web analytics

Kdo se jih spomni?

Delite:
Pišem: Marko LUKAN

Po dolgem času sem imel nekaj prostih ur. Časa za razmišljanje. Moje možganske vijuge sicer tudi v trenutkih, ko le-tega – prostega časa torej – ni, sicer kar vneto migajo, a …

Tole, kar boste prebrali, dragi bralci Jeseničana, je/bo nostalgičen zapis. Nostalgičen, ker opisuje neke čase, ki jih nikdar več ne bo. Opisuje čase, v katerih je v našem mestu obratovala mati Železarna, ki je v tistih časih kruh dajala nekaj tisoč ljudem …

In ko že ravno govorimo o tisočih ljudi, je prav, da smo bolj natančni. Gre za tisoče delovnih mest, ki jih je dajala izključno Železarna. Potem pa je treba k temu prišteti še dodatne stotine delovnih mest zunaj industrijskega giganta, ki so sploh lahko obstajala, ker je toliko ljudem plačo dajala Železarna.

Časi se seveda spreminjajo. Z njimi se spreminjamo ljudje, spreminjajo se kraji. Močno, močno so se v zadnjih tridesetih letih spremenile tudi Jesenice. Iz tipično industrijskega kraja, ki mu je osnovni pečat dajala že omenjena Železarna, se je mesto medtem pretvorilo v post-socialistični skupek trgovskih centrov, novih fasad na nekoč značilno sivih delavskih blokih in ljudi, ki brzijo drug mimo drugega, ves čas v vnaprej izgubljenem boju z naglico, ki jo pred njih postavlja današnji stil življenja.

Ko človek ima nekaj časa, ko lahko zapre oči in si v spomin prikliče podobe minulih časov, se mu prikažejo že nekoliko obledeli prizori mesta nekoč. Prikažejo se mu obrazi, ki jih že dolgo – morda desetletja dolgo – ni videl. Nekaterih obrazov človek seveda ne more več srečati, saj narava neumorno skrbi za naravno selekcijo, hkrati pa – za zdaj – tudi še za obnovo. Spet drugih obrazov – in tukaj znova, žal, lahko govorimo o tisočih – pa v mestu ni več moč srečati, ker so iz njega ušli. Morda bi bilo še bolje zapisati – pobegnili …

Ampak kako kombinirati množičen pobeg iz mesta in nostalgičnost v članku, katere ambicija je običajno, da spomni na neke “boljše” čase, vzbudi kako emocijo in od bralca iztisne vzdih v stilu: 
Ja, včasih nam je bilo res lepo!“?

S časovne distance je lažje biti realnejši. Mesto, kakršnemu smo bili priča nekoč, je bilo umazano, polno težke industrije. Le-ta pa ljudem morda resda daje delo, a je hkrati tudi zelo obremenjujoča za njihovo zdravje in okolje. Piscu teh vrstic ni znana kaka raziskava, ali pa statistika, ki bi primerjala stopnjo obolevnosti za rakom med prebivalstvom Jesenic v – recimo – osemdesetih letih prejšnjega stoletja in tisto, ki jo zabeležijo danes. Spričo vpliva nekdanje Železarne na okolje bi bila podobna statistika zanimiva še za marsikatero drugo bolezen …

Ampak zakaj potem ljudje rečej(m)o, da je “bilo nekoč lepše”? Je to le nostalgija za mladostjo? Je to nostalgija za stavbami, ljudmi? Nekimi trgovinami, lokali, ki jih že dolgo več ni in nikoli več ne bo? Starejši Jeseničani, pa tudi tisti srednjih let, se bodo prav gotovo spomnili marsikaterega izmed naslednjih detajlov, ki mi v tem hipu padejo na pamet:

– z okna Hotela Korotan so na glavno cesto visela športna oblačila hokejistov Skopje Makoteksa; športniki so tako sušili – upam, da – oprane dolge “spodnje gate” in majice, ki so jih prepotili v nekaj sto metrov oddaljeni Dvorani Podmežaklo; prav tam je v spodnjih prostorih deloval lokal, na oknu katerega je ob neki priložnosti bil prilepljen plakat z naslovom: VEČERAS FUJKE!
 – ko ravno omenjamo dvorano: moj spomin seže do časov, ko je bila severna tribuna že zgrajena, a je bila na zgornjem nivoju še “nezaprta” Tam so bile le železne mreže, ki so preprečevale, da bi obiskovalec padel v globino dol na (tedaj še) parkirišče, sicer pa je – če bi ga tekma slučajno dologočasila – lahko gledal v mrzlo noč naravnost proti centru mesta in desno proti železarskim obratom od koder je bilo videti “bruhanje ognja”;

– človek je lahko stopil v zgornje nadstropje “Murke”, kjer je Merkur tedaj imel zasedenega polovico nadstropja; tam je bilo moč kupiti vse, od šivanke do slona. Meni so se najbolj v spomin vtisnili fotografski albumi pri pultu takoj na vrhu stopnic ob vhodu, kjer sem znova in znova – vsaj dvakrat tedensko – prelistaval ponudbo kaset, ki so jih tam prodajali;
– podobno je veljalo tudi za Kovinotehnino prodajalno zraven Gimnazije, za katero je še v starem sistemu na lokalnem Radiu Triglav delal reklamo direktor osebno (Nemogoče je mogoče!);
– trije delujoči hoteli v mestu in kopica drugih prenočitvenih možnosti so hkrati z obilico delujočih lokalov, ki jih počasi že prerašča mah pozabe (t.i. mlečna, pa lokali v Murki, pri Čufarju, na železniški postaji, kjer je bila zgoraj tudi velika in ugledna restavracija, pa “pri Tancarju”, v Korotanu, da legendarne 13ke ne omenjamo, pa gostilna “Pri Kobalu” itd., itd …)

– že omenjena Kovinotehna, pa trgovine Jugoplastike, Peka, Alpine in še bi v nedogled lahko naštevali …
– kostanjev drevored, da jesenovega niti ne omenjamo;
– mini golf, kiosk s hitro hrano poleg gimnazije, slaščičarne v bližini os. šole Prežihovega Voranca, ob mini golfu in pod cerkvijo;
– trafike ob gimnaziji, zraven pošte (poleg žel.postaje), pod kostanji pred mini golfom, ob sodišču, na Koroški Beli, na Javorniku itd, itd.

– poleg še vedno aktivnega cestnega tunela, ki pelje Podmežaklo, je bil nekaj naprej še eden, ki je bil namenjen le pešcem, če me spomin ne vara; ni bil osvetljen, s Titove ceste pa si pod tiri na drugo stran prišel nekje pred Donitom in kot otroka me je bilo tistega tunela prekleto groza;
– preko tirov se je nekaj višje proti Plavžu dalo priti tudi čez most; 
– v t.i. Centru 2, ki se ga je v osemdesetih prijelo ime “Sarajevo”, je bilo obilo dogajanja; celo osrednja občinska proslava je dobila mesto tam in na velikem odru so nastopala znana slovenska glasbena imena, nekdanji park z zakloniščem pa je počasi izgubljal na svojem pomenu in …saj sami veste, kako je videti danes;

Skozi mesto je tekla glavna cesta, ki je bila hkrati edina cesta, po kateri je tekel ves tovorni promet med Münchnom in Solunom, pa ves osebni in potniški promet, ki ga v tistih časih resda ni bilo toliko, a vendarle še živijo spomini na do vrha polne Ford Taunuse z nemškimi registrskimi tablicami, iz katerih ljudi praktično ni bilo videti, videti pa je bilo vse od oblačil, do lubenic in kdo ve česa še vse …

V Centru 2 so delovali Hotel Pošta, kasneje tudi Butik 5ka. Še malce naprej: starinarnica, kasneje picerija itd … V bližini je delovala Carinarnica, hotelska kuhinja, iz katere so vozili hrano na karavlo itd … Človek, ki je tod stanoval, je imel praktično na sto metrih tudi frizerijo, cvetličarno, pa zlatarja, trgovino Peko, zraven je bila mesarija …

V kateremkoli delu mesta je bilo na voljo vse: od trgovin, do lokalov s storitvenimi dejavnostmi, gostinske ponudbe itd, itd.

Delovali sta – vsaj – dve kinodvorani, če nekdanjega letnega kina na Ukovi sploh ne omenjamo.

Kar se mene tiče, je eden od spominov, ki si jih najraje prikličem v spomin, tisti, v katerem ob nedeljah zjutraj otroci z vso vnemo jemo sobotni kruh (ja, ne boste verjeli, včasih ni bilo moč kupiti vsak dan svežega) z namenom, da bi ga za večerjo zmanjkalo. Doma sem bil namreč v neposredni bližini Pekarne Vidic, iz katere je ob večerih in nočeh (posebej je bilo to čutiti poleti) omamno dišalo. Iz večih razlogov smo Lukanovi otroci v nedeljskem jutru radi pojedli ves kruh.
1. ker za večerjo potem kruha ni bilo, smo lahko “žohali” mamo, da nam da denar, s katerim bi tekli do nekaj deset metrov oddaljene pekarne, potrkali na vedno nekoliko odprto okno, spustili peku, prekritemu z moko, nekaj kovancev v dlan in domov tekli s tako vročim hlebcem kruha, da ga ni bilo moč držati, pa je med tekom večino časa – v stilu odbojkarske žoge – ta isti hlebec “preživel” v zraku
2. ker peki v Pekarni Vidic kruha niso imeli pečenega ravno ob osmih zvečer, pač pa precej kasneje, smo otroci nedeljski večer lahko pošteno raztegnili, saj nobena mati na svetu svojih otrok ne da spat lačnih
3. pravkar prispeli dvokilski hlebec vročega kruha, iz katerega se je še kadilo, je bil najboljši v kombinacijo s “taveliko” Gavrilovićevo pašteto; lahko si si odtrgal kos vročega kruha, ga pomočil v pašteto, ki se je spričo vročine hitro stopila, vse skupaj vtaknil v usta in v tistem trenutku bi prisegel, da tega nebeškega občutka ne zamenjaš za nobeno slaščico tega sveta …

Težko je primerjati današnje čase s tistimi. Leta tekô, čas gre naprej. Menda je že prav, da v mestu ni več težke industrije; kar je je ostalo, pa je porinjena na obrobje. Prav je, da nad mestom ni več oblaka rdečega prahu, zaradi katerega je bilo praktično na zraku nemogoče sušiti perilo. Pa smo ga vseeno, ane? Nič prav hudo ni narobe niti s trgovskimi centri. A kaj, ko je tistih malih, simpatičnih trgovinic praktično v vsaki drugi ulici, kjer si dobil vsaj osnovne stvari,  sedaj zmanjkalo …

Nekaj je – v mojih očeh – moralo iti narobe. Iz mesta je izginilo tisto spontano druženje ljudi iz časov, ko nacionalnost ni bila bistvenega pomena, materialni status ne prvo, kar ti ob človeku pade na pamet, ljudje pa so bili cenjeni glede na svoje osebnostne lastnosti. Saj ne želim zapisati, da je za tak družbeni razkroj kriv kdo od lokalnih politikov – gre le za novo značilnost, ki jo ljudje v post-socializmu živimo, na opevanem Zahodu pa je že dolgo stalnica. brezosebnost.

Ampak … mi nismo Zahod! Mi tule na tem vogalu zemljine skorjice smo tople slovanske duše (če se že sramujemo prilastka Balkanci) in vsaj meni manjka nek tisti pristni, hkrati pa tudi imaginarni občutek skupnosti, ki je nekoč že obstajal.

Res je … GEŽ-a nikoli več ne bo in Železarna nikoli več ne bo zaposlovala 7000 ljudi. Časopisa Železar, v katerem smo tedaj mladi teden za tednom prebirali odlomke iz Drobtinic, ne bo nikoli več. Ni videti – pa čeprav bi jaz še tako rad – da se bo v mesto kaj kmalu znova v večjem obsegu naselil ponos na svoje hokejsko moštvo in Hotel Pošta se bo najbrž kmalu zrušil sam vase. Ampak na nekatere od teh stvari pa lokalna oblast vseeno ima vpliv. Prav je, da se vprašamo, ali so garniture v minulih tridesetih letih v mestu resnično povzročile napredek, ali pa so ga v določenem smislu vseeno degradirale. 

Sam v mestu vsemu zapisanemu navkljub še dandanes vidim nove mazzinije, nove ultimate in marsikaj zanimivega. Lokalni oblasti je treba le pljuniti v roke in tistim, ki mestu dajejo dušo, omogočiti vzpodbudno okolje, priložnosti, sredstva …

OPOMBA: Vse fotografije in filmski izseček so izposojeni iz filma Operacija Cartier, ki je nastal na osnovi literarnega dela jeseniškega pisatelja Mihe Mazzinija z naslovom Drobtinice.

Glasba v zadnjem posnetku: skupina (prav tako jeseniška!) Ultimat.  

Kako pa vi, dragi bralci Jeseničana, vidite razvoj mesta v zadnjih tridesetih letih? Kaj pogrešate, česa ne? Česa se spominjate? Se vam zdi, da lokalna oblast sploh kakorkoli deluje na imaginarnem področju oblikovanja “jeseniške duše”?


Sledite nam in nas všečkajte:
error
Delite:

7 thoughts on “Kdo se jih spomni?

  1. Marko, tvoje razmišljanje je zelo osebno, vendar živimo v globalnem svetu zato je potrebno, da tudi spremembe na Jesenicah gledamo globalno. Res je, da so se Jesenice v zadnjih tridesetih letih zelo spremenile kakor tudi drugje po naši deželi, spreminjamo pa se tudi ljudje, ko se okolju v katerem živimo prilagajamo. “Nič ni več tako kot je bilo” in tudi ne bo. Človek vedno teži k spremembam. Včasih k boljšim včasih pa tudi k slabšim. Ko nekatere stvari spreminjamo, po mojem tudi zato, ker nam v danem trenutku niso več ustrezale , ne vemo ali bo sprememba boljša ali ne, dokler stvari ne preizkusimo. Res je tudi, da se najraje spominjamo brezskrbne mladosti zato se vedno zatekamo k nostalgiji. Ko v življenju prehodimo pot, se vedno radi spomnimo na dogodke, ki so nas zaznamovali ali spremljali in obžalujemo, da se ti ne bodo nikoli povrnili ali dogodili. Življenje ima dva konca. Že z rojstvom nam teče ura, ki nam pove, da bomo nekoč odšli in ne nikoli vrnili.
    Marko za napisano se ti zahvaljujem, ker si nas spomnil na čase, ko smo ljudje več pozornosti namenili drug drugemu!

  2. Res je Marko, bili so casi ko je mati zelezarna dajala kruh 7.000 delavcem. Vsi smo bili srecni. Spominjam se kako smo ustanovili radio klub in iz njega v istih prostorih je se rodil Radio. Kako smo z veseljem delali sihte za drsalisce in za halo. Bili smo polni energije ob misli, da bodo nasi otroci imeli lepse in boljse zivljenje. Zal so prisli casi ko je vse prodano in pokradeno. Pozabil si trgovino ROZCA, ki je bila par metrov stran od Lukanovih in nasproti gostilne Kobal.

    1. Hvala za komentar. Mnogo tega je ostaloje ostalo nezapisanega, pa vendar … neke spomine je pa menda le zbudilo pri bralcih, morda celo kak razmislek o tem, kam drvi ta svet.
      Srečno!

  3. Mene spomin potegne še mal bl nazaj. V konec in začetek 70-ih let. Dva huda benda sta skrbela, da nam za vikende ni blo treba hodt na Bled. Še clo od drugod so hodili na naše plese. Karvele i n pa Termiti. Termiti so bli dolgo časa rezidenčni bend pri Jelenu. Nepogrešljiv dodatek tem plesom je bil tudi tov. miličnik Cvetanović….
    Bi se dal fim naredit okrog tega, sam žal nisem na tvoji ali višini Mazzinija, kar se tiče pisanja.

    1. Hvala klemen. Caravelle so tudi v mojem spominu, o Termitih sem le slišal in se naučil. O miličniku pa ne bi … je še kaka podobna legenda iz tistih časov, ane? Recimo: voki-toki mi pride na misel … 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja