Kralj bande

Pišem: Marko LUKAN

Dragi Jeseničani … politike smo siti, ane? Zapis, ki ga boste lahko prebrali spodaj, sem pred časom objavil na neki drugi spletni strani, ki pa je v zadnjih mesecih – na mojo veliko žalost – mrtva.

Ker bi se mi zdelo škoda, da bi šel pogovor z legendarnim športnikom, prijetnim sogovornikom in Človekom (z veliko začetnico!) v pozabo, mu na ta način skušam vdahniti novo življenje. Tokrat boste bralci sicer priča nekoliko modificirani verziji prvotnega članka … a taki časi danes so. Recikliramo torej …

Andrej pozdravljeni. Kralj bande torej … Ste poznali ta vzdevek? Vas je motil? Vam je bil všeč?

No, v glavnem sem bil že od malih nog Raza. Kot Razo so me poznali navijači doma in drugod, tudi najhujša zbadanja v Ljubljani so vedno letela na Razo. Še danes me ljudje večinoma kličejo tako. Leta kasneje se je seveda pojavil “novi Raza” (Tomaž Razingar, op.p.), pa naju je bilo treba nekako ločiti (smeh). S kraljem bande pa so me ljudje začeli naslavljati nekako sredi  članske kariere. Nekaj časa menda zato, ker sem bil ob ogradi res prepričljiv, v zadnjih letih pa menda tudi zato, ker sem se “zabil v bando” in sem tam igral nek svoj hokej. Danes se ob teh zgodbicah nasmejim, zdijo se mi OK. Vsak igralec tekom kariere dobi kak vzdevek, bodisi v garderobi, ali pa s tribun, ampak rekel bi takole – za dobrim konjem se vedno praši. Kralj bande pa se ne sliši slabo, mar ne?

Povejte Andrej, se spomnite, kdaj ste nazadnje dali kak intervju?

Oh, kar nekaj časa je že od tega. Pred leti me je sicer obiskal Esad Babačić, ko je pripravljal ono znano knjigo. Sicer pa se me dandanes prav pogosto ne spomnijo. Najbrž je že prav tako, na sceni so nove generacije. Kadar pa koga kaj zanima, pa seveda z veseljem odgovarjam. Z aktivno kariero sem prenehal po sezoni 2003-04, najbrž so bili takrat na vrsti zadnji pravi intervjuji.

Koliko časa potem niste stopili na led v hokejski opremi?

Po končani karieri devet let nisem stopil na ledeno ploskev. Ne v opremi, ne v civilu, ne kako drugače. Ni šlo za kake zamere, naveličanost, nič podobnega. Enostavno se je tako obrnilo. V tistih časih je bilo sicer nekaj malega govora o možnosti, da bi pomagal pri delu z mladimi, a za eksistenco tisto ne bi zadoščalo. Potrebno si je bilo poiskati službo. Nekaj malega sem takrat poskušal tudi migati z veterani, a tedanja ekipa je zadeve za moje pojme jemala preveč resno. Preprosto sem si mislil – Raza, na stara leta te pa nihče ne bo mlatil s palico, tega ne potrebuješ. Zdaj je drugače, fantje smo dobra klapa, v zadnjih sezonah spet uživam na ledeni ploskvi. Opažam tudi, da mlajši, ki so prisotni na veteranskih terminih, vseeno kažejo določen respekt. To pa v teh letih pride kar prav (smeh)… Medtem se je tudi hokejska oprema popolnoma zamenjala. Danes je vse sodobneje, bolje, lažje. Sam sem večino kariere preigral še z leseno palico. Nove opreme si sicer nisem kupoval. Za tisto malo hokeja, kar ga sam še igram, je tudi moja stara oprema še uporabna.

Pa vam je po tako dolgi pavzi še ostalo kaj občutka za igro? Ste še kralj bande, vas roke ubogajo? 

Z leti in brez treninga človek seveda vse te zadeve izgubi. Natančnosti ni več, hitrost je seveda bistveno manjša, noge težke, pa tudi zadihanost se kaj hitro pojavi.

Imate kake dokumente, fotografije, časopisne članke iz časov, ko ste obvladovali ledene ploskve na teh prostorih?


Tega imam pravzaprav cel kup. Že leta in leta se pripravljam, da bi vse te zadeve nekoliko smiselno uredil, a vse skupaj še vedno čaka na pravo priložnost. Imam goro fotografij, izrezkov iz časopisov in podobnega. V začetku sem jih zbiral sam, zbirala jih je tudi moja mama, pa dekle (sedanja žena). Tega je res veliko. Zelo redko si sicer vzamem čas in brskam po teh rečeh.

Stanje hokeja na Jesenicah dobro poznate. Kako komentirate vse skupaj?

Ne bi ravno rekel, da stanje poznam dobro. Bolj zadeve poznam iz medijev. Občasno sicer srečam koga od odgovornih in rečeva kako besedo, a sem daleč od tega, da bi bil o vsem obveščen. Od dogajanj sem odmaknjen, same tekme članske ekipe pa si sicer pogosto ogledam. Tudi na veteranskih terminih sem v glavnem v zadnjih nekaj sezonah prisoten, tako da nekaj stika s hokejem vseeno še imam.
Kar se tiče vašega vprašanja, pa razmišljam nekako takole: na Jesenicah smo bili vedno znani po tem, da ustvarjamo odlične domače igralce. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so potem začeli prihajati prvi tujci; bil sem že v ekipi, ko sta iz tedanje ČSSR prišla Milan Figala in Vladimir Macholda. To sta bila igralca, od katerih smo se mlajši lahko precej naučili, obenem pa je bilo tudi za nas dovolj priložnosti za dokazovanje. Potem pa se je z leti to s tujci povsem izrodilo in na koncu so večino mest v ekipi zasedali le-ti, domači pa so pobirali drobtinice. Spomnite se le zadnje sezone v ligi EBEL, ko je skozi garderobo v Podmežakli defiliralo nekaj deset tujih hokejistov. Kako boš v takih razmerah gradil ekipni duh, dobro moštvo, enotno klapo? Menim, da je sicer v redu, če na Jesenicah igrata dva, morda trije tujci. Morajo pa biti izredno kvalitetni, tako da se domača mladež od njih kaj nauči. Seveda pa je vse povezano z denarjem. Danes ni tako enostavno poceni dobiti dobrega tujca, v naših časih pa so vzhodnjaki, tu seveda predvsem mislim na Ruse, igrali praktično za drobiž.

Kako sicer gledate na stanje hokeja v Sloveniji?

Kolikor sem zasledil, se je v času po minulih dveh Olimpijadah vsepovsod povečal vpis v hokejske šole. Kaj bomo s tem znali narediti, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da se je velik del uspešne garniture v reprezentanci že upokojil, drugi del se tudi počasi poslavlja, klubski hokej pa je v tem trenutku na zelo nizkem nivoju.
Pa še o nečem razmišljam zadnje čase – že res, da je reprezentanca v mojih časih igrala med skupinama B in C. Ampak tisto je bil čas, ko so se na novo osamosvojene bivše Sovjetske republike ravno tako prebijale iz skupine C in izredno težko je bilo napredovati. Skupine so takrat sicer štele le po osem ekip. Tako da, z vsem dolžnim spoštovanjem do današnje reprezentance, tudi mi takrat smo v svetovnem merilu zasedali podobna mesta.
Je pa res, da se je razlika med nami in najboljšimi reprezentancami v zadnjem času izredno zmanjšala. Včasih smo že vnaprej vedeli recimo, da nam jih bodo Rusi z levo roko zabili vsaj deset, danes pa se ob nekoliko bolj ležernem pristopu s slovensko reprezentanco kar pošteno namučijo. Nekaj napredka torej vseeno je. Ali bo v prihodnjih sezonah zares sledil strm padec, kakor nekateri napovedujejo, pa bomo kmalu videli.

V povezavi z Olimpijado v Sočiju pa imate tudi na zalogi zanimivo zgodbo, kajne? Zaupajte jo bralcem.

Eno leto pred olimpijskimi igrami v Sočiju sem bil z veteransko ekipo Jesenic na prizorišču iger. Tam smo odigrali nekaj tekem, po kakih dvajsetih, petindvajsetih letih pa sem srečal marsikaterega starega znanca Podmežakle, pa tudi ostalih ledenih ploskev na teh prostorih – igral sem tako proti Sergeju Borisovu, Pavlu Kadikovu, Olegu Bratašu, Andreju Kvartalnovu in drugim. Spomnim se še Rožkova, Gimajeva in Anisina, znancev iz rivalskih ekip. Prav lepo je bilo srečati te fante!

Imate kako idejo, zakaj je ob produkciji tako kvalitetnih igralcev, kakor smo ji bili priča v minulih desetletjih v Podmežakli, ob koncu zavladala norija v zvezi s tujci?

Rekel bi, da se je vse začelo podirati tistega leta, ko so neki ljudje na Bledu ogromno vložili v izgradnjo konkurenčnega moštva. V tamkajšnjo ekipo so praktično “nakupili” več kot pol slovenske reprezentance. Iz Ljubljane so takrat na Bled prišli Kontrec, Zupančič, Gorenc, pa Brodnik in Simšič. Z Jesenic so k Blejcem prestopili Smolej, Tišlar in Kopitar, pa najbrž sem še koga pozabil. Če se prav spomnim, se je to dogajalo pred sezono 95-96, nisem pa povsem prepričan. Tudi mene so Blejci takrat snubili, a se nekako nisem odločil. Tradicionalna rivala iz Tivolija in Podmežakle sta se takrat pošteno ustrašila za svoj primat v državi in HZS je izglasovala sklep o tem, da je v moštvu lahko po šest tujih hokejistov. Blejci, ki so že porabili ogromno denarja za domače okrepitve, si množičnega nakupa tujcev niso več mogli privoščiti, četudi jih je tudi tam igralo kar nekaj. Tako sta Olimpija in Jesenice z množičnim “uvažanjem” tujcev rešila svoji mesti v vrhu slovenskega hokeja, vse skupaj pa je imelo dolgoročnejše posledice, kakor si je kdorkoli takrat najbrž predstavljal. Še kasneje je obveljalo tudi pravilo osmih tujcev v ekipi, a jih je le šest lahko nastopilo na tekmi. To pa seveda domačim ni kaj prida pomagalo. Še enkrat povem: tujci da, a v omejenem številu in samo izjemno dobri.

Ko že ravno govoriva o tujcih – je bil med vašimi soigralci kdo, ki vam je bil še posebej všeč kot igralec?

Težko bi izbral enega. Pri nas so večinoma igrali Rusi in vsak od njih je imel določene kvalitete. Kadikov, Varjanov, Varnavski, Malgin, Beljaevski, Rahmatullin…vse to so bili igralci izrednih kvalitet. Tudi Šamolin, a ta je bil pri nas le krajši čas. Pa najbrž sem še koga pozabil. Seveda je bilo nekaj tudi slabših, a tako pač je. Dejstvo je, da preveliko število tujcev preprosto odvzame domačim – predvsem mladim, prihajajočim – hokejistom možnosti za dokazovanje.
Sicer pa – v povezavi z Rusi – če me spomin ne vara, je enkrat Sergej Borisov organiziral naše sodelovanje na turnirju v Rusiji. Jeseničani smo takrat nastopili proti Spartaku, ekipi, ki se je imenovala Zvezde Rusije in še nekaterim ekipam. Nasproti so nam takrat stali igralci tipa Fetisov, Fedorov, Zhamnov, Kozlov… Uh, kakšni spomini!

Kaj pa kak igralec, proti kateremu ste res težko igrali?

Bojan Zajc me je kar pošteno mlatil. Dobil sem jo s palico čez hrbet, padel po tleh, pa me je mimogrede še malo “popravil” pred golom. Ko sem se pobiral, je sledila nova porcija udarcev, dobival sem jih vsepovsod – v rebra, ledvica, pod brado, kamor je pač padlo.
Spomnim se, da me je enkrat Igor Beribak s palico kar nekako nesel po bandi, a tako smo takrat pač igrali. Igralci smo bili močni kot biki, sodniki so dopuščali bistveno bolj moško igro. Temu so bili prirejeni tudi treningi. Posebej trdo smo trenirali pri trenerju Vladimirju Krikunovu – spomnim se, da smo na tribuni morali nase naložiti dva igralca “štuporamo”, poudarjam DVA, spredaj pa si moral držati še tretjega soigralca v naročju, potem pa je bilo treba po stopnicah navzgor. Pod bremenom sem kar klecal, ampak noge sem pa utrdil. Najbrž sem bil tudi zaradi takih treningov tako močan ob ogradi.
Včasih me je kdo vprašal, zakaj se ne stepem, če me nasprotnikovi igralci pred golom tako mlatijo in provocirajo … Saj sem se, v mlajših kategorijah sem se večkrat stepel. V članski pa me je bolj držalo, da bi koga – po domače povedano – nategnil. Bolj me je mlatil, z večjim užitkom sem mu spustil pak med nogama in dosegel gol.

Omenjali ste snubljenje Blejcev. Se je še kdo zanimal za vaše usluge?

Vem na kaj ciljate. Seveda me je v svoje vrste poskušala zvabiti ljubljanska Olimpija, a Raza je vedno ostal zvest železarskemu dresu. V prvih letih moje članske kariere, takrat zadnjih letih rajnke bivše države, me je snubil tudi Medveščak. V Zagrebu so v tistih letih pisali eno od svetlih poglavij svoje hokejske zgodovine. Trikrat so, če se ne motim, v tistih letih osvojili prvenstvo Jugoslavije, zanje pa je igralo kar nekaj jeseniških fantov. Raza pač ne. Obstajale so tudi ponudbe iz Avstrije in Italije, a niso bile toliko mamljive, da bi zamenjal sredino.
Povem pa pošteno – ob kaki izredno finančno ugodni ponudbi, bi najbrž odšel, a so bili ponujeni denarji ponavadi le za malenkost višji od tistih, ki sem jih dobil Podmežaklo. Počasi sem si takrat ustvarjal tudi družino, zato sem raje ostal. Nikoli mi ni bilo žal, Podmežakla je bila in ostala moj hokejski dom.

Se spomnite svojega prvega zadetka v članski kategoriji?

O, seveda se ga spomnim. Moral sem biti star kakih sedemnajst let, takrat sem igral za Kranjsko Goro. To je bila sicer praktično druga ekipa Jesenic, sestavljena iz starejših igralcev in mladih upov. Treniral nas je pokojni Lilo Klinar, možak, ki je res s srcem delal v hokeju. On je poznal vsakega igralca, njegove sposobnosti in pomanjkljivosti. Poznal je vse domače igralce in najbrž vse igralce v tedanji Jugoslaviji. Po cele dneve je sedel nad igriščem, pil tiste svoje špricerje in opazoval dogajanje na ledeni ploskvi. Nekoč smo prav visoko premagali Olimpijo in novinarji so ga spraševali, kakšen stil hokeja igramo Podmežaklo – je to ruski, skandinavski, severno-ameriški stil? Lilo pa je rekel – mi igramo kurjevaščanski stil (smeh). V tistih časih smo s Kranjsko Goro marsikomu zagrenili življenje. Svoj prvi članski gol sem tako v dresu Kranjske Gore dosegel proti Spartaku v Subotici. Še danes se ga rad spominjam.

Pa vaš najljubši, najpomembnejši gol?

To pa težko izberem. Kar nekaj pomembnih sem dosegel. Menda mi je eden od najljubših tisti, ko sem v finalu državnega prvenstva pred nabito polno Podmežaklo v podaljšku že po nekaj sekundah preigral Borisa Pajića in zabil Medveščaku. S tistim golom smo Jeseničani rezultat v finalni seriji izenačili na tri proti tri v zmagah. Pa še kak tak gol je bil.
Spomnim se tudi, da sem se enkrat po šesti finalni tekmi po neumnosti porezal po rokah. Med palcem in kazalcem sem dobil nekaj šivov in sedmo finalno tekmo odigral tako, da niti palice nisem mogel držati normalno – dal pa sem dva gola. Za najljubšega bi se pa res težko odločil.
Ko pa že govorim o poškodbah in igranju – sčasoma so na Jesenice začeli prihajati tudi igralci iz Severne Amerike. Ti so na zadeve gledali strogo s profesionalnega stališča – spomnim se Flanagana, ki je ob vsakem najmanjšem prehladu, če nekoliko pretiravam, takoj manjkal na naslednji tekmi. Šlo je bolj za to, da se je igralec čuval za prihodnje sezone, mi pa se s takimi rečmi nismo prav dosti obremenjevali. Preprosto smo želeli premagati Ljubljančane, Zagrebčane, ali pa pač kogarkoli, ki se nam je postavil nasproti.

Nekoč so vas izbrali za igralca sezone. Se morda spomnite v kateri sezoni je bilo to?

Če me spomin ne vara, je bilo to v sezoni 92-93. Takrat sem bil res v izjemni formi, zelo motiviran in sijajno pripravljen. Ne vem več natančno, ampak mislim,da so me za igralca sezone zbrali na podlagi poslanih glasovnic bralcev Ekipe. Takrat se še ni dalo klikati, vsak glas je bilo potrebno poslati po pošti. Mislim, da sem takrat prvo mesto osvojil z velikim naskokom pred Tomažem Vnukom in Rokom Rojškom.

Se je dalo v tistih letih s hokejem dostojno zaslužiti?

Hja, ljudje si predstavljajo vse sorte. Dejstvo pa je, da je za vsem skupaj takrat na Jesenicah stala Železarna. Igralci smo bili formalno zaposleni v Železarni in plača je prihajala redno petnajstega v mesecu. Od kluba neposredno smo poleg tega dobivali še “hranarino”, kakor se je temu reklo. Železarna je pomagala tudi pri iskanju primernega stanovanja in podobno. Z leti se je potem počasi vse to sfižilo. Menda je takrat vse skupaj zadoščalo za dokaj lagodno sprotno življenje, nismo pa zaslužili toliko denarja, da bi si od tega lahko zagotovili eksistenco.

Če se še nekoliko pomudiva pri začetkih vaše kariere – na članski sceni ste eksplodirali skupaj s Tonijem Tišlarjem in Markom Smolejem. Imate še kaj kontaktov s tema fantoma?

Ljudje se precej romantično spominjajo tistih časov. Ampak tudi mi trije nismo eksplodirali kar takoj. Vsak mlad igralec potrebuje čas in zaupanje. Če se ne izkaže v dveh sezonah, potem pa je to že drugo vprašanje. Danes pa ni časa za take razmisleke – rezultati se zahtevajo takoj. Imam telefonski cifri od Tonija in Marka. Redko se slišimo, če se pa kje srečamo, pa seveda z veseljem poklepetamo in obudimo kake spomine, ki jih na tiste čase ni malo. Z Markom sva se videla nekaj večkrat, saj sta bila najina otroka sošolca na gimnaziji.

Pa vaš sin? Se ni nikoli ukvarjal s hokejem? Znane so družinske hokejske dinastije na Jesenicah …

Sin je seveda poizkusil, vendar ga nikoli ni toliko potegnilo, da bi se s hokejem resneje ukvarjal. Sam pa sem mnenja, da mora človek zadeve početi predvsem z veseljem, šele tako je lahko zares dober. Siljenje v nekaj, kar otroka v principu ne privlači, pa ni v moji navadi.
Zase se spomnim, da sem, ko sem dobil svojo prvo opremo, še spal z drsalkami na nogah. Hokej me je res veselil. Kasneje, ko sem že igral za reprezentanco in je bil zbor recimo v Ljubljani, smo se jeseniški fantje s torbami na ramah usedli na vlak in se peljali na zbor. Od tam smo šli recimo na kako tekmo v Beograd. Ob povratku smo se pripeljali na Jesenice z mednarodnim vlakom, ki je pot nadaljeval proti Münchnu. Ta seveda ni ustavil na Javorniku, od koder sem doma, ampak na Jesenicah. Tako sem pogosto sredi noči, v trdi temi in mrzli zimi, tovoril vso svojo opremo peš od Jesenic do Javornika, a mi ni bilo težko.
Danes pa gledam otroke, ko pridejo iz dvorane z bidonom v roki, za njimi pa pride mamica z vso opremo… Se vam zdi, da bi tak otrok naredil vse za hokej?

Andrej, povejte pošteno, bi si – če bi imeli to možnost – še enkrat izbrali enako življenjsko pot? Pot hokejista?

O tem ne bi razmišljal niti trenutek! Ko enkrat v športu doživiš stvari, kot sem jih doživel sam, potem te to zaznamuje za celo življenje.
Vam povem primer – leta 1987 smo v Beogradu, ob trideseti obletnici prvega jeseniškega naslova, premagali Partizana in  znova osvojili naslov državnih prvakov. Z vlakom smo se naslednje jutro vrnili v Slovenijo, v Ljubljano. Že tam so nas ljudje ustavljali in nam mahali z zastavami, ko so nas prepoznali. Pazite, v Ljubljani! Franc Košir je takrat organiziral slavje na Jesenicah, a smo bili v dopoldnevu še prezgodnji. Ljudje na Jesenicah in v okolici so bili še po službah, v šolah in podobno. Naložili smo se na avtobus in se prepeljali do gostilne Marinšek v Naklem, kjer smo se gostili s pršutom in ubijali čas. Tisti pršut se mi je vtisnil v spomin, za tiste čase je bilo to zelo nobel. Star sem bil dvajset let, bil sem državni prvak v panogi, ki se mi je zdela najlepša na svetu (še danes se mi zdi tako) in pri Marinšku v Naklem sem jedel pršut. Kaj bi si lahko sploh želel lepšega?
Potem pa je prišel čas odhoda na Jesenice. Že na Koroški Beli in na Javorniku so ljudje prihajali iz obratov, stali ob cesti in mahali z zastavami. Pred našim avtobusom so se morala voziti policijska vozila, sicer bi ljudje avtobus najbrž kar ustavili. Spomnim se špalirja pred gimnazijo, pa trgovk, ki so prišle iz trgovin in nam mahale, ljudje so ploskali in nas slavili. Pred Murko se je povorka preprosto ustavila, saj je bilo ljudi preveč, da bi avtobus sploh nadaljeval pot. Ko smo enkrat popoldan le prispeli do dvorane Podmežaklo, sem iz avtobusa stopil praktično na ljudi. Kamorkoli se je človek ozrl, povsod je bilo morje rdečih zastav, trobelj, siren, veselih ljudi. Takrat so ljudje zaradi nas, zaradi hokeja, bežali iz služb, špricali pouk in še kaj podobnega … Hokej v mestu je bil preprosto religija…
Pred časom sem si ogledal tekmo članske ekipe z Olimpijo. V mojih časih je taka tekma že nekaj dni pred samim začetkom v mestu povzročila pravo psihozo. O tekmi so govorili vsi. Stokrat na dan sem znanim in neznanim ljudem odgovarjal na vprašanja v zvezi z ekipo, tekmo, rezultatom. V trgovini so me o tem spraševale trgovke, na cesti so me ustavljale ženice. Take stvari si človek zapomni za vse življenje!
Danes je žal vse to povsem zvodenelo. Ljudje so po peripetijah z ugaslim klubom preprosto izgubili interes, kvaliteta je strmo padla. Poleg tega pa je danes na voljo preprosto preveč športnih vsebin. Včasih smo igrali po dve tekmi na leto z Olimpijo, drugih prenosov na televizijah pa tako ali tako ni bilo. Danes si ob vsakem trenutku lahko izbiraš katero tekmo boš gledal, kdaj jo boš gledal in podobno. Potem pa je razumljivo, da si raje pogledaš tekmo lige NHL, ali KHL doma na toplem, kakor pa tekmo na bistveno nižjem nivoju Podmežaklo. Škoda!

Kaj, ko bi za konec tega obširnega intervjuja povedala kako zabavno prigodo iz vaše bogate kariere?

(smeh)
Kaj pa vem. Hokejisti imamo eno pravilo, ki pravi – kar se zgodi v garderobi, v garderobi tudi ostane.
Morda bi vam lahko zaupal naslednje – igralci smo večkrat komu podtaknili v prtljago kako ribo. Tehnični vodja ekipe je tako enkrat na Jesenice privlekel res smrdečo prtljago, pa že sicer hokejska oprema ne diši ravno po vijolicah. Eno tako ribo smo nekoč podtaknili tudi maserju za omaro, tudi tisti prostor je obupno smrdel.
Sicer pa je tudi med nami bil kak krst, pa iniciacija in podobno. Spomnim se, da sem ob prihodu v člansko garderobo najprej moral prinesti zaboj piva. Tudi sicer so starejši hokejisti vedno znova našli kak razlog, da so se “znesli” nad nami mlajšimi. Enkrat sem jih ob prihodu na Češko “fasal” zunaj na parkirišču kar s tablo “POSEBNI PREVOZ”, saj so se starejši odločili, da sem z ekipo prvič na Češkem. A tako je pač bilo. Imam večinoma lepe spomine.

Andrej, lep intervju sva opravila. Hvala za čas, ki ste si ga vzeli! 

Hvala tudi vam. Lep pozdrav.

Tako. Recikliran članek je pred vami, dragi bralci. Pravzaprav … če ste se prebili do sem, je že za vami. Nekatere zadeve so se v času od originalne objave članka spremenile, bistveno pa ostaja. Pričujoča spletna stran tako spet predstavlja enega zanimivega Jeseničana. In če povem po pravici … še ena tovrstna reciklaža je že v pripravi.

Če sem pa čisto iskren, pa lahko povem, da sem ravno pred dvema dnevoma opravil nov intervju … tokrat pa gre za – po mojem mnenju – izredno zanimivo Jeseničanko. Treba bo pač urediti zapiske, pretipkati zadevo, jo spraviti v neko berljivo obliko in vse skupaj še vizualno oblikovati … ampak tja do Novega leta boste menda le deležni novega zanimivega branja.

O Andreju, spominih nanj, mnenjih in … čemerkoli pač … pa kar korajžno. Komentarji zaželjeni.
Tudi kaka delitev članka bo prišla prav, Andrej si jo zasluži!

Nikakor pa ne pozabite:

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

december 16, 2018

  • Waw, ob zgodbi kako so jih sprejeli Jesenicani ob povratku iz Beograda sem dobila rosne oči. Prav škoda je, da takega duha nismo uspeli obdržati. Odličen intervju, res se začuti srčnost obeh strani

  • Z Razom sva bila soseda na Javorniku ,lahko rečem fejst fant pa za tiste čase izredno dober hokejist, če bi bilo v današnjem članskem pol takih hokejistov kot je biu Raza bi biu hokej v precej boljšem položaju kot je danes.Z veseljem smo hodili na članske tekme ker včasih se je res igral hokej z srcem danes na žalost ni več tako .

  • Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja