač morale slediti spremembi zakonodaje. Se pravi: moški na Centru bi najbrž v nekaterih primerih pomenil tudi drugačen odnos uporabnikov.

Kaj rečete, zakaj je moških tako malo v tem poklicu?

Mogoče ste pa moški v resnici bolj občutljivi, ne vem.  Prav gotovo ste boljši v nekaterih fizično zahtevnejših poklicih, zakaj vas je tako malo v našem, pa ne znam definirati.

Dolga leta nazaj sem sam delal v kolektivu, ki je bil izrazito ženski. Takih kolektivov se drži glas, da ob prisotnosti moškega kaj kmalu pride do “kurjega ravsa”. Menite, da pri vas ne bi bilo podobno?

O joj, haha, takega vprašanja pa res nisem pričakovala. Kaj pa vem. Moški bi pri nas lahko deloval dobro, če bi se dobro počutil. Pa saj je na jeseniškem centru dolga leta deloval moški in to zelo uspešno. Ne vem, kam me hočete pripeljati s svojim vprašanji, haha. Ampak takole pravim: ni važen spol – za delo v kolektivu je važno počutje. Jaz se na jeseniškem Centru počutim dobro. Ves čas lahko nadgrajujem svoje znanje. Ali do takih nadgrajevanj/izobraževanj sploh pride, pa je v veliki meri odvisno od nadrejenega. V tem pogledu sem na jeseniškem Centru zelo zadovoljna!





OK, pojdiva nazaj k napredovanju v vaši karieri. Ste še relativno mladi. Če ne bi bilo omejitev, kako si predstavljate napredovanje?

Relativno mlada, haha! Glejte, razvoja svoje kariere ne vidim v prehodu na višjo funkcijo. Seveda ne morem vedeti, kaj bo prinesla prihodnost, ampak … v tem trenutku res ne razmišljam o tem, da bi bila nekoč rada direktorica, ali pa recimo ministrica. Meni se zdi napredek to, da skozi leta rastem v osebnem, pa tudi v strokovnem smislu. Ocenjujem, da sem v zadnjih letih zrasla v obeh omenjenih pogledih. Mislim, da je tudi pri mojem delu ves čas gonilo želja po izboljšavah …

Aha, izboljšave! Kako bi Melita Cepić spremenila zakonodajo, da bi bila pomoči potrebnim še bolj v korist?

Hm, dobro vprašanje. Zakonodaja je lahko dvorezen meč. Prepričana sem, da je v svojem bistvu oblikovana tako, da je v korist ljudem, ki so pomoči potrebni. Jih pa tudi omejuje. V marsiakterem primeru je vse preveč birokratska in neživljenjska. Posebej opažam, da so v ogromnih težavah predvsem težje zaposljive samske osebe. Imajo zelo omejen nabor pravic. Morda bo komu slišati neumno, ampak družine v težavah so po obstoječi zakonodaji na dosti boljšem, kot prej omenjena kategorija ljudi. Je pa zakonodaja vedno kompromis iz politike, veste. Jaz pravim – socialna politika bi morala biti predvsem socialna in čim manj politika! Taka politika bi ljudem morala omogočati vsaj dostojno življenje. Po obstoječi zakonodaji pa recimo težje zaposljivi samski odrasli osebi ob izpolnjevanju pogojev pripada t.i. socialna pomoč v višini slabih 300 eur mesečno. Morda lahko računa tudi na kako subvencijo najemnine, včasih na kako izredno pomoč … to pa je tudi vse. Pa mi vi povejte, kako človek lahko preživi s tristo evri na mesec … Teh stvari se dobro zavedam, a kot socialna delavka nimam moči, da bi jih spremenila v taki meri, da bi človek v težavah lahko živel dostojno.

Začaran krog take situacije žal dobro poznam …

Oprostite, ker vas prekinjam. Ampak rada bi vam povedala še tole – zgodi se redko, ampak včasih se ob urejanju pravic v pisarni razjoče tudi kak moški. Človek preprosto ne vidi izhoda, razmišlja pa o tem, da je moški, da mora skrbeti za družino, za otroke in podobno … Takrat je težko tudi meni, priznam. Ko sem priča takemu trenutku, me zares stisne! Saj ne bi ravno rekla, da solze žensk lažje prenesem, seveda ne … tudi njihova stiska je ogromna, ampak … ko se pa s solzami razgali moški … takrat sem pa tudi jaz občutljiva. Moški se vseeno dojema kot steber družine, kot steber družbe. In ko se enkrat znajde na dnu, ko pride k meni po psiho-socialno pomoč, takrat se mu sesuje občutek varnosti. Zame je to zelo osebno. Moški je pač v nekaterih vlogah nepogrešljiv, pa čeprav radi rečemo, da ženska pri hiši podpira tri vogale. Ko se zjoče moški, se zavem, da so se zamajala njegova osebna prepričanja; tista, ki so mu bila v naši družbi privzgojena.
Tudi moj oče je bil – in je še vedno – oseba, ki je meni v težkih trenutkih v oporo, v zaslombo. Zdi se mi, da je odločen, neomajen. Tako ga vidim. Morda je mati v nekaterih ozirih celo močnejša, ampak … kaj vem. Mogoče gre le za mojo osebno izkušnjo, za odnos oče-hči. Mogoče pa sinovi gledajo podobno na svoje mame v kriznih situacijah …

Oprostite, zaneslo me je v razmišljanju.

Pravzaprav sem nad njim navdušen. Kot osnovno nalogo pri svojih pogovorih si vedno zastavim – prikazati določeno osebo kot človeka, ne le kot strokovnjaka.

Hja, bo že držalo, da nisem samo socialna delavka, ki ji je ime Melita, ampak sem tudi Melita, ki je hkrati socialna delavka, haha …

Haha, izvrstna ugotovitev! Za trenutek sva vas torej predstavila tudi v drugačni luči, izven področja, na katerem ste tako dobri. Ampak vrniva se vseeno še k socialnemu delu. Se vam zdi, da število uporabnikov vaše pomoči v zadnjih letih raste? Je vedno več ljudi v stiskah, zaradi katerih bi potrebovali vašo pomoč?

Oba veva, da se je revščina v zadnjih letih močno povečala. Ne vem pa, če bi rekla, da se sama ubadam z večjim številom pomoči potrebnih. Delovnik pač traja toliko in toliko ur, več ljudi pač preprosto ne morem sprejeti. Bi pa rekla, da raste intenzivnost težav, s katerimi ljudje prihajajo k meni.

Delovni čas torej … kaj pa, če v določeni situaciji nekdo vašo pomoč potrebuje izven delovnega časa? Kako je sicer organizirano vaše delo?

Ne Centru imamo organizirano dežurstvo v dneh, ki sicer niso namenjeni obiskom strank. V skrajnih primerih smo s pomočjo škofjeloškega Centra ljudem vedno na voljo. Ne moremo recimo ob primeru družinskega nasilja v petek zvečer reči ljudem, naj se pri nas na Centru zglasijo v času uradnih ur v ponedeljek. Dostikrat naše delo poteka izven uradno določenega delovnega časa. Kadar je situacija krizna, ura in dan nista pomembna! Naše delo pa je sicer načeloma organizirano tako, da smo za obiske strank na voljo ob ponedeljkih, sredah in petkih, torki in četrtki pa so namenjeni obiskom na terenu in administraciji, ki je žal nujna spremljevalka našega dela.

Bralcem vas poskušam “prodati” kot dobro, kot izvenserijsko socialno delavko. Zanima me, kako v resnici pri delu s pomoči potrebnimi delujete. Gre za instinkt? Kako vzpostavite zaupanje pri uporabnikih?

Joj, pa saj ne vem, če sem zares v čem posebna. Rada pač opravljam svoje delo. Sicer pa gre za neka znanja. Ne obstajajo neka orodja. Tisto je bolj domena psihoterapije. Ampak jaz psihoterapevtka nisem. Nimam potrebne licence, predvsem pa nimam potrebnih znanj. Bi pa rekla, da imam kot socialna delavka, ki se zaveda moči psihoterapije, hkrati pa ima določena druga znanja, več svobode pri tem, kako bom delala s svojimi uporabniki. Ampak, a veste – to področje mi je blizu. Pri svojem delu se moram ves čas izobraževati  in uporabljati (spo)znanja s področja sociologije, psihologije, psihologije družine in podobnih področij. Vsa ta znanja mi pomagajo pri svetovalnem delu. Človek, ki v moji pisarni govori sam o sebi in svojih težavah, mi mora najprej zaupati. To je pa res. Saj še sama ne vem, kako to dosežem. Očitno mi nekako uspeva, haha. A veste, delujem nekako tako – človek se pripelje do mene z dvokolesom. Sama sedem na zadnji sedež in se poskušam prepustiti, ujeti njegov ritem. Tudi smer vožnje je popolnoma njegova izbira. Z moje pozicije, s pozicije “moči”, bi hitro lahko prišla v skušnjavo, da bi uporabnika peljala po pravi poti, če bi sedela spredaj. Ampak vsak jo mora najti sam, jaz lahko pri tem le pomagam pritiskati na pedala. S tem sem v pomoč izključno toliko, da uporabnik hitreje pride do cilja. Je pa tudi tako – ni nujno, da je moja prava pot tudi njegova prava pot. Rekla bi, da se predam. Potem pa šepetam. Uporabnik mora imeti lastno izkušnjo o prevoženi poti, ne želim prevzeti materinske skrbi. Če po poti padeva, pa pač padeva. Naučena sem, da padce prenesem, rane oskrbim in pomagam skobacati se nazaj na kolo.

Woooow, izvrstna prispodoba! Po takih vas sicer tudi poznam. Tudi pri delu z mano ste jih pogosto uporabljali in vedno so mi dale misliti. Melita, sedite, pet!

Haha, ne pretiravajte. Hvala na moj račun ni potrebna. Takih reči ne govorim zaradi tega, da bi me kdo pohvalil. Mi pač padejo na pamet.

Vem, da delate tudi z mladoletniki, ki imajo na grbi kako kaznivo dejanje. Kako je s tem?

Ja, res delam tudi z njimi. Veste, gre za težavno obdobje odraščanja. Če taka oseba stori kaznivo dejanje, ga družba hitro stigmatizira, potem pa je v še večjih težavah. K meni pridejo po nalogu sodišča, ki določi t.i. ukrep “strožji nadzor organa socialnega varstva”. Dosti sodelujemo s policijo. Ampak zame taki mladoletniki niso kriminalci. Njihovo kaznivo dejanje je včasih posledica preproste mladostne nepremišljenosti, včasih pa je treba poiskati druge, resnične razloge. Take mladostnike je potrebno učiti socialnih veščin, ki jih iz raznih razlogov niso razvili dovolj dobro. Vsakemu takemu mladostniku povem, da je v moji pisarni še brez kaznivega dejanja. Pravim, da ima pri meni že vnaprej “oceno pet”. Ali bo na tem nivoju tudi ostala, ali pa se bo nižala, pa je odvisno od njega. Povem mu tudi, da je odličen v tem, kar pravzaprav je. Ne maram dosti govoriti o kazni; kaznovan se vsakdo počuti slabo! Mene v resnici niti ne zanima, kaj je dotični mladostnik ušpičil (čeprav seveda zadevo običajno poznam), zanima me pa zakaj je določen prekršek storil. Vsak, ki je storil kako kaznivo dejanje … kako bi rekla … nekaj ga je pripeljalo do tega. To “nekaj” pa zanima mene.

Pa po vseh teh letih dela kot socialna delavka lahko rečete, da obstaja nek vzorec, po katerem se ljudje v življenju zapletejo v težave? Ga prepoznate hitro?

Oh, seveda. Obstaja kup vzorcev. Lahko jih prepoznam in določim. Pri vsakem novem uporabniku pričakujem, da se bo razodel eden izmed le-teh. Ni pa to preprosto delo. Nekateri ljudje se pač ne odprejo. Delam seveda tudi s takimi, ampak … če gre za površinsko razkritje, bodo tudi rešitve bolj površinske. S svojim uporabnikom vedno spletem nek odnos in če je odnos bolj plitek, če se uporabnik ne odpre, potem pri odpravljanju težav ne bova uspešna. Zato pa vedno pravim, da se vsak odloči sam. Lahko pomagam, a le če si človek tega zares želi. Po drugi strani pa je tudi moje delo težje, kadar gre za kake globje zadeve. Ampak taki so pač procesi svetovalnega dela. Težko bi ob tem govorila o kakem zadovoljstvu, saj hkrati ugotavljam tudi kje so moje meje, kje imam težave. Mi pa taka spoznanja dajo pogum in moč … smerokaz za nadaljnje delo. Najtežje je opredeliti problem. Ko je osnovna težava enkrat razkrita, pa se lahko začne “regulacija”.




Koliko od zadev, s katerimi se ubadate v službenem času, pa “nesete domov”?

Težko je odmisliti zgodbe, ki me človeško pretresejo, recimo – ob delanju kosila. Seveda sem se ob študiju učila tudi tehnik, kako me take zadeve ne bi preveč obremenjevale. Ampak moram reči, da nisem bila preveč uspešna, dokler sem zadeve poskušala razmejevati na silo. Prisila nikoli ne more biti pravi postopek. Odbiti nekaj je po mojem prepričanju težje, kakor sprejeti. Zato te vrste zadeve sprejemam, so del mojega življenja. Konec koncev sem Jeseničanka in pogosto se tudi izven delovnega časa srečujem z ljudmi, ki jih srečujem na Centru. Pa še to bi rekla – včasih se ponoči zbudim in razmišljam o posameznem primeru. Pravzaprav pogosto ponoči dobim dobre ideje. Ne bi rekla, da s svojo službo zaključim ob treh, ko je konec delovnega časa. Prav tako pa najbrž svojega privatnega življenja ne zaključim ob sedmih zjutraj, ko pridem v službo. Taka pač sem …

Povejva še kaj o delu na terenu. Boste povedali kako anekdoto? Morda kak neprijeten dogodek? Ali pa kaj takega iz pisarne?

Delo na terenu je del naše službe. Je nujno. Zaradi same narave dela seveda ne gre ravno za kak užitek. S svojim obiskom pri nekom doma, posegam v njegovo intimo. Obiske na domu sicer prakticiram največkrat v primeru, kadar človek ni sposoben prihoda na Center. Pa saj ne obiskujemo ljudi le na domovih. Obiskujemo jih tudi v bolnicah, pa  v drugih ustanovah. Mora pa seveda priti do pobude neke institucije. Človeka sicer lahko obiščem tudi brez njegove vnaprejšnje privolitve, na osnovi nekih ocen, a se pri tem trudim, da uporabniku dam manevrski prostor. Takih ocen sicer ne podajam na osnovi izkušenj, značaja, slutenj … ampak na podlagi preverjenih in preverljivih dejstev. V pomoč so mi tudi izvedenska mnenja kakih psihiatrov, institucij ipd. Vedno pa je najbolje, če človek do mene pride sam. Že prej sem povedala, da na ta način pokaže pripravljenost na sodelovanje …

Melita, poskušate me speljati proč od vprašanja. Sprašujem vas po anekdotah in neprijetnostih, po konkretnih situacijah …

Do tega sem zelo zaščitniška. Pa saj ne gre za kako varstvo osebnih podatkov, ali kaj podobnega. Lahko bi vam pač povedala kako situacijo brez omembe imen. Ampak potem bi na nek način zlorabila zaupanje ljudi. Že tako sem potrebovala precej časa, da sem si ustvarila nek status, nek renome, ker sem pač Jeseničanka. Ljudje me poznajo s ceste, iz trgovin in podobno. Potem pa se težko odprejo. Ampak menim, da me imajo zdaj tudi že za strokovno osebo, ne le za obraz z ulice. Zdaj lahko mirno delam tudi z bivšo sosedo, sošolko, znanko. Rada razmišljam o sebi, kot o strokovni delavki, ki ji ljudje lahko zaupajo.
Je pa res, da se včasih ljudje obnašajo zabavno ob naših obiskih. Zavedam se, da ob obisku tudi fizično vstopam v intimni prostor neke osebe. Jo na ta način nekako razgalim. Pa ne seveda v fizičnem smislu, čeprav … no, človek doživi marsikaj, haha. Ostaniva pri tem. Ampak vseeno bi pa dodala, da svoje standarde začudenja z leti močno spreminjam. Malo stvari me preseneti. Pravzaprav na ta način širim svoja obzorja. Spreminjanje praga tolerance ni nujno slabo. Meni je pravzaprav povšeči. Tako se razdrejo tudi moji okvirji. Hm, morda pa bi vam le zaupala eno majceno anekdoto; ker se je z različnimi ljudmi zgodila že večkrat, menda nikogar ne bom kompromitirala. Oni dan mi je v pisarno glavo pomolil nek človek in me nekaj trenutkov gledal začudeno. Potem pa je rekel, da išče tisto “ta blont”. Ni vedel imena. Ampak ker imamo samo eno svetlolaso sodelavko, sem takoj vedela, da išče njo. Prisrčno sem se nasmejala, ko je zaprl vrata. Ste zadovoljni z odgovorom?

OK, sem. Boste povedali še kako neprijetno situacijo?

Kaj pa vem. Menim enako, kot sem povedala prejle. Morda bi omenila eno situacijo, v kateri sem se res menda ustrašila. Tudi ta je iz pisarne in ne s terena. K meni je glasno prirogovilil nek moški, začel vpiti, tolči po mizi in zahtevati neke pravice. Ob tem je tudi grozil in kar precej sem se ustrašila. Sem ga pa morala ustaviti in takrat mi je tudi uspelo. Občutki nelagodja in nemoči so prišli kasneje. V trenutku nastopa grožnje pa je očitno deloval adrenalin. Nisem toliko razmišljala o sebi, kot sem strokovno poskušala preusmeriti razburjenje v mirnejše vode. Moja zmaga je bila v tem, da sem njegovo nasilno izražanje preusmerila v druge oblike. Tudi sicer v življenju rada delujem s pogovorom. Kot mediatorka, če hočete. Dajmo se usesti, pogovorimo se!

Bližava se koncu. Veste kaj me še zanima – ali po vašem mnenju obstajajo dobre in slabe socialne delavke, ali vas zakonodaja toliko omejuje/definira, da za kaka odstopanja preprosto ni prostora?

Ni slabih in ni dobrih. Ne razmišljam tako. Pravzaprav o drugih ne razmišljam kaj dosti. Vsak socialni delavec bi pri sebi moral vedeti, ali dela dobro, ali pač slabo. Če dovolj delaš sam s sabo, potem menda tudi prepoznaš, kadar/če delaš slabo. Takrat bi s svojim početjem pač moral prenehati, ali pa se popraviti. Kdor pa je dober, pa naj se nadgrajuje! Od mojih uporabnikov pa sicer dobivam kar spodbudne povratne informacije, ki mi dajejo občutek, da sem na njihovi poti lahko storila nekaj dobrega.
Mogoče se bom komu zdajle zdela malo groba, ampak ne želim nikogar užaliti! Reči hočem, da ne more ravno vsak biti socialni delavec. Težko je vstopati v tuja življenja in če človek nima pravega občutka, lahko nastopi kot slon v trgovini s porcelanom. Če razmišljam o sebi, je morda moja prednost ta, da se pohvale od mene odbijajo. V nasprotnem bi bila kaj hitro lahko preveč zaverovana v svojo lastno uspešnost in pomembnost. Pa ne, da pohval nisem vesela, ampak … prave feedbacke dobim tako, da vidim, da se je človeku uspelo postaviti nazaj na lastne noge. Taka reč je zame največja pohvala!
Je pa tudi tako, a veste – dobre povratne informacije v novi zgodbi ne pomenijo dosti. Z vsako novo zgodbo sem kot socialna delavka spet na začetku …

Pa za konec, gospa Cepićeva, kaj bova bralcem natvezila za konec?

Haha, a preveč filozofiram? Upam, da vaši bralci ne bodo zares imeli občutka, da sem jim nakladala brez repa in glave. Bi se pa ob tem zahvalila za možnost, da tudi širši javnosti predstavim nekaj svojih pogledov. Ne maram se sicer riniti v ospredje, najin intervju pa bo na nek način povzročil prav to. Menda pa je že prav, da kaka socialna delavka v javnosti pove še kaj drugega, kakor le običajno predstavitev pravic. Večkrat berem vaše članke, ne samo na tej spletni strani in moram priznati, da tudi sama na ta način spoznavam ljudi. Ne dvomim, da boste tudi mene znali prikazati v pravi luči, nekaj mešanih občutkov ob tem pa imam vseeno. Morda pa, če sva bila pri svojem početju uspešna, bodo ljudje tudi tako lažje našli pot do moje pisarne. Hm … pravzaprav … iz svojih težav.

Pogovor z mojo tokratno portretiranko sva opravila v “dveh etapah”. Skupaj z nekaj neformalnimi pogovori, nama je vse skupaj vzelo kar lepo število ur. Tudi sicer sem tej izjemni ženski v njeni pisarni v minulih letih “ukradel” kar nekaj ur popotovanja proti koncu delovne dobe. Verjamem, da sem ji ob vsem skupaj nemalokrat prav na poseben način načenjal tudi živce, a tega v pisarni nikoli ni pokazala. Pravzaprav sem v življenju srečal malo ljudi, ki bi bili pri opravljanju svojega dela tako profesionalni, po nekaj letih obiskov v njeni “ordinaciji” pa lahko rečem tudi – strokovni. Kako zelo sem se moral spopasti s težavo, da ob pogovoru svojo bivšo terapevtkovabim na pijačo, pa najbrž ne bi znal opisati. Ob koncu sem sicer dobil občutek, da bi se z gospo Cepićevo lahko pogovarjal še dolgo. Med samim intervjujem pa sem – priznam – menda pogrešal le eno zadevo – več njenih fantastičnih primerjav, podobnih tisti z dvokolesom. Ko sem k gospe Meliti še zahajal kot uporabnik, me je pogosto povsem začarala s kako primerjavo. Človeka z močno izraženo domišljijo, za kakršnega se imam sam, pa je zelo težko “začarati”. Melita Cepić to zna in tudi zaradi tega je našla pot med izjemne prebivalce našega kraja, ki bi jih rad predstavil Jeseničanom.

Sicer pa – saj veste:

 

maj 17, 2017

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja