web analytics

Legenda, ki je ukradla avtobus in skoraj ubila Kontreca

Delite:

Boris Kunčič je devetinštiridesetletni prodajalec avtomobilov, poročen možakar in oče dveh hčera. Pravi, da je zelo ponosen na Hano in Pio, pa tudi žena Maja mu že dolga leta stoji ob strani. Širši športni javnosti  je gospod znan tudi kot bivši hokejist Jesenic iz nekih slavnejših obdobij, večina pa ga pozna preprosto po vzdevku

Kunco

Sam bi takemu poimenovanju dodal tudi »priimek« – Legenda. Kunco Legenda torej. Kakor so bralci teh pogovorov že vajeni, bi bilo na tem mestu morda pričakovati kako opombo, kako dolgo sva se s Kuncotom dogovarjala, organizirala sestanek in usklajevala termine … a do česa takega preprosto ni prišlo. Z Borisom sva se kaj hitro našla, udarila nekajurno debato in jo ob koncu začinila še s podaljškom v obliki … pravzaprav naj tisto ostane javnosti skrito.

Borisa poznam že dolga leta in če se spomnim na njegovo hokejsko kariero, mi vedno pred oči pride tista situacija z današnjim generalnim sekretarjem Hokejske zveze Slovenije Dejanom Kontrecem. Od »incidenta« sem bil oddaljen nekaj metrov in sem ga videl v živo, resda s tribune. Pa začnimo pogovor s Kuncotom prav ob tej temi …

Boris, kako je bilo torej tistikrat, kaj se je zgodilo?

»Živijo. Hja, kaj naj po toliko letih povem novega? Dejan Kontrec je bil takrat eden od najboljših hokejistov, težko smo ga ustavljali. Na igralnem mestu, kjer je deloval, sva imela ves čas dvoboje. Če priznam, mi je šel njegov … nekako baletni … stil igre precej na živce. Sam sem bil v dvobojih ena na ena kar dober, borben, nekateri so rekli da »žleht«. Kontrec je pripeljal pak iz obrambne tretjine Olimpije v našo tretjino in nekje v višini bulija poskušal mimo mene proti sredini, pred gol. Tega mu nisem pustil, pa je zavil proti kotu, jaz pa skupaj z njim. Niti sam ne vem kaj se je zgodilo, najbrž je z drsalko zapeljal v kako udrtino v ledu in padel, skupaj z njim pa sem padel tudi jaz. Oba sva priletela v bando, on si je hudo poškodoval vratna vretenca. Na nosilih so ga odnesli z ledu in imel je veliko srečo, da ni ostal hrom.
Po tekmi so me iskali navijači Olimpije in mi grozili, za grožnje sem izvedel tudi od drugih ljudi. Šlo je izključno za nesrečo, to sem Dejanu tudi povedal in se mu za vse skupaj opravičil. Takrat mi je veliko pomenilo tudi to, da je kot nesrečo vse skupaj videl Darko Prusnik, ki je sicer iskal prav vsako najmanjšo možnost, da se je fizično spravil na kakega Jeseničana.«

Vrniva se nekoliko nazaj. Kdaj ste začeli igrati za člansko ekipo?

»Iz drugega moštva sem v prvo ekipo prišel v sezoni 1989/90. Takrat smo skupaj prišli brata Jože in Marko Šturm, ter jaz. Že v drugi ekipi smo tvorili skupen napad, uspešen napad, če se lahko pohvalim. Takrat nas je v prvo ekipo spravil Lilo Klinar, ki nas je dobro poznal. Potem pa je prišlo do rošad in delo s prvim moštvom je prevzel Roman Smolej. Ekipa je bila takrat polna zvezd, ki sem jih občudoval še s tribun – v njej so igrali brata Horvat, Edo Hafner, pa Zvone Šuvak, Murajca Pajič, Drago Mlinarec, Marjan Kozar in ostali iz tedanje garde. Kot napadalec nisem imel kaj dosti možnosti ob tako uveljavljenih imenih. Prihajalo je sicer do nekaterih sprememb in nekaj časa sem v napadu igral z Dragom Mlinarcem, Drago Horvat pa je tedaj iz napadalca postal branilec. Roman Smolej se je v nekem trenutku odločil in mi dal dva meseca časa, da se dokažem kot branilec, sicer naj bi se mi zahvalili za sodelovanje, tako mi je bilo takrat povedano. Bil sem dober drsalec, izziva se nisem ustrašil in … tako se je pač zgodilo. Za prvo ekipo sem na branilskem položaju resneje začel igrati v paru z izkušenim Dragom Horvatom.«

Kako ste se počutili, ko ste prvič prišli v člansko garderobo, med tiste zvezdnike, reprezentante, celo olimpijce?

»Prišel sem kot mlad igralec. Bil sem bolj tiho, lepo pozdravil, poslušal o čem se pogovarjajo drugi. V debate starejših igralcev se mlajši nikoli nismo vtikali. Pošiljali so nas po pake, pa k ekonomu po palice, ki smo jih starejšim tudi povijali. Pravzaprav sem bil kar vesel, če mi je sploh kdo kdaj kaj rekel. Takrat so bili v garderobi že tudi Marko Smolej, Toni Tišlar in Andrej Razinger, ki so bili po učinkovitosti prvi napad tedanje jugoslovanske lige, pa so bili tudi oni zaradi hierarhije bolj kot ne tiho. Spomnim se pripetljaja z Bojanom Razpetom. Bojan je bil en tak godrnjavček, vedno nezadovoljen, vedno je imel o vsakomur kaj za povedati. Včasih pa je »šimfal«kar tako, brez razloga. Večinoma so se njegovemu »pametovanju« v  garderobi smejali, včasih je prišlo pa tudi do kakega prepira. Kot mlad igralec sem prišel takrat v garderobo in imel kot spodnjice tedaj med mladimi na novo popularne tiste ohlapne boksarice. Bojan mi je po enem od treningov prepovedal, da se v garderobi še kdaj pojavim s takimi spodnjicami in po treningu sem skoraj tekel domov do mame, ji naročil naj vse take spodnjice vrže stran in mi kupi nove.«

Resno?

»Resno. Taka je bila hierarhija v moštvu. Sicer pa sem se s temi fanti počutil dobro. Spomnim se, da je bilo zelo spoštovano mnenje Eda Hafnerja. V garderobi je bil avtoriteta, njegova beseda je bila upoštevana tudi od starejših igralcev.«

Kako je prišlo do tega, da ste na hrbet dobili številko 15, po kateri se vas ljubitelji hokeja spomnimo?

»Po pravici povedano, sem že kot otrok občudoval igro Ivana Ščapa. Bil je zelo eleganten drsalec, z umirjenostjo je reševal situacije kot branilec. Sam sem bil sicer v mlajših kategorijah napadalec. S tistimi brki se mi je Ivan zdel pravi Gospod Bek, kakor sem mu rekel. Ker je takrat prenehal z igranjem, sem hitro pograbil priložnost in dobil njegovo cifro. Pri sebi sem razmišljal, da bi rad igral tako gosposko, kakor je igral on.«

Zaupajte bralcem zgodbo o ukradenem avtobusu …

(smeh)
»Hehehehe, kako ste izvedeli za to? No, takole je bilo. Zgodba je iz ene od reprezentančnih akcij. Imeli smo reprezentančne priprave, s fanti smo stanovali v Gozd Martuljku, trenirali pa Podmežaklo. Joža Remar je takrat vozil avtobus že za jeseniško člansko ekipo, tistikrat pa tudi za reprezentanco. Dobro sva se poznala. Sam sem bil mehanik po poklicu in Joža me je na dolgih potovanjih marsičesa naučil. Večkrat mi je dal pred tekmami, ali po njih, na voljo tudi šoferski boks, t.i. sobo za spanje. Včasih mi je pustil po parkirišču premakniti avtobus in podobno. Skratka, z gospodom Remarjem sva na nek način postala prijatelja.
Tistikrat je Joža prižgal avtobus in ga pustil v prostem teku, nekoliko ga je ogreval. Igralci smo že sedeli na busu in čakali,  Joža pa je nekje klepetal. Sedel sem za volan in mu skril avtobus. Pa nisem šel daleč, samo nekaj metrov, a vseeno tako daleč, da Joža – ko je prišel – avtobusa ni videl. O, to je zmerjal! Prigoda je nekako prišla na uho nekaterim novinarjem, zgodba je prišla v javnost. Joža je tedaj v službi za kazen ostal brez plačila, dnevnic, ali nekaj podobnega. Ponudil sem, da se mu oddolžim in plačam za izgubljeni zaslužek, a Remar ni maral o čem takem niti slišati. Takrat je iz nedolžne šale Joža potegnil najkrajšo, a ni zameril. Še danes sva prijatelja.«

S kom ste poleg Draga Horvata še igrali v branilskem paru?

»Kar nekaj je bilo teh fantov. Najpogosteje sem igral z Dragom Mlinarcem, pa Murajco Pajićem. Zaganjal sem se kot mlad kozliček, ti fantje pa so me z izkušnjami znali umiriti. Dolgo sva kasneje skupaj igrala tudi s Tomom Jugom, pa tudi s pokojnim Elvisom Bešlagićem.  Pa še nekaj takih je bilo, Sergej Borisov recimo …«

Kateri trener se vam je najbolj vtisnil v spomin? Kdo je bil najboljši?

»Od vsakega trenerja se inteligenten  igralec lahko dosti nauči. Meni pa je povsem nova obzorja odprl Vladimir Krikunov. Že pred njegovim prihodom smo igralci bili prepričani, kako trdo na pripravah in treningih delamo. S prihodom Krikunova pa smo začeli šele zares  garati. Pri njem je šlo brez kompromisov. Ni se oziral na nikogar, ni priznaval statusov. Njemu je bilo vseeno, ali je igralec star, ali mlad, želel je da vsi delamo na polno. Spomnim se, da je tudi Zvonetu Šuvaku povedal, da ni nikakršna zvezda. Zvonetu Šuvaku! Vladimir je znal zelo dobro prebrati igralce, jih postavljati v ustrezne kombinacije. Kmalu je videl kdo je v čem dober in pri čem njegovo znanje škripa. Z vsakim igralcem je nato pilil njegove pomanjkljivosti. Ob koncu je sestavil peterke, v katerih so bili igralci  z dobro fiziko, tehniko, z dobrimi podajami in izrazitim strelcem. Meni so njegovi treningi ustrezali, nekaj vam je o njih pravil že Andrej Razinger v enem izmed prejšnjih intervjujev. Takrat sva s Tomom Jugom imela tudi interno tekmovanje v dviganju uteži. Krikunov je te stvari opazoval, cenil je prizadevnost. Pohvalil sicer nikoli ni. Če si z vajo opravil dobro, je bil tiho, sicer te je pošteno ozmerjal. (Kunco na tem mestu uporabi neko drugo besedo, op.p.) Lahko rečem, da je bil precej za*eban. A meni so njegovi treningi ustrezali, bil sem zares vrhunsko fizično pripravljen.

Pa soigralci? Kateri je bil najboljši?

»Imel sem srečo, da sem igral z nekaj zares izjemnimi posamezniki. V tistih letih so Podmežaklo prišli igralci iz bivše Sovjetske Zveze. Nočem komu delati krivice, veliko je bilo izjemnih. Posebej so me impresionirali Pavel Kadikov, Albert Malgin, Ildar Rahmatullin. V naše kraje so prinesli za nekaj stopenj hitrejši hokej. Tudi Kvartalnov, Bikovski, Beljaevski in še kdo… so bili izjemni. Sergej Borisov, ki sem ga omenil že prej … Pravzaprav sem imel res srečo, da sem lahko igral s tako kvalitetnimi soigralci.«

Kaj pa nasprotniki? Kdo vam je najmanj ležal, s kom ste igrali najtežje?

(dolg razmislek)
»Ne vem, če bi izpostavil kako ime. Najtežje je bilo vedno igrati proti Olimpiji. Pri njih je bilo v tistih časih vedno dovolj kvalitetnih severnoameriških igralcev. Šlo je po večini za same hruste, če se spomnim le Davida Haasa, Craiga Nienhuisa in podobnih. Očitno je bil takratni načrt Olimpijinega vodstva kako premagati naše virtuoze iz Sovjetske Zveze tak – če ne bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda.
Na reprezentančnem nivoju pa sem se srečal s Finsko, Rusijo. Takrat smo se reprezentantje kar spogledovali, tako hitro je vse potekalo. Nisi vedel kdo igra spredaj, kdo igra zadaj, vsi so menjavali mesta, njihove podaje so imele oči, kakor temu rečemo … Tisto je bil fantastičen hokej! Še po toliko letih se mi zdi prima, da sem bil lahko zraven.”

Kot član prve ekipe jeseniškega kluba ste enkrat bili tudi na pripravah v Rusiji. Lahko poveste kaj več o tem?

»Tiste priprave nam je takrat uredil Sergej Borisov. V Rusijo je tistega julija poslal dve peterki. Dve mlajši peterki, po njegovem mnenju perspektivnejše igralce. Ne vem, morda si je mislil,da starih konjev več ne bo učil furati (smeh). Sam sem šel s Petrom Rožičem, Boštjanom Kranjcem, Alešem Sodjo in Matejem Poljanškom v Voskresensk. Kraj je v relativni bližini Moskve. Tam domuje slovita ekipa Himika. Večina ruskih igralcev pa si je seveda želela igrati v Moskvi. Na priprave h Krilom Sovjetov so takrat šli Dejan Varl, Jure Smolej, Sašo Pretnar, Borut Vukčević in … ušlo mi je iz glave. Morda sem kako ime tudi zamešal. Kakorkoli, ves julij smo bili v Rusiji, oddelali smo zares peklenske priprave. Tja smo šli z letalom, po nas so prišli klubski ljudje. Bivali smo, kakor v Rusiji temu rečejo – na bazi. Gre za nekakšen internat z dvoposteljnimi sobami, skladiščem, kuhinjo in skupnimi prostori. Ekipe v takih bazah preživijo celo tekmovalno sezono, za družine in dekleta časa ni. Tako je vsaj bilo takrat. Na ta način so igralci osredotočeni izključno na hokej. Vsaka nedisciplina je bila najstrožje kaznovana. Spomnim se prigode, v kateri smo Jeseničani zvečer šli v mesto »nekaj spit’« in se v bazo vrnili nekaj minut čez deseto zvečer. Prepozno. Tam bi morali namreč biti ob desetih. Z nami je bil tudi neki ruski vratar. Takoj naslednji dan so mu pokazali vrata in končal je v enem od sibirskih klubov. Tako je takrat bilo. V Voskresensku so takrat veljali za pravo malo tovarno igralcev za ligo NHL. Že takrat smo tam trenirali z Dimitrijem Kvartalnovom, ki je kasneje igral za Boston Bruinse, številne ruske ekipe, pa tudi za celovški KAC (Dmitri je v svoji prvi sezoni za Bruinse na 73 tekmah dosegel 72 točk za 30 golov in 42 podaj, op.p.). Meni so Rusi ponudili pogodbo. Najbrž bi ostal tam, a se mi je pripetilo izlitje slepiča. V Rusiji sem bil operiran, domov pa sem se vrnil na okrevanje. Spomnim se, da smo kasneje v avgustu opravili fantje še priprave z domačo ekipo. Šlo nam je prav zlahka, saj smo bili res »našponani«.

To pa v resnici ni edina z Rusijo povezana zgodba, mar ne?

»Res je. Leta 1996 smo se Jeseničani s prvim moštvom udeležili tako imenovanega turnirja Kup Spartaka (Spartakov pokal, op.p.).Tam smo se srečali med drugim tudi z ekipo Zvezde Rusije, v kateri so bila imena kot Trefilov, Fetisov, Malakov, Kozlov, Mogilni in Fedorov. Na medsebojni tekmi so nas premagali s 7:4, ampak mislim, da so igrali le s kakimi 30% moči. Nam Jeseničanom se je zdelo zelo nobel že samo to, da si isti led delimo z igralci takega kova, vsemi po vrsti tudi NHL zvezdami. Spomnim se, da smo po tekmi dobili v dar neko vrečko, na kateri je pisalo »Fedorov«, notri pa so bili parfum, brisača, skodelica, majica in gotovo še kaj. Vse z imenom Sergeja Fedorova. Rusi so se izredno hitro naučili tržiti svoje zvezde, pri nas česa takega še danes ni. Tisto darilno vrečko še danes hranim.«

Za kak tuj klub pa profesionalno nikoli niste igrali?

»V teku aktivne igralske kariere res ne. Bilo je nekaj ponudb, a se nikoli nisem zares odločil. Gorazd Hiti me je v najboljših igralskih letih vabil v Italijo. Toni Tišlar je takrat že šel. Sam sem si ravno ustvaril družino. Po ženini strani bi menda lahko v Italiji celo pridobila državljanstvo. Veliko sva se takrat pogovarjala o tem, ona bi kar šla. Sam pa sem »cagal«, priznam. Tu mi je bilo navsezadnje lepo, ljudje so me spoštovali. Razmišljal sem o tem, da bo – če odidem – moja športna pot na Jesenicah zaključena. Nisem pa se maral ubadati z zamerami in podobnim. Po končani aktivni karieri pa sem sicer še osem sezon preigral po nižjih koroških ligah, s čimer se je dalo prav lepo zaslužiti. Občasno celo več, kakor sem zaslužil kot profesionalec na Jesenicah.«

Pa Olimpija? Vas ni nikoli snubila?

» O seveda me je. Olimpija je snubila vsakega jeseniškega igralca, ki je bil vsaj kolikor toliko dober. Enkrat so vodilni pri ljubljanskem klubu organizirali večerjo z nekaterimi jeseniškimi igralci. Tam so nam ponujali prestop v Olimpijo. Nekoliko sem provociral in pri večerji nisem želel jesti oliv, ker so bile – zelene. Tako sem tudi povedal ob tistem omizju. Ljubljančani so se kislo nasmihali, Jeseničani pa smo še dolga leta zbijali šale na ta račun. Z menoj so takrat bili tudi Tom Jug, Ivo Jan, Elvis Bešlagić. Vsi ti fantje so kasneje vsaj kako sezono prebili v zelenem dresu, Boris Kunčič pač ne. Olimpija je sicer ponujala dobre pogoje, finančno smo se hitro dogovorili. Priznam da je bila njihova ponudba noro ugodna. A sam se bil s srcem za Jesenice. Že kot otrok sem sanjal jeseniške zgodbe, igral po dvoriščih »peš hokej«; v nepozaben spomin so se mi vtisnile tekme med Bokalovo (kjer sem bil doma) in Tavčarjevo ulico. Oče me je vozil na derbije in ko sem kasneje zaigral za prvo moštvo sem bil najsrečnejši človek na svetu. Pravzaprav sem ob ponudbi Olimpije takrat največ razmišljal o tem, kako bom pogledal očetu v oči, če sprejmem ponujeno in zaigram za zelene. Ob koncu tistega sestanka sem se lepo zahvalil in menda rekel, da sem prišel le na večerjo. Še danes se s kolegi zabavamo zaradi tiste situacije. Morda pa so Ljubljančani tudi zato tako radi tolkli po meni, kaj vem.«

Ko že govoriva o tolčenju – kako je bilo s Sandy-jem Smithom?

»Hja, če se ne motim je v Ljubljano kot okrepitev prišel v sezoni 96/97. Nabildan tip, ves čas je provociral. Podobno kot leta pred tem s Kontrecem, sem tudi s Smithom imel dvoboje skozi celo sezono. Njegova in moja peterka sta se pač pokrivali, igrali ena proti drugi. Enkrat sem ga v Tivoliju grdo zbil, Severnoameričanom pa so šle take stvari zelo v nos. Imeli so namreč občutek, da igrajo v neki luknji (tudi na tem mestu Kunco uporabi neko bolj sočno besedo, ki vključuje volkove in njihovo parjenje, op.p.) , kjer domorodcem lahko blagovolijo pokazati kako se igra hokej. No, Sandy-ja sem zbil in po tistem bodičku mi »jih je obljubljal«. Zbil sem ga še drugič, potem pa sva se spoprijela s pestmi. Olimpija je že takrat imela tiste luknjičaste, zračne drese. Že po tem se je videlo, da tam operirajo z velikimi denarji, naši dresi so bili … kakor jim sam rečem- volneni. Debeli dresi so bili narejeni tako, da bodo zdržali pač dlje. Ko me je torej Smith pozval k pretepu, sem ga zgrabil za tisti ubogi dres, vse skupaj strgal in provokatorja pretepel.


Potem pa je prišla finalna tekma Podmežaklo. Spet je ves čas provociral, dokler se nisva znova spoprijela iz oči v oči. Priznam, fizično je bil močnejši in imel sem tudi nekaj sreče, ustrašil se pa nisem. Dvakrat sem ga lepo zadel, odprla se mu je koža pod očmi in kar lepo je zakrvavel. Je že tako, da v pretepu lahko tako dobiš, kakor tudi daš. Smithu se je takrat, po domače povedano, čisto utrgalo. V intervjuju po tekmi mi je javno zagrozil, da me bo na naslednji tekmi »ubil«. No, ni me, še vedno sem tukaj.
S pretepi je pa tako – če te ni strah, boš nasprotnika prej ali slej premagal. Včasih sicer ne gre vse po željah. Spomnim se, da sem enkrat igral s poškodovano ramo. Tega trenerju nisem hotel povedati, tako zelo sem si želel igrati proti Olimpiji. Takrat je za zelene že igral Ildar Rahmatullin. Ne vem točno več kaj je bilo, a v neki situaciji sva se stepla. S tisto svojo ramo sem že vnaprej vedel, da jih bom »fasal«, a sem se vseeno stepel. Ljudje so me zaradi mojega odnosa spoštovali in cenili.
Meni najljubši pogled je bil takrat, ko so se začeli na tekmah med navijači pojavljati dresi nas igralcev. Takrat sem enkrat pogledal gor na južno tribuno in zagledal v vrsti skupaj kakih 15 »Kunčičev«. Še danes se rad spominjam tega, vedno se bom.«

Kaj pa Ed Kastelic? Pred kratkim smo ga omenjali v nekem drugem pogovoru (povezava: KLIK) ? Pa Neil Sheehy?

»Kastelica sem kot nasprotnika vedno opazoval, vedno sem želel vedeti kje je v tistem trenutku. Krožil je po ledu, pridobival hitrost. Če te je želel »zbiti« in se nisi pravočasno umaknil, je to tudi storil. Če je bilo potrebno, je spotoma »zbrisal« tudi kakega svojega soigralca, taka je bila njegova vloga. Rekel bi, da je igral trdo, a pošteno, ni imel umazanih potez. Kot soigralec kasneje pa je bil v redu dečko, profesionalec. Mi fantje takrat v garderobi sprva nič nismo vedeli o tem, koliko je plačan in z njim nismo imeli pravzaprav nobenih težav, kolikor se spomnim. V primerjavi s Sheehy-jem je bil pravi hokejski gospod. Sheehy pa je imel drugačno vlogo – bil je tudi nekoliko »glumac«, če se tako izrazim. Znal je motivirati občinstvo, ene goreče zanj in druge goreče proti. Svojo nalogo je v tem pogledu odlično opravil, dvorane so bile polne, na koncu pa smo zmagovali Jeseničani (smeh). Sicer pa je bil sposoben zelo grdih provokacij in umazanih potez.
Tudi Jeseničani smo kasneje dobili svojega pretepača – okrepil nas je Craig Coxe 
( v karieri je med drugim igral tudi za Vancouver Canucks, Calgary Flames, St. Louis Blues in San Jose Sharks, op.p.).  Coxe se je enkrat stepel s celotno prvo peterko Olimpije, če nekoliko pretiravam, ostali pa smo bolj od daleč gledali kaj se dogaja. Takrat je med tretjinama prišel razjarjen v garderobo in »bunke« obljubil tudi nam, če se bo še kdaj moral stepsti brez podpore ostalih članov moštva. Želel je, da delamo, igramo, ali se tepemo kot moštvo. Oh, veliko je podobnih spominov.«

Se vas torej navijači spominjajo kot pretepača?

»Oh to pa menda ne. Znal sem tudi nekaj hokeja (smeh). Res pa da se nikoli nikomur nisem pustil. Pri hokeju je pač tako, da zmaguje tisti, ki uveljavi svojo fizično premoč nad nasprotnikom. Če si močnejši zmaguješ ob ogradi, se zrineš mimo nasprotnika in podobno. Normalno je, da ob vsem skupaj dostikrat zavre tudi kri.«

Kunco, kdaj ste končali aktivno kariero?

»Prenehal sem pri dvaintridesetih letih. Več dejavnikov je igralo vlogo, da sem se tako odločil. Lahko bi igral še nekaj sezon. Takrat je bil v reprezentanci glavni Matjaž Sekelj. Mene ni ravno maral, saj sem se mu najbrž zameril s tistimi peripetijami okrog Olimpije. Na zadnji tekmi, ki sem jo odigral za reprezentanco Slovenije,  sem dobil zlato uro kot najboljši igralec tekme, kasneje pa me Sekelj preprosto ni več povabil. Na Jesenicah je bil v tistem času v veljavi sistem, po katerem smo bili igralci plačani po kategorijah. V prvo kategorijo najbolje plačanih so sodili reprezentantje, sam pa tja več nisem mogel. Ocenil sem, da za manjšo vsoto nisem pripravljen igrati, saj sem se dobro zavedal svoje vrednosti. Igralci smo si morali tudi sami plačevati zavarovanje, tako da ravno za drobiž pa vseeno nisem želel dajati glave na tnalo, kakor se temu reče. Skozi nekaj zadnjih sezon je bil moj osebni sponzor podjetje Avto Lesce (kjer Boris dela še sedaj, op.p.) in takrat je prišlo do odločitve, da s profesionalnim hokejem preneham. Pravzaprav bi se tudi na ta način odgovornim rad javno zahvalil za vso podporo.«

Imate še kak poseben spomin na tedanje čase?

»Spominov je seveda polno. Mogoče bi omenil to, kako zelo smo v klubu in okrog njega vsi držali skupaj, vsi delali za isto stvar. Šlo je res za kolektiv, v katerem so pomembno vlogo imeli prav vsi, od čistilke, do upravnika objektov, trenerjev, maserjev, hokejistov, šoferjev, pa najbrž še koga. Lepi časi so to bili!«

Kako pa gledate na današnje stanje hokeja na Jesenicah, v Sloveniji?

»Bodimo realni, okoliščine so se spremenile. Kvaliteta je strmo padla, tako na Jesenicah, kakor tudi v državi. Državno prvenstvo je popolnoma razvodenelo. Včasih smo pred tekmami imeli pravo mrzlico, igralci smo na kavi pred treningom nekaj dni pred samim dogodkom govorili le o tekmi. Veliko smo razmišljali o tem, kako se bomo zadeve lotili. Pred tekmami sem si vedno postavil nek cilj, si ustvaril svoja pričakovanja. Po tekmah pogosto nisem spal, saj se mi je znova in znova pred očmi vrtel film cele tekme. Mislim,da danes take intenzivnosti ni več.
Všeč mi je, da se je v delo s prvim moštvom vključil Dejan Varl. Sam je skozi zadnja desetletja na Jesenicah doživel prav vse – dvignil se je z dna in igral za prvo ekipo, bil celo njen kapetan, doživel zlate čase lige EBEL in prisostvoval potopu. Zraven morajo biti ljudje, ki razmišljajo pozitivno in ne gledajo izključno na svoje interese, pač pa delujejo v dobro športa. Hudo mi je, da so tako neslavno umrli ime, znamka in vsa tradicija. Pohvala gre vsem, ki se trudijo, da bi zadeve spet prišle na nek nivo, vlagajo svoj čas, znanje in energijo. Sam sem pred nekaj sezonami pomagal kot najstarejši igralec v državnem prvenstvu. Opažam, da se stvari vseeno premikajo na bolje in to me zelo veseli.  Rad bi seveda videl, da bi šle zadeve še višje.

Rekel bi, da se dela razmeroma dobro, manjka pa pravi vlečni konj v obliki vrhunske članske ekipe. Le-ta bi bila motivacija tudi mladim. Meni recimo v mlajših letih ni bil cilj dokončati šolanje, pač pa zaigrati za prvo ekipo. Pa za člansko reprezentanco Jugoslavije. Še danes dobim kurjo polt, ko se spomnim svojih občutkov ob tem, ko so mi zadeve uspele.
Včasih imam občutek, da na Jesenicah vseh svojih potencialov preprosto ne izkoristimo. Zakaj je tako – ne vem. Menda v današnjih časih vsak preveč vleče na svojo stran,za skupno dobro pa je malokomu mar.
Kar se tiče reprezentance in hokeja v Sloveniji na splošno, pa se bojim, da bomo zelo težko ostali na tako visokem nivoju. Predvsem tukaj pogrešam intenzivnejše delo HZS-ja, močnejše in odmevnejše državno prvenstvo, nove centre in podobno. Intenzivneje bi morali delati z mladimi igralci, v članskih ekipah pa ponuditi delo (in seveda plačilo) dvema do trem kvalitetnim tujcem.
Z bivšimi soigralci se včasih šalimo, da smo vse te jeseniške fante, ki so se kasneje prodali po celem svetu, s svojim odnosom pravzaprav  – naredili mi …

Mogoče pa bi morali zahtevati kak procent od njihovih pogodb …

»Hehehe, ne, nisem imel tega v mislih. Je pa lepo, da se vsaj kdo potrudi in zadeve izpred desetletij zapiše. V nasprotnem bodo pač počasi utonile v pozabo. Tukajle bi pohvalil tudi vaše delo, zelo rad prebiram vaše prispevke!«

Hvala. Zakaj menite, da je kvaliteta hokeja tako strmoglavila? S tem je povezan tudi slab obisk v dvoranah …

»Kaj pa vem, menda je danes vsega preveč. Če si ponoči lahko ogledaš tekmo lige NHL v prenosu, popoldan pa kako iz lige KHL, potem je težko vse skupaj primerjati. Vse skupaj gre eno z drugim – gledalci pridejo s kvaliteto in razburljivostjo, z njimi pride tudi denar, posledično dobri tujci in podobno. Vse pa se vrti v krogu. Gledalcev in financ brez kvalitete ne bo v dvoranah, kvalitete pa ne brez financ in gledalcev. Nekdo bo torej moral presekati ta gordijski vozel. Očitno je, da gledalci tega, kar se dogaja zdaj, ne prepoznavajo kot kvaliteto. Potrebno bo nekaj vložiti, razmišljati o popularizaciji hokeja, osveščanju in reklamiranju. Najbrž se bo potrebno znebiti tudi nekaterih ljudi, ki so za hokej preprosto balast, sami pa se imajo za nepogrešljive …«

O kom govorite?

» V mislih nimam nobenega imena, v vsakem hokejskem okolju pa jih brez dvoma najdete nekaj.«

Kunco, še kdaj obiščete tekme prvega moštva?

»Zelo redko. Služba mi vzame večji del dneva, prosti čas pa rad preživljam z družino. Sodelujem sicer na terminih veteranov, rad pridem zaradi družbe. Bi pa seveda še rad doživel množice Podmežaklo in hokej na višjem nivoju. Takrat bi se tekem udeležil skupaj z družino.«

Boris, povejte po pravici – bi danes v svoji karieri hokejista storili kaj drugače?

»Ne! Ponosen sem na vse, kar sem dosegel v rdečem dresu in teh stvari ne bi zamenjal za nič na svetu!«

Hvala za izdaten pogovor. Res ste legenda!

Vse fotografije: zasebni arhiv Borisa Kunčiča

 


Sledite nam in nas všečkajte:
error
Delite:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja