web analytics

O milijonski korupciji v jeseniški bolnišnici

Delite:
Pišem: Marko LUKAN

Oni dan sem sedel z Masterchefico. Saj veste, katera je to? In zakaj sploh začenjam na tak način? Ker bi se rad najprej pomudil malo pri današnjem odnosu vseh nas do informacij, ki nas obkrožajo. Torej: z Almo Rekić sva do sedaj sedela ravno enkrat. ENKRAT! Ob tem sva opravila kup dejavnosti: se formalno spoznala, dogovorila za sodelovanje, malce poklepetala, si natrosila nasvetov, o kom povedala kaj lepega in o kom izmenjala tudi slabe izkušnje in mnenja ter najbrž še kaj poleg … Tako, kot pač ljudje to počnemo.

S sodelovanjem na tem mestu mislim izključno njene chefovske prispevke za petkovega Jeseničana, ki ste jih bralci tako lepo sprejeli. Ja, to so tisti, ki jih bom skušal ob koncu vedno začiniti še po Lukanovo. Ampak kaj hočem povedati? Kaj hitro za tem so mi na uho prišle govorice. Če začnem z najbolj nedolžnimi: kako za vraga Alma lahko sodeluje z Lukanom, ko jo je pa v predvolilni kampanji tako grdo pljuval? O takih vprašanjih pravzaprav ni vredno polemizirati, saj … saj govorijo največ o tistem, ki jih postavi. V preteklosti so me ljudje sicer povezovali že tudi z nekaj drugimi političnimi opcijami v lokalnem okolju. Saj ne, da nimam svojih preferenc, ampak … menim, da gre pri delu, ki ga opravljam, bolj za moj individualni odnos do akterjev, kakor pa moje politične preference. Z nekaterimi se človek pač ujame, z drugimi nikoli.

Bolj zanimiva mi je bila informacija o tem, kaj vse počnem z Almo. No, kaj počneva oba … če ostanem v najbolj običajnem okviru …  😀  A tudi o tem ni vredno izgubljati dosti besed. Saj ne rečem, morda bi mi taka reč celo laskala; Alma je konec koncev res fejst baba, kakor bi rekli mi, kleni dedci 🙂 Ampak kaj vse počnem z njo, mi je bilo pa res zabavno izvedeti …

In takole, kot bi človek mignil, naša lokalna jeseniška chefica – brez da bi hotela – postane glavna zvezda nekega članka. Celo več – brez, da bi avtor tega članka hotel, da ona postane glavna zvezda članka. Ampak zakaj jo potem omenjam?

Ker sem se malce zlagal. Nisem namreč sedel z njo le enkrat. Sedel sem dvakrat. Zgodilo se je pa takole:

Nekega dopoldneva – ravno sem bil zatopljen z mislimi v kakih sedem različnih projektov – mi je zazvonil telefon. Številka, ki sem jo zagledal na ekranu, mi ni bila znana. Prav dostikrat se na neznane številke ne oglasim, tokrat pa … kaj pa vem, morda sem pričakoval klic tete iz Amerike, s katerim bi mi zapustila silne milijone, pa bi se mi ne bi bilo več treba ubadati z Jeseničanom

Take tete seveda nimam. Pa tudi z Jeseničanom se ukvarjam z največjim veseljem. Ampak na klic sem se pa oglasil. Babše na drugi strani linije mi je nemudoma po uvodnem “Prosim?” začelo na vse pretege razlagati o neki bolnici, o neki aferi, blablabla … Nisem imel pojma, o čem naklada.

“Oprostite, kdo ste vi? Preslišal sem vaše ime,” sem rekel, upajoč, da bom ustavil plaz besed.

“Čak’ mal, a hočeš rečt, da sploh ne veš s kom govoriš?” se je glasil odgovor.

“Oprostite, nisem dobro slišal.”

“Pa … Alma tu, hahahaha. Prejšnji teden sva sedela skupaj v Teatru …”

“Aja, ti si Alma. Kako pa, da me kličeš s te cifre? Se mi je zdelo, da imam tvojo shranjeno …”

In tako sva ugotovila, da sva si ob najinem edinem meetingu izmenjala napačni cifri. Če ostanem pri govoricah iz začetka tega članka, vas bom najbrž malce podražil s tem, če rečem, da sem opolzka sporočila in fotografije očitno pošiljal nekomu drugemu. Hja, upam, da je bila vsaj ženska. Sem pa prekleto fouš tistemu, ki je dobival Almine  😀  😆 No, če so taki sploh kdaj obstajali.

Da skrajšamo tale uvod k bistvu problema: Alma Rekić, world-famous chefica in lokalno znana političarka me je klicala, ker je na svojem Facebook profilu objavila nek prispevek o domnevni korupciji v jeseniški bolnišnici. Priznam, da je vse skupaj šlo mimo mene, čeprav bi me zadeva po defaultu morala zanimati. Na njeno objavo se je oglasila oseba, ki je v tem članku ne bom imenoval in protestirala proti tendenciozni obliki poročanja, ki je bilo original del novice na spletni strani 24ur: KLIK. Ta oseba je torej trdila, da so bile zadeve prikazane enostransko, druge strani pa naj nihče ne bi želel pripustiti k besedi.

Zadeva me je začela zanimati v trenutku, ko mi je – zdaj pa res že glavna zvezda tega članka – ponudila, da me do te osebe pelje. Čisti firbec – saj bi zapisal novinarski, pa novinar v resnici nisem – je pognal vso kri po mojih žilah, čeprav bi ne mogel reči, da jo je pognalo tudi tja dol; spet bi lahko kdo to v povezavi s šefico lokalne Levice razumel narobe  😀

In tako se je zgodilo: nekega lepega dopoldneva, v resnici pa na turobno deževen dan, me je gospa Rekić res odpeljala do skrivnostne osebe, ki je trdila, da razpolaga s kupom podatkov, ki se močno razlikujejo od prikazanega v poročanju 24 ur.

Kar naenkrat sem se znašel obkrožen s kilogrami in kilogrami papirjev, bombardiran z množico informacij o teh klevetah, oni sodbi, sumljivih zaposlitvah po družinskih vezeh v jeseniški bolnišnici in … kdo ve čem še vse. Že tako nisem prav dosti vedel o zadevi, kile novih dejstev pa so bile za amaterskega pripovedovalca zgodb, kakršen sem sam, preprosto preveč. Saj nihče ne misli, da se moja malenkost lahko kosa s sodišči, šolanimi novinarji, raziskovalci vseh vrst?

Če pa si je kdo ogledal prispevek, do katerega povezavo sem objavil nekaj odstavkov višje, pa je iz njega prav gotovo izvedel sledeče:

    • ena od zaposlenih pri podjetju, ki je skrbelo za čiščenje in nekatere druge dejavnosti v Splošni bolnici Jesenice (SBJ), je za dogovarjanje z odgovornimi uporabljala kar interni elektronski naslov
    • vnaprej dogovorjeni in prirejeni naj bi bili več-milijonski posli
    • podjetje, ki naj bi skrbelo za čiščenje in nekatere druge dejavnosti, naj bi prejemalo denar za dela in naloge ter določene nabave, ki jih nikoli ni opravilo
    • itd, itd

Doslej so že bile zavrnjene 3 tožbe zoper domnevno odgovorne. Sam sem ob obisku pri skrivnostni osebi izvedel, da sta bivši direktor bolnišnice in njegova desna roka, glavna sestra, ki sta oba v postopku med obtoženimi, skušala stopiti na prste kirurgom in internistom. Tudi zato naj bi sledilo maščevanje. Slišal sem še kup drugih podatkov o sorodstvenih vezeh v bolnici, o zaposlitvah mimo razpisov in brez ustreznih izobrazb, pa nekaj logičnih vprašanj v stilu:

    • kdo pa je lahko dodelil bolnišnični elektronski naslov nekomu “od zunaj”, če ne ljudje, zaposleni v bolnici, ali pa pač v imenu bolnice pooblaščeni za dodeljevanje teh zadev?
    • zakaj nihče ne izpostavi podatka, po katerem podjetje, ki po novem – menda za bistveno manjše stroške – opravlja omenjena dela čiščenj, v resnici opravi bistveno manj ur ter bistveno manj čiščenj, kot jih je opravilo obtoženo podjetje
    • zakaj se novi ponudniki storitev niso držali zaveze iz pogodb, da bodo obdržali vse zaposlene od prej, pa tega nihče ne pove
    • zakaj nihče od novinarjev ne obelodani podatka, da so sporno korespondenco med podjetjem ISS (obtoženi za korupcijo) in odgovornimi v bolnici v javnost spravili vpleteni informatiki
    • zakaj je bilo izbrano na razpisu leta 2016 podjetje, ki ni bilo najcenejše
    • zakaj nihče ne izpostavi podatka, da gre pri prejšnjem in sedanjem izvajalcu čiščenja v bolnišnici za različno količino dela, ki naj bi ga opravili in ni realno izpostavljati le razlike v ceni
    • zakaj nihče ne pove, da je prejšnji pogodbenik za čiščenje, le-to opravljal dvakrat dnevno s 56 ljudmi, zdajšnji pa le enkrat s štiridesetimi
    • zakaj ljudje bolnico zapuščajo
    • zakaj tisti, ki so že odšli, z vsem skupaj več nočejo imeti opravka; tisti, ki pa še delajo v SBJ, pa se v strahu za službe ne odločijo spregovoriti o nepravilnostih

… in še … in še … 

Povem kar po pravici: pojma nimam, kdo ima v vsej kolobociji prav, kdo laže, kdo ima pri vsem skupaj (morda milijonsko) korist. Tudi sam sem bil na skrivnostnem sestanku deležen le ene plati zgodbe. Pravi raziskovalni novinar bi se lotil iskanja odgovorov tudi pri drugi strani, a to ni namen tega zapisa. 

Namen tega zapisa je, da opozori na nesporno dejstvo, da človek pod vplivom določene objave kaj hitro lahko zapade v posploševanje, obsojanje in podobno …

Je pa tako: današnja informacijska družba nam vedno ponuja vse odgovore. Recimo: če želite na spletu najti potrditve, da pitje piva škoduje organizmu, jih boste našli neskončno število z nekaj kliki. Prav enako velja, če se boste želeli prepričati (in morda s kom celo prepirati) o tem, da je pivo koristno. Nekateri bodo rekli (in dokazovali), da je dobro za prostato, drugi, da je dobro za rast jošk, tretji pa bodo prostodušno priznali, da ga radi žlampajo brez pravega razloga …

Katerim informacijam verjamete, je pa seveda vaša izbira.

Foto: KLIK

Kar se tiče mene – na obisku pri skrivnostni osebi sem doživel ves spekter občutij: od osuplosti spričo količine dokumentov, do začudenja, kaj vse se dogaja v moji neposredni bližini, spoznanja o tem, da kjer so v igri veliki denarji, se pojavijo tudi veliki apetiti, opazovanja čustvene stiske, solz ter trenutkov sproščenega hihitanja ob obujanju na novo odkritih desetletja starih spominov …

Kar se tiče Splošne bolnice Jesenice pa le še to: sam z omenjeno ustanovo zelo dobro sodelujem. Tudi ob tej priložnosti bi se zaposlenim v Porodnišnici za pripravljenost na sodelovanje iskreno zahvalil.

Je pa tudi prav, da ves tale zapis končam tako, kakor sem ga začel: z Almo. Ob povratku s skrivnostnega izleta, sva s chefico ostala parkirana v avtu pod blokom še dobre tričetrt ure. Premlevala sva namreč pravkar slišano, zbirala vtise, izmenjavala mnenja ipd. Ko sem pod pritiskom časa le zapustil njen avto, sva se strinjala lahko le še o tem, da bi tudi v bodoče morala dati glas komu, ki ga sicer etablirani mediji ne pustijo do besede.

OPOMBA: nekateri deli sestavka so nalašč napisani v provokativnem tonu, ki le namiguje na stvari, ki se nikoli niso zgodile; kateri deli so to, bodo pa bralci menda znali razbrati sami.

Naslovna fotografija: KLIK


Sledite nam in nas všečkajte:
error
Delite:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja