web analytics

O športni infrastrukturi

Pišem: Marko LUKAN

Oni dan sem si v prenosu ogledoval hokejsko tekmo na svetovnem prvenstvu Elitne skupine, ki pravkar poteka na Slovaškem. Zanimiva dvorana iz Košic, mesta v bližini madžarske in ne ravno daleč od ukrajinske meje, mi je dala misliti. Nekoliko sem pobrskal po spletu in se naučil, da v mestu prebiva 239000 prebivalcev, kar je potemtakem zelo primerljivo z Ljubljano, glavnim mestom Slovenije (279000 prebivalcev). 

Slovaška je tudi sicer v marsikaterem segmentu – če ob strani pustimo običajno zmešnjavo pri tujcih s podobnostjo imen in zastav – primerljiva z Mat’ kurjo. a.k.a. Slovenijo. Njeno prebivalstvo je sicer nekaj več, kakor podvojeno, če ga primerjamo s prebivalstvom Slovenije in primerljivo z recimo finskim, v svetovnem merilu pa so vse tri države in njihovi dominantni narodi precej zanemarljiv statistični podatek. Ob tem se mi je na zasebnem profilu na enem izmed spletnih socialnih omrežij zapisalo, citiram:

Gledam na TV svetovno prvenstvo v športu, ki ga imam najraje na svetu. V eni jebeni Slovaški, ki ima cca 5 milijonov prebivalcev, v enih jebenih Košicah, mestu primerljivem z Ljubljano … dvorana, kot se šika. Bil sem tudi že v bratislavski in … ko že ravno omenjam Steel Areno v Košicah … tudi tam je dom Železarjev.

Jebemti, zakaj je naša hokejska infrastruktura v državi še vedno iz leta 1975, klubi igrajo po šotorih, konzervah in pošminkanih starih damah …

Pol se pa čudimo, da so dvorane prazne, športa nihče ne financira in edina dva polprofesionalna kluba igrata v rekreativni ligi, igralci več nočejo igrati za nacionalno selekcijo, le-ta pa strmoglavlja …

Nekdo tukaj ne opravlja svojega dela, ampak vrtičkarji pa pridno polnijo malhe.

Zlovenija, moja dežela.

Foto: spectator.sme.sk

Pustimo ob strani nepopolno rabo slovenskega jezika in nekolikanj preveč sočno izrazoslovje. S spontanim vpisom sem želel opozoriti na dejstvo, da jih bom vsak čas dopolnil petdeset, pa se v tem času v državi v smislu hokejske infrastrukture ni premaknilo prav nič, če nekoliko poenostavim. Res je, medtem je bila dograjena in prenovljena športna dvorana Podmežaklo, a je ob tem potrebno biti tudi pošten in povedati, da ne ravno za hokej. In če smo še bolj pošteni – težko trdimo, da gre za moderno dvorano. Je že res, da je najboljša v državi, ampak moderna pa prav gotovo ni.

Od napovedane obnove je sicer ostalo bore malo, vsaka tribuna ima drugačen naklon, med seboj (po tribunah) praktično niso prehodne, za polkrožno tribuno pa se je med ljudstvom tako prijel naziv, da je to najdražji podstavek za novoletno jelko na svetu. Bando je zob časa že pošteno načel. Pa ne v smislu same ohranjenosti, ta ni ravno v obupno slabem stanju, dasiravno bi se verjetno dalo pri njej še kaj postoriti. Ampak, v razvitem hokejskem svetu se že precej let uporabljajo nižje in bolj prožne ograje. Če me spomin ne vara, pa je bilo ob priliki prenove Podmežakle govora tudi o ogrevani dvorani, o sedežih po vseh tribunah, pa modenih semaforjih nad ledeno ploskvijo itd., itd …

V Kranju je v vmesnih letih tisto, kar naj bi bila hokejska dvorana, celo izginilo z obličja zemlje, ubogi kransjki hokejisti pa se v obupnih razmerah potijo v začasnem šotoru na Zlatem polju … ki počasi postaja njihov nezačasno-stalni dom. Pravkar je župansko pozicijo v Kranju sicer zasedel šef Hokejske zveze Slovenije v zadnjih letih, v predvolilnem boju pa je menda obljubljal izgradnjo nove hokejske dvorane. Ampak … če se spomnim govoranc o nekih tobože nacionalnih hokejskih centrih v Grosupljem, bi vseeno še nekoliko počakal in preveril, kako bo z obljubljenim. Potem pa je tu še stanje mariborske in celjske dvorane, zaloška pomožna hladilnica in blejska dvorana, da predpotopnega Tivolija niti ne omenjamo … in seznam naših hokejskih dvoran je – že desetletja – zaključen. Nespornemu trudu vpletenih navkljub, bi rekel, da v infrastrukturnem smislu v Sloveniji ne le stagniramo, ampak nazadujemo. 

Pogosto se preberejo primerjave z “večjimi”: tam in tam imajo toliko in toliko hokejistov, toliko in toliko dvoran. Pri nas pa le peščico. Tole bi rekel: Slovaška ima morda res nekaj več prebivalcev, kakor Slovenija, jih ima pa zato Latvija manj. Pa je že kaki dve desetletji vsaj blizu svetovnega vrha v hokeju. Ni vse v številu prebivalstva, sicer bi Kitajska in Indija menda kraljevali v vseh športih …

V ne posebej polemični debati, ki se je razvila pod mojim vpisom in jo lahko vidite na sliki zgoraj, je bilo vseeno zaslediti nekaj zanimivih mnenj. Najmanj spletno-šimfaško in najbolj utemeljeno pa je svoj pogled na problematiko športne infrastrukture v državi podal gospod Janez Urbanc, univ. dipl. ing. arhitekture, ki je v okviru Inštituta za športne gradnje, sicer neprofitnega zavoda tudi sicer že naslovil svoje pisanje na ministra za izobraževanje, znanost in šport, Jerneja Pikala. Sam gospod Urbanc je že 6 let v pokoju, zase pa pravi, da je dandanes praktično edini arhitekt, ki se v Sloveniji ukvarja s športno gradnjo oz. rešuje probleme, ki bi jih morala država.

Gospod pove, da normalnemu davkoplačevalcu preprosto ni jasno, da se država mnogokrat preprosto naravnost norčuje iz svojih državljanov, ministri (Pikalo pa sploh) pa so pogosto popolni bleferji. Pri investicijah pravi, se to najbolj vidi ravno na Jesenicah! Gospod Urbanc je bil tako prijazen, da nam je dovolil, da njegov dopis objavimo tudi na Jeseničanu, za kar se mu seveda iskreno zahvaljujemo:

Dolgo, predolgo sem bil pisec tega članka zaslepljen z neko imaginarno veličino jeseniškega hokeja. Pa saj nisem mogel drugače: v dvorani sem bil toliko in toliko let kuhan in pečen, kot se temu reče. Saj sem kot Jeseničan ponosen na vse, kar so Podmežaklo vzgojeni hokejisti v teh letih storili, osvojili ter ponesli ime malega železarskega kraja po vsem svetu. Zelo ponosen! A v zadnjih mesecih spoznavam, da tudi v kakem drugem okolju najbrž kaj vedo o zadevi. In če si še tako želim nadaljevanja jeseniške hokejske pravljice – konec koncev podpiram dva nadobudna fanta, ki bi rada postala hokejista – se zavedam, da bo k njej treba pristopiti na večih področjih. Eno od takih je infrastruktura, ki – ponavljam – na Jesenicah ni najslabša. Ni pa niti moderna. Ampak da to spoznaš, moraš kdaj videti tudi kako drugo dvorano kje po svetu, kjer v te reči konstantno vlagajo, jih nadgrajujejo in modernizirajo …

In kakor je to pri nas pač navada, bomo ob tem verjetno začeli omenjati pomanjkanje sredstev. Prav o tem pa je pisal gospod Urbanc.

Kaj menite pa vi, dragi bralci? Kakšno športno infrastrukturo imamo v mestu (ne le hokejske)? Kakšno imamo v državi? Ste že kdaj bili v kaki moderni hokejski dvorani? Na kakem stadionu?

Kako pa razmišljate o komentarjih pod vpisom na spletnem socialnem omrežju? In kako o domnevnem bleferstvu politikov? Slabem vodenju Hokejske zveze Slovenije? Nazadovanju panoge (hokeja) v državi?

Tudi kakega drugega mnenja bomo veseli!

Mimogrede, gospod Urbanc je oče znane pevke Mance (Urbanc) Izmajlove:

Naslovna fotografija: KLIK

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja