Kjer je volja – je tudi pot!

 

Piše: Marko Lukan

Pravzaprav se s prispevki na tej strani vse od njenega štarta ne morem prav pohvaliti, mar ne? Premalo jih je, prav gotovo manj kot sem načrtoval in si želel. A je že tako, da sem imel v teh pozno-zimskih in zgodnje-spomladanskih dneh pač preveč drugega dela, tako da je nekoliko trpelo predstavljanje zanimivih Jeseničanov …

Ko pa smo že ravno pri predstavljanju zanimivih Jeseničanov … tokrat sem se znašel v precepu. Dolgo že nisem objavil članka. Nekaj pogovorov z zanimivimi ljudmi sem imel že dogovorjenih, pa sem jih bil prisiljen odpovedati, kak osnutek je tudi že nastal … na koncu pa bom pisal o sebi. Pa recimo temu na nek način – avtoportret. Koliko se zdim Jeseničanom (in ostalim bralcem) zanimiv, pravzaprav ne bom ugibal. Me je pa k pisanju tokratnega članka vseeno pripravila menda nekoliko posebna situacija, ki jo bom skušal opisati spodaj. Za kaj gre? Sem oče – trenutno petnajst let starih – enojajčnih dvojčkov. Prezgodaj rojenima fantoma so pediatri v začetku pripisovali veliko verjetnost za težave v razvoju, a se je vse skupaj obrnilo v pravo smer. Če ob strani pustimo nekatere za to zgodbo nepotrebne podrobnosti in gremo kar neposredno k razlogu za tole pisanje, bo potrebno omeniti, da sta v starosti osmih let fanta začela s treniranjem hokeja. Pravzaprav takrat nista znala pravilno niti stati v drsalkah, kaj šele drsati, medtem ko so nekateri njuni današnji soigralci takrat drsali (in se učili prvin hokeja) že tudi po štiri leta. Normalno je, da sta fanta posledično za vrstniki v znanju močno zaostajala, ampak … hokej se jima je priljubil. Vztrajala sta, trdo delala, se učila in trenirala, se ob tem borila s svojimi občutki in bila prisiljena preživeti še marsikatero hudo uro od lastnega očeta … torej mene. Ob tem sta – kakor se reče v hokejskem žargonu – mnogo let preživela kakor ribiča. To so tisti fantje, ki sedijo nekje na koncu klopi za rezervne igralce in prislanjajo palico na ogrado … in so v svojem početju precej podobni ribičem. Trdo delo pa se je ob koncu obrestovalo in fanta sta začela resneje sodelovati v igri svojega moštva tudi na najpomembnejših tekmah. Saj veste kako pravi tisti pregovor – trdo delo premaga talent, kadar talent ne opravlja dovolj trdega dela. Tako je naneslo, da sta dvojčka v letošnji pomladi prvič v svoji karieri hokejistov sploh prišla v priložnost, da bi postala državna prvaka. Da bi ju še dodatno spodbudil k trudu, sem jima 26. februarja – preden se je t.i. končnica sploh začela – obljubil, da bom v primeru, če osvojita naslov prvakov, prepešačil razdaljo od dvorane Podmežaklo, pa do dvorane v finalu poraženega moštva. Takrat torej nisem vedel niti tega, ali bosta fanta s soigralci sploh prišla v priložnost osvojiti naslov ter proti kateri ekipi bi se to lahko zgodilo. Nekaj tednov dogajanj, v katerih je bila ekipa, ki v nosilnem letniku dotlej še nikoli ni osvojila naslova prvakov, zares suverena, bom na tem mestu izpustil in se za kratko pomudil pri 25. marcu, ko so fantje v domači dvorani Podmežaklo premagali najbolj tradicionalnega nasprotnika – ljubljansko Olimpijo in dvignili pokal za naslov prvakov. Ker sem svojo obljubo dal javno, so me ljudje nemudoma po koncu tekme začeli spraševati o tem, ali bom rečeno izpolnil. In tako počasi končno pridemo do 10. aprila 2017 …

Dva borca in ponosni oče Foto: Domen Jančič

Budilka je zazvonila ob tretji uri zjutraj. Večina bi rekla – to je sredi noči. Jaz pa sem se zbudil poln energije in dobro motiviran. Dobro sem si pripravil načrt hoje do Tivolija. Na tako pot se je potrebno pripraviti, saj vsepovsod pešci preprosto nimajo prostega dostopa. Pa tudi kako bližnjico je kje treba najti, da že tako dolga pot ne bi trajala še dlje. O kaki telesni pripravljenosti ni bilo govora, saj večino dneva – sploh pozimi – presedim; pred samim CHAMPIONS WALK-om (pohodom prvakov, op. p.), kakor sem s tujko svoj pohod poimenoval, pa sem “odšpanciral” en krog od Plavža do Karavanškega predora in nazaj. Ne brez bolečin, če smem pripomniti. Ampak – kaj bi to! Dano besedo je potrebno držati. V zgodnjih jutranjih urah sem torej poskrbel, da sem si v glavo lahko vrgel kavo, si namazal noge in se odpravil do dvorane Podmežaklo, izhodišča moje dogodivščine …

Ob štirih zjutraj – tik pred odhodom
Foto: Marko Lukan

Za pot sem imel na voljo tudi spremljevalno ekipo, a je bil dogovor tak, da jih v najzgodnejših jutranjih urah še pustim v toplih posteljah. Opravim s simbolično fotografijo pred službenim vhodom lepotice Podmežaklo in se počasi odpravim na pot. Prve minute me poneso k razmišljanjem o tem, ali je vse skupaj sploh realno. Bom zmogel 65 km dolgo pot? Bo to preveč za moje nepripravljeno telo, za mojo glavo? Bom zdržal? Koliko časa bo trajalo? Se mi bo kdo pridružil kje ob poti … in podobno. Iz rahlega dremeža na dobro osvetljeni Cesti 1. maja (kako lepo ime!!!) me je prebudil pobesneli pes na enem izmed dvorišč. Povedal sem mu nekaj krepkih, a se nisem dolgo zadržal v prepiru, saj je bilo treba ujeti srce, ki je ušlo tja nekam v smeri Podkočne. Ko sva se končno spet ujela, uskladila bitje in korak ter dodala dihanje v enakomernem ritmu, so me ob rahlem vzponu proti Lipcam že radovedno opazovali prvi tovornjakarji, ki v mesto v ranih urah vozijo zaloge, ali pa morda hitijo proti Acroniju, da bi prehiteli konkurenco. Skozi Lipce, mirno naselje, gre korak nalahko, glava pa je tudi že toliko bistra, da premleva o vsem mogočem. Zoprn vzpon do mostu čez avtocesto hitro mine, mi pa da vedeti, da moja priprava pohodu zares ni ustrezna. Napotim se po makadamu v smeri proti elektrarni Moste. Avtocesta je še v trdi temi zoprno polna in hrupna, od mimovozečih me pogosto zajame sunek vetra. Znova zamišljen se zdrznem ob šelestenju na moji levi strani; v manjšem gozdičku se očitno premika neka žival. Živo si predstavljam žareče oči, misli mi zatavajo na grozljivke, ki se mi sicer zdijo skrajno neumne, a na take reči človek pač pomisli. Nekoliko pospešim korak, saj vseeno ne bi rad služil kot jutranji prigrizek za kakega preveč pogumenga rosomaha in kaj kmalu mi zmanjka poti; potrebno se je spustiti dol do ceste, ki gre spodaj pod t.i. galerijo Moste. Na moje veliko veselje je tam nekdo naredil nekakšne stopnice, tako da ob polni luni in pomoči naglavne svetilke nimam nobenih težav pri sestopanju. Jez in most ob hidroelektrarni sta močno osvetljena in razmišljam, ali bi se oglasil ljudem, ki so obljubili, da bodo spremljali mojo pot. Prezgodaj je še, zato se odpravim v strm klanec tja gor proti križišču, kjer popotnik z glavne ceste lahko zavije proti Završnici. Ko prisopiham navzgor, iz smeri Potokov pride neka ženska, s kresničko v roki. Najbrž ni pričakovala nikogar iz moje smeri, sploh pa ne nikogar, ki bi na glavi imel rudarsko svetilko. Kaj si je uboga gospa mislila, da sem počel spodaj pri elektrarni – nikoli ne bom vedel, saj je gospa pred mano v smeri Žirovnice začela večati medsebojno razdaljo.




Ura je nekako pol šestih in cesta je polna drvečih jutranjčkov; službe kličejo. Zavijem v “Kašarijo” in se v tišini prebujajočega dne znova prepustim svojim mislim. Srečam kolesarja, ali dva, pa kakega sprehajalca psov, sicer pa je okolje tja do osnovne šole še povsem spokojno. Ob zbiralnici mleka zavijem desno med hišami in se po kaki minuti hoje znajdem na makadamski poti, ki gre vzporedno s cesto mimo vseh prihajajočih vasi vse tja do Begunj. Počasi se začenja daniti in človek v takih trenutkih spozna, kako lepo je v tistih krajih. Na svoji levi lahko pod vedno svetlejšimi obrisi mogočnih Karavank opazim osvetljeno Cerkev Sv. Marije na Breznici, na desni pa Podružniško Cerkev Sv. Marka v vasi kjer hiša njegovega stoji očeta. V daljavi se v polmraku vidijo obrisi blejskega gradu in triglavskega masiva in v tistih trenutkih sem zares osupel nad lepoto, ki jo ponuja dotična zaplatica zemlje. Ob korakanju proti Begunjam mi nasproti pripelje kolesar; oba začudeno gledava drug drugega in preden mu uspem voščiti dobro jutro – odbrzi mimo. Najbrž se je rekreativec spraševal kaj za vraga je narobe z mano, da se v železarsko-hokejskem dresu v ranem jutru sprehajam po stranskih poteh v bližini kašarskih vasi, a sem obenem prepričan, da je s svojo kolesarko opravo še bolj groteskno izgledal on sam – z vsem tistim, kar je imel na sebi, je namreč deloval nekako tako, kot bi pobegnil iz kakega laboratorija, kjer jim je v znanstveno-fantastičnem filmu ravno izpod nadzora ušel morilski virus. Pokličem svojo spremljevalno skupino in jih obvestim, da se bližam razcepu, kjer se iz Begunj zavije proti Zapužam. Nekako tam in za približno sedmo uro sem namreč planiral prvo “snidenje”; to bi pomenilo, da sem v prvih treh urah prehodil povprečno po pet kilometrov na uro. Ura je v bistvu šele nekaj čez pol sedmih, sam pa se v bližini Begunj poln elana napotim kar naprej v smeri Zgornjega otoka in Podvina. Vzpnem se na hrib proti Črnivcu in tam naredim prvi kratki postanek. S hladilno kremo si obilno namažem prve občutke gromozanskega vnetja mišic, ki se bo tekom dneva še prikradlo v mojo trmo. Ekipa – ki je medtem že prispela – poskrbi za menjavo bidonov s potrebno tekočino, za proteinske ploščice in posluša o mojih prvih bolečinah. Zadovoljen z 20 prehojenimi kilometri v dobrih treh urah si privoščim deset minut počitka, potem pa krenem znova na pot.

Jutranji pogled od Črnivca proti Karavankam
Foto: Domen Jančič

Pred samim pohodom sem si predstavljal, da mi bo pot mimo Posavca v smeri Ljubnega in Podbrezij najbolj zoprna na moji trasi. Pa ni bilo tako. Pod “avtocestnim mostom samomorilcev” me za nekaj trenutkov prevzamejo čudni občutki, a jih kmalu razbije možak, ki ustavi avto nekaj metrov od mene:

“Lukan, kaj pa ti tukaj?” me vpraša znani glas, za katerega se izkaže, da pripada očetu enega od vratarjev v jeseniški U20 selekciji.

Na kratko mu pojasnim in že hitim dalje, saj ne želim izgubljati časa in sape. Nekaj sto metrov naprej, še pred vzponom Gobovce me čaka ekipa. Spijem nekaj malega dodatne tekočine in vzamem sončna očala, vendar se ne zadržujem. Pade ideja, da bi me do Podbrezij peljali z avtom, saj naj tega nihče ne bi vedel, poleg tega pa naj bi bil prihajajoči odsek zelo nevaren. Nevaren je menda res, ampak … če bi se peljal del poti, bi lagal najprej samemu sebi, potem pa še drugim, mar ne? Brez večjih težav opravim s serpentinami na poti do Podbrezij, kamor prispem ob približno devetih zjutraj. Počutim se precej utrujeno, a zadovoljno ugotovim, da sem v petih urah, odkar sem štartal z Jesenic, opravil s 25 kilometri poti. Ni mi preveč v veselje spoznanje, da me čaka še 40 dodatnih kilometrov hoje in počasi začnem kvasiti neumnosti, a se ob mojih modrovanjih pošteno zabava spremljevalna ekipa. Pavza je že nekoliko daljša. Začudeni pogledi mimovozečih me ne ganejo, včasih pa kdo tudi hupa, ali pa pomaha. Saj veste, ljudje imajo v teh krajih radi hokej …

V hladnem jutru mi je bilo pošteno vroče
Foto: Domen Jančič

Zares se začne vleči pot proti Kranju. Prav ob pešačenju od Bistrice proti Naklem se zgodi edina prav zares nevarna situacija na popotovanju; hodim ob levi strani cestišča, nasproti pa mi pripelje poltovornjak s prikolico. Ko me voznik zagleda, najprej zavije proti sredini cestišča, a mu nasproti pripelje drugo vozilo. Takrat instinktivno trzne z volanom v desno; jaz pa imam ob sebi kake pol metra visoko betonsko škarpo, na njej pa neprehoden “gozd” okrasnih cipres. Stisnem se kolikor morem, stopim na prste in svojih – skoraj – enaindevetdeset kilogramov poskušam zožati na čim manj. Vse skupaj mine “na milimetre” in z ogorčenim hupanjem, a srečno. Nadaljujem pot mimo betonarne, kjer dva čakajoča šoferja hitro ugotovita, da najbrž hodim “za stavo”. Dosti se ne pregovarjam z njima, ampak nadaljujem s hojo. Noge me že precej bolijo, zdi pa se tudi, da mi vsako dodatno breme povzroča bolečine v hrbtenici. Tako prav prekleto čutim, da je v enem od bidonov (dva imam zataknjena za pas) tekočine le še za vzorec, v drugem pa še ves liter in pošteno me bolečina v hrbtu opominja, naj v prihodnje hodim s čim manj nepotrebnimi obremenitvami na sebi. Sonce počasi začenja pošteno ogrevati ozračje, sam pa se z vročino zelo težko spopadam. V bistvu si želim kakega oblaka, ki pa ga nikakor ni na spregled. Pri znani gostilni v Naklem me čaka ekipa, po spotoma zaužitem napitku, ki ti da krila in dodatni proteinski ploščici, pa se ne želim zaustavljati, saj sem ravno “v šusu”. Dogovorimo se za naslednji postanek pri vstopu v Kranj. Ekipa se odpelje, sam pa se napotim proti Polici. Naenkrat se mi nasproti pripelje kolesar z dvignjenima rokama. Očitno me pozdravlja že od daleč. Moj pogled je v tistih trenutkih nekoliko zamegljen, pa tudi pamet deluje počasi … ampak po nekaj trenutkih prepoznam prijatelja. Doma je na Kokrici; sredi dopoldneva je pustil nedokončano delo in se pripeljal meni nasproti v lepem jeseniškem kolesarskem dresu. Vesel sem bil tega fanta, saj je bil prvi, ki se je odločil, da bo del poti prehodil z mano. Ker se v tistih minutah ne počutim ravno najbolje, sem bolj slab sogovorec, sem pa vseeno vesel, da nisem več sam. Na poti od Police proti Zlatemu polju se mi nepričakovano pridruži še prijatelj iz otroških let, ki pa že vse od leta 1981 živi v Škofji Loki. Tako moja “odprava” pravzaprav postane “mednarodna”, če nekoliko pretiravam. Pred diskontno trgovino v začetku Kranja se odločim za prvi nekoliko daljši postanek. Sedem v senco, sezujem pohodne čevlje, ki so mi odlično služili prvih 37 kilometrov poti in se zavem, kako zelo utrujenega se že počutim. Ura je enajst, jaz pa hodim že sedem ur! Zopet sledijo izotonični napitki (obilo sem pil tudi spotoma), proteinske tablice in nanašanje hladilne kreme na razbolele mišice. Od nekod se pojavi znanec iz Ljubljane, ki se je do Kranja pripeljal z avtobusom prav z namenom, da bi z menoj opravil del poti. Eden od prejšnjih sopotnikov se poslovi, a za nadaljevanje poti vseeno še vedno ostaneta dva …

Gorenjce iz treh različnih krajev združuje ena ljubezen: jeseniški hokej
Foto: Domen Jančič

Trideset minut trajajoč odmor, ki sem ga pošteno potreboval, je moje mišice ohladil do te mere, da je bil ponovni zagon na frekventnem parkirišču trgovine videti kot jutranja telovadba Ozzyja Osbourna po prekrokani noči. Ob postanku sem se preobul v športne copate, a je bila hoja navzdol proti trgovskim centrom na savskem otoku vse prej, kot prijetna. Pravo zdravilo za premagovanje bolečin je imel prišlek iz Ljubljane, ki mi je sredi klanca na uho pritisnil telefon z nekakšno … glasbo(!?!). Ker v hrupu mimovozečih avtomobilov nisem prepoznal pesmi (tudi brez hrupa je ne bi), mi model pojasni, da mi predvaja “uspešnico” nekega samovšečneža, ki ga rumeni mediji imenujejo tudi “štajerski slavček”. V hipu me prešine, da si kruljenja tega osebka pa zares ne želim slišati; momentalno pozabim na bolečine in v teku – ob vsesplošnem smehu – pobegnem po hribu navzdol. Mimoidoči Kranjčani v nejeveri opazujejo čudno povorko, ki se na drugi strani Save napoti mimo stare Iskre skozi Savsko Loko do Drulovke. V tistih kilometrih se počutim precej slabo, čutim, da mi je močno padel ritem. Nova znanca pustim, da si krajšata pot s spoznavanjem, sicer pa mi dasta mir in hodita z mojim tempom. V smeri proti Bregu ob Savi je pot prijetna, cesta pelje skozi gozdiček in nekoliko si opomorem. Tempo hoje znova dvignem in začnem se počutiti nekoliko bolje. Skrbi me vremenska napoved, ki pravi, da bodo popoldan plohe. Pogled v nebo česa takega ne potrjuje, saj sonce za april neusmiljeno pripeka. Tik pred krajem Jama, se znova ustavim in si zaželim počitka v senci. V slabih dveh urah sem prehodil le sedem kilometrov in počasi sem spoznal, da bo popoldanski del poti še preklemansko naporen. Slečem si obuvala in hlače in v spodnjem perilu sedim v senci za avtom. Kar dolgo traja pavza, v kateri spet zamenjam nogavice, se namažem s hladilno kremo in v spodnjem perilu nehote priredim predstavo za dve starejši ženski, ki se od nekod pripeljeta iz gozdička za menoj. Tik ob meni se ustavita in zdi se, da nekaj trenutkov osupli ne vesta točno kam sta namenjeni, a se na koncu vseeno odpeljeta. Gotovo pa so tisti dan vnuki, če že ne prodajalke v lokalni trgovini, ali pa dušni pastir v bližnjem božjem hramu, slišali o nenavadni druščini na čelu s “človekom v gatah in hokejskem dresu”.

Noge v zrak, da kri nekoliko steče ven … Foto: Domen Jančič

Po kakih 20 minutah prizorišče s težavo zapustim in kar kakih 500 metrov potrebujem, da otrdele mišice spravim toliko v pogon, da zopet začnem vsaj s približno normalno hojo. Nekako takrat in tam me zapusti ljubljanski prijatelj, saj ga kličejo obveznosti, podporna ekipa pa ga skipa v Medvodah. Prav nič k boljšemu počutju ne pomaga sonce, saj prav v tistem času (okrog trinajste ure) neusmiljeno pripeka. Blodečemu po soncu mi je prav vseeno, ali se kraj imenuje Prača, Frača, Spodnji otok, Zgornja Volta, ali Mrduša donja, Breg, Jama, ali Višavje … Prav dosti okolice ne zaznavam, saj se borim s slabim počutjem, tako da mi imena krajev, skozi katere hodim, ne povedo prav dosti. Vseeno pa ne morem iz svoje kože in v Mavčičah opazujem, če bom kje zaznal svojo znanko, luštno žensko. Ne vem točno kam bi moral gledati, a mi v spominu ostane naslednji prizor: prav počasi se vlečem ob levi strani ceste, ko zaslišim ropotanje. Pogledam v smeri hrupa in zagledam mladenko rosnih let, menda v bližini dvajsetih, kako z motorno kosilnico pridno ureja okolico hiše. Pogled mi prav po tipično moško zaide v njen dekolte, dekle je namreč v sami spodnji majici. No, morda ne gre za spodnjo majico, pač pa le za oprijeto majico z naramnicami. Za mojega sopotnika se zdi, da ni opazil ničesar (dekle je bilo za ograjo), pa tudi sam nisem želel biti nevljuden in preveč buljiti. Skrivaj pa sem vseeno malce škilil in zdelo se je, da me dekle ne opazi. Prav v tistem trenutku, ko sem šel mimo, je najbrž kosilnica zapeljala na neko neravnino in dekletov naravni okras je močno zanihal … pravzaprav bi moral uporabiti pridevnik – lepo! Nekaj takih nihajev, pa star kozel, kakor sem sam, takoj lažje nadaljuje pot po soncu. Ob grešnih mislih si sploh ne upam pogledati desno v smeri Župnijske cerkve spreobrnitve apostola Pavla, tisti zgoraj pa me v prihodnjih kilometrih kaznuje z neusmiljeno pripeko, s trase pa odstrani tudi kakršnokoli senco. Razmišljam, da bi se za uro, ali dve ustavil, vsaj toliko, da mine najhujša vročina. Po premisleku se odločim, da bi tak postanek moje mišice najbrž spremenil v beton, pa tudi v Ljubljano bi nato verjetno prispel šele pozno zvečer. Zato pot proti Podreči in Zbiljam nadaljujem podobno, kakor izgubljenci v puščavi. Trudim se ne razmišljati o slabem počutju, a me le-to tik pred Zbiljami vseeno neusmiljeno prisili v nov postanek. Ura je tri popoldan, v zadnji etapi sem prehodil le pet kilometrov in zanje potreboval več od ure in pol. Za trenutek se mi močno zvrti in precej časa porabim, da ob sočasnem pitju nazaj nastavim sliko. Najbolj sem začuden nad tem, da nimam nobenih resnih žuljev. En otiščanec na levi nogi ni preveč moteč, manjši žulj na desni peti pa tudi ne. Bolj me skrbijo žuljem podobne bolečine na podplatih, a se ob zavedanju, da imam noge močno otekle – kasneje bi jih težko vtaknil nazaj – ne odločim sneti športnih copat. Poleg usluge ozonski luknji pa najbrž otrdelih nog ne bi več mogel niti toliko dvigniti, da bi pogledal, kaj se v resnici dogaja na podplatih. Zato sklenem, da obuvala ostanejo na nogi vse do Tivolija, morebitne žulje pa bom ignoriral.

Agonija in slabo počutje po nekaj urah hoje po soncu
Foto: Domen Jančič

Ne želim si predolge pavze, saj se zavedam, da po vsakem postanku telo težje spravim v pogon. Bojim se, da bo pavz na poti do cilja še več, čaka pa me še dobrih petnajst kilometrov hoje. V tistih trenutkih se mi zdi, da je to neznanska razdalja, a mi nekaj dodatne moči vlije zavedanje, da je za menoj ostalo že 50 kilometrov korakanja. K zbranosti me žene tudi “grožnja” Mojce iz spremljevalne ekipe, ki je opozorila, da me bo k zdravniku peljala takoj, ko bom začel od sebe dajati znake pretirane utrujenosti in ne popolne prištevnosti. Nepopolne prištevnosti? Nenadoma sem se počutil zares dobro … tako sem vsaj zatrjeval. Po dvajset minutni pavzi sem spremljevalno ekipo poslal na naslednji pit-stop, kakor smo rekli našim točkam, kjer naj bi me ekipa čakala. Prijatelj iz Škofje Loke je bil še vedno ob meni in tudi on je takrat opravil že s skorajda petnajstimi kilometri poti. Ni se pritoževal nad vročino in je pravzaprav z obujanjem spominov na skupne otroške vragolije pripomogel, da nisem toliko mislil na svoje počutje. Nov štart je bil zares težaven in najbrž je bil del poti v smeri Medvod zares bolj podoben agoniji pijanega racmana, kakor kaki resni hoji. Prijatelj mi je kasneje povedal, da sem se v normalni ritem spravljal cel kilometer, ampak … potem grem znova brez težav. In ko ravno prehodim(va) dodatni kilometer, ko se nad mano razprostre večji oblak in ko tudi sicer koračim skozi prijeten gozdiček, se mi zazdi, da sem nekaj metrov pred seboj zagledal znan otroški obraz. Sprva ga ne zmorem povezati s krajem, v katerem se nahajam. Po nekaj trenutkih in širokem nasmehu na otrokovem obrazu vseeno spoznam, da mi je v prosluli Zbiljski gaj družbo z otrokoma prišel delati še en otroški prijatelj, sicer pa igralec v jeseniškem gledališču in dejavni član Zveze društev prijateljev mladine Jesenice; ob tem pa bi ga označil še kot velikega športnega navdušenca in poznavalca. Nova družba mi da dodatnih moči, pa tudi vpliv nove doze napitka, ki ti da krila, ni zanemarljiv. Kaj kmalu vsi skupaj korakamo v kar konkretnem ritmu proti in skozi Medvode. Tam nekako se glave že bolj vneto obračajo za jeseniškim dresom, težav pa ni nobenih. Ob primerni priložnosti (ko se nekje višje ob cesti na semaforju prižge rdeča luč in nemogoče gost promet obstane) prečkamo cesto in po kakih stotih metrih prečkamo še železniško progo. Napotimo se levo po stranski cesti proti motelu v Mednem. Moj novi sopotnik mora ves čas razlagati otrokoma, zakaj hodimo po tej poti, takrat nekako pa me prime pravi trans: brez namena, da bi možaku z otrokoma nagajal s svojim hitrim tempom, me začne kar nesti proti motelu. V tistih trenutkih si želim, da bi imel naslednji postanek kake pol ure kasneje, saj se nenadoma počutim zares dobro. Potem pa je na vrsti kratka klančina, svoje pa doda tudi zavedanje, da se bom čez kako minuto usedel in … jermen se stakne. Prvo, kar zagledamo za motelom v Mednem je urejen gospod s telefonom, v bližini pa stoji tudi kombi z ukrajinskimi registracijami. Tam naokrog se potikajo tudi neki Bolgari in kaj kmalu se zavemo, da … no, pa pustimo to za kdaj drugič. Urejeni možakar izpade kot še eden od očetov otrok iz mlajših jeseniških kategorij; po krajšem klepetu pa odpelje moje zadnje spremljevalce nazaj do njihovega avta. Tudi znamenitih lepotic iz Ukrajine nikakor ni na spregled, zato …

Pit-stop v Mednem
Foto: Domen Jančič

V prvih metrih hoje po 15-minutnem postanku znova ponovim znanje break-danca. Dejansko me boli celotno telo, bolijo me tudi mišice, za katere sploh nisem vedel, da jih imam. Ob zadnjem postanku me z vodotopnimi tableti v velikosti konjskih tablet založi moja nutricionistka in pomalem sumim, da bom v Tivoli prispel v lahnem drncu, če že ne v pravem pravcatem kasu. Satelit, ki prijazno spremlja mojo pot že vse od zgodnje-jutranjega štarta javlja, da me do Hale Tivoli loči še deset kilometrov hoje in takrat enkrat pomislim, da bi mogoče pa vztrajal le do table z napisom Ljubljana. Najbrž se nikomur to ne bi zdelo, kot “izdaja”, a … nič ne bo s tem, sklenem. Če sem obljubil pot do Tivolija, bom do Tivolija tudi prišel. pa četudi tja pridem po vseh štirih! Ne vem, ali je to tista značilna gorenjska trma, ali pač preprosto moj karakter, ampak … včasih imam preprosto pit-bullov refleks (ne popustim!). Nekoliko stran od glavne ceste, a vzporedno z njo, v smeri Stanežič, hodim po prijetnih in urejenih zaselkih, takih malih ljubljanskih Lipcah. Ljudje me začudeno gledajo, neznancu v jeseniškem dresu pa na pozdrave vljudno odgovarjajo. No, tisti, ki že ravno ne pogledajo stran. V Stanežičah se napotim desno skozi vas in nadaljujem levo proti Dvoru in Guncljam. Z največjim možnim hrupom (kako pa drugače!?!) me prestrežeta dve lepotici … ki ju začuda poznam. Obe kleni Gorenjki, sicer pa stanujoči v Ljubljani, od nekod pripeljeta tudi fanta, ki sta me na to pot tudi “poslala” – moja dvojčka. Razposajeno druščino – ne dvomim, da so se imeli o čem pogovarjati – pošljem do pit-stopa, kjer naj bi se mi pridružila za zadnji del poti. Vročina popusti, a popoldansko sonce ljudi vabi na dvorišča in vrtove. Občasno zalaja kak pes, ki ga zmoti vonj neznancev, bevskanja neprijaznih lokalcev proti neljubemu dresu pa s sopotnikom, ki je z menoj že vse od Kranja – ne doživiva. In to tako rekoč globoko na sovražnikovem ozemlju. Tu se zablešči kaka lopata pridnega obdelovalca vrta, tam zagledam kake dolge noge lokalne lepotice, ki na domači terasi lovi spomladanske žarke in kar naenkrat se znajdem nekaj metrov pred Merkurjem v Vižmarjih. Na pamet mi pade, da takole v stranski ulici nikjer ni obcestne table z napisom “Ljubljana”, a o tem ne razmišljam preveč. Ekipa me že čaka in kaj hitro brez postanka nadaljujemo pot. Zdelo se mi je, da bo Celovška cesta nekaj najdaljšega, kar bom v življenju prehodil, a je začela pod koraki moje družbe kar pošteno puščati kilometre za menoj in družbo “soborcev” …�

Na obrobju glavnega mesta
Foto: Domen Jančič

Šiška seveda ponudi tudi nekaj pričakovanih scen: izmed stanovanjskih blokov se neki pubertetniki predirajo ime neke ekipe, ki mi je trenutno ušlo iz glave. Pripravljeni na tek izpod čela pogledujejo proti skupinici, ki žre (kilo)metre precej zagnano. V tistih minutah mi največje težave povzročajo semaforji pred prehodi za pešce – vsakič, ko se prižge rdeča luč in me prisili k zaustavljanju, se potem težko znova poženem v gibanje, sploh če je treba sestopiti dol in se vrniti nazaj gor na pločnik. Ampak ob koncu vedno pešec prečka čez cestišče in nadaljuje pot proti Tivoliju. Lokalci se izkažejo z novim biserom, saj na križišču s severno obvoznico, medtem ko čakamo na zeleno luč, nekdo spusti šipo v avtu in (menda) ironično-šaljivo zavpije:

Kaj je Jeseničani, a ste se izgubili?”

… ter se zadovoljen s svojo pogruntavščino odpelje naprej. Ne manjka niti občasnega hupanja, a se v hrupu prestolnice delamo, da ni namenjeno nam. Moji sopotniki začnejo nekaj govoriti o plohah, črnih oblakih in podobnih vremenskih nevšečnostih, ampak jaz ob pogledu v nebo vidim – Halo Tivoli. Mojim halucinacijam navkljub se nam menda za hrbtom bliskovito bliža (napovedana) nevihta, a si s tem ne dam preveč opraviti. Potem pa v neposredni bližini cilja, v križišču pred stavbo Obrtno podjetniške zbornice Slovenije spet srečamo Ljubljančana, ki nas je spremljal po zaselkih med Kranjem in Medvodami. Za trenutek me pogleda nejeverno, ko ga vprašam:

“Kivi, živijo, kam pa greš?” in nato prasne v smeh.




Dvojčka hkrati opozorita na centra prvega napada ekipe, ki so jo fantje premagali v finalu državnega prvenstva, ime organizacije mi pa še vedno ne pade na pamet. Fantič se menda vneto vozi s kolesom okrog povorke gorenjskih prvakov, kakšne želje po rdečem dresu se mu ob tem motajo po mislih, pa verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Do Hale Tivoli je zares samo še lučaj, pljunek, ali pa – če je komu primerjava ljubša – en žabji skok; pošteno utrujen sicer nimam nobenih večjih težav za tistih zadnjih dvesto metrov. Nisem čisto prepričan, če mi ni kdo pred vhodom v dvorano pripravil kakega presenečenja, a ob koncu olajšan ugotovim, da ni praktično nikogar. Ob približno pol osmih zvečer tako po petnajst in pol urah hoje z zmagoslavnim krikom zaključim svojo pot. Neprijetno se zdrzne receptorka ob glavnih vratih, ko zagleda gručo razposajenih rdečkarjev, pa tudi mladenka, ki se naključno prikaže iz dvorane, jo urno ucvre stran. S krajšo slovesnostjo brez govorov in cvetja (a z za te čase tako značilnim fotografiranjem) zaključimo po hitrem postopku in se ustalimo v bližnjem kafiću. Na prigovarjanje ljubljanskega znanca, ki da je bio-kemik in te zadeve obvlada, si privoščim en ohlajen hmeljev napitek, čeprav me pravzaprav po 65 prehojenih kilometrih sploh ne mika. Ne mikajo me niti čevapčiči, ki sem jih spotoma večkrat omenjal. Pravzaprav me ne mika čisto nič. Počasi začenjam z zbiranjem vtisov in – bolj, kot ne – le nemo spremljam zabavo prisotnih … potem pa se nenadoma začnem počutiti obupno slabo. Najprej ne rečem nič, a se počutje še slabša. Spet nočem prekinjati dobre volje prisotnih in sem tiho, a kasneje zvem, da sem bil videti – zelen. Če si pa česa ne želim, potem pa je to – da sem videti zelen. Počutje se na moje barvne pomisleke ne ozira in po nekaj minutah vseeno plaho predlagam, če lahko z zabavo počasi zaključimo. Priznam, da se  počutim zelo slabo in šoferka, maserka, nutricionistka in moja rama za plakanje v eni osebi nemudoma odhiti po avto. V tistem se v moji glavi začne refren iz one stare, lepe … Zemlja pleše, tja med zvezde … in prisotnim naznanim, da “bom menda padel dol.” Kaj se zgodi v naslednjih trenutkih ne vem, po pripovedovanju prisotnih pa sem za nekaj trenutkov izgubil zavest.  Sledijo obkladki in vsesplošna pripravljenost na pomoč. Takrat mi je prvič v dnevu v družbi zares neprijetno. Po nekaj minutah napad izčrpanosti mine. Z muko se postavim nazaj na noge, se poslovim in zahvalim vsem sodelujočim ter zagotovim, da bom v bodoče bolj pazil na to, kaj obljubim …

Yeah, right.

Pred službenim vhodom v Halo Tivoli
Foto: Domen Jančič

Pssst … veste zakaj nisem končal v bolnici? Ker vodja moje odprave dejansko ni videla, da sem zlezel skupaj, saj je ravno takrat hitela po avto. In veste zakaj naslednji dan nisem končal v bolnici? Ker se nisem bil sposoben pobrati s kavča. Na poti sem “izgubil” tudi dobra dva kilograma, strokovnjakinja za te zadeve pa ve povedati tudi, da sem pokuril nekih 6500 kalorij. Na te zadeve se sicer ne spoznam.

Pa je bilo vredno? Jasno; za ta dva fanta bi storil še kako podobno neumnost. Dokazal pa sem tudi, da sem mož beseda, čeprav je bilo malo takih, ki so verjeli, da se bom obljube tudi držal. Zadnji del tegale precej dolgega (tudi dolgočasnega?) sestavka pa bom kar prekopiral s Facebookove skupine, imenovane CHAMPIONS WALK. Tam sem jutro po opravljeni nalogi zapisal:

NASLEDNJE JUTRO

Dobro jutro vsem skupaj. Včerajšnja dogodivščina je torej končana. Rad bi se iskreno zahvalil vsem, ki ste me na 65 km dolgem pohodu vsaj del poti spremljali v fizični (PivkDkivi,MarkoBifti z Drejcem in Bertom, AnjaNina in moja sinova), ali pač spiritualni obliki. Rad bi se zahvalil tudi vsem, ki ste mi namenjali silne izraze podpore bodisi na Facebooku, bodisi preko SMS-ov. Vsega tega sproti sicer nisem spremljal in šele zdaj vidim, da vas je bilo zares veliko. Precej ljudi me je tudi klicalo, a se na telefon nisem oglašal; zato se jim opravičujem.

Takale stvar pride za človekom. Počasi prihaja spoznanje, da sem storil nekaj, za kar sem prepričan, da ne zmore kar vsak, sploh pa ne v tako kratkem času. Še posebej, če je popolnoma nepripravljen. Morda bi se komu zdel tak pohod celo neumnost, nepotrebno zdravstveno tveganje … ampak evo, tak sem. Trmast do konca.

Danes je dan za zbiranje vtisov in celjenje ran ter teragiga vnetja mišic. Obljubim pa, da bom v prihodnjih dneh, ko se bodo misli uredile, skupaj spravil kako reportažo. Kolikor se poznam – ne bo prav kratka

Posebna zahvala gre moji spremljevalni ekipi (Mojca in Žiga) ter izvrstnemu fotografu (Domen). Ti zadnji so bili z mano nekako od sedme ure zjutraj in so ves dan morali prenašati moje muhe.

Čisto na koncu pa seveda še enkrat hvala tistim, ki so “poskrbeli”, da je do pohoda sploh prišlo: izjemna motivatorka Tanja, trener Dejan in bivša ribiča, zdaj pa menda vseeno kar dejavna člana ekipe, ki je osvojila naslov državnih prvakov – moja čudovita fanta Aljaž &Domen!

HVALA!

 

 

april 15, 2017

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja