web analytics

Jesenice: kultura smo mi sami

Delite:
Pišem: Marko LUKAN

Hitel sem dopoldan. Od ene zadolžitve do druge. Pa vseeno sem našel nekaj minut časa, da sem vmes skočil po solato v eno izmed mestnih trgovin. Povsem rutinski opravek, se je izcimil v učno uro. Tako zame, za mojo potrpežljivost, kakor tudi za določeno gospo.

Ampak saj me poznate. Najprej bom nekoliko hodil okrog ognja, da ne bo zgodbe prehitro konec. Nekaj stvari je značilnih zame, kadar grem v trgovino: ena od najbolj izrazitih je ta, da redko kupim (le) tisto, po kar sem v originalu prišel. V tem so današnji trgovci odlični – znajo ti pred nos poriniti godzilijon stvari, ki jih najbrž v tistem trenutku ne bi kupil, pa jih potem odneseš ven. V najslabšem primeru nekoč kasneje ugotoviš, da jih sploh nikoli nisi uporabil. 

Druga dokaj značilna zame je, da pridem v trgovino brez vrečke. Saj grem samo po solato, si mislim. Potem pa ven pridem z nekaj malenkostmi v vrednosti minimalno 25-30 eur in seveda z novo vrečko. Teh vrečk imam že toliko, da bo potrebno začeti – po računalniško povedano – stiskati prostor. Iz shrambe v najetem stanovanju namreč namesto shranjenih živil, potrebščin itd … ko odprem vrata, padajo vrečke. Kar je pri tem najhuje, pa je podatek, da je bilo kakih 99% teh vrečk uporabljenih le enkrat. Zgodi se tudi – in to zelo pogosto – da se pripeljem pred trgovino, s kopico vrečk v prtljažniku, a grem potem v samo trgovino brez …

Ampak dajmo, lotimo se no današnje prigode. Nekaj pred dvanajsto uro dopoldan sem torej – resno premražen spričo razmer, v katerih sem tik pred tem delal – v sončnem dopoldnevu vkorakal v (ne)omenjeno trgovino. S sončnimi očali, kakopak. In sem jih seveda snel. Le ena košarica modre barve je bila na voljo pri vhodu, pa še tista nekako deformirana, ne ravno funkcionalna. Zato sem drugo, dobro, dobil pri blagajni, kjer je jih je bilo na voljo na pretek. Ena blagajničarka je imela nekaj ljudi v vrsti, a na take malenkosti takrat nisem bil pozoren. 

Kupil sem si tisto solato … pa še eno druge vrste in drugo tretje vrste, nekaj drugih malenkosti in se po “častnem krogu” že odpravil do blagajne. Tam pa – ob mojem prihodu – kar resnejša vrsta. Potrpežljivo sem čakal, oprezal naokrog za kako simpatično mladenko in preverjal, če me kdo pozna … da bi ga lepo pozdravil. Pogosto se namreč zgodi, da – vsaj z mislimi – lebdim kje v vzporednih vesoljih, pa potem niti ne zaznam ljudi, ki mi kimajo, me ogovarjajo, ali kako drugače kažejo naklonjenost …

Potem pa me je od zadaj kar naenkrat nekaj sunilo. S kotičkom očesa sem pogledal in opazil za seboj nakupovalni voziček. Ničesar nisem rekel; se pač zgodi, da zadaneš v trenutku neprevidnosti koga pred sabo. Kakega opravičila tudi ni bilo slišati, a … saj smo vendar ljudje. Vrsta se je prav počasi premikala in že sem jel oprezati, če se je spet pri blagajni kaj zataknilo. Običajno namreč, ko se mi najbolj mudi, ob blagajni stoji kdo, ki reklamira kak izdelek, scanner ne razbere cene na artiklu, ali pa zmanjka traku v blagajni …

Prijazen glas po ozvočenju je kupce povabil, naj svoje izdelke zložijo tudi na tekoči trak vzporedno z blagajno, kjer sem stal jaz. Bum, me popravi nekaj tja v predel med zadnjo platjo in ledvicami. Mimo mene zdrvi vozek s priključeno starejšo gospo. Že sem želel ziniti nekaj nesramnega, pa sem se zadržal. Ljudje me poznajo, nočem se dajati v zobe …

Potrpežljivo sem čakal dalje in bil v nekaj minutah mimo blagajne. Tokrat – začuda! – s svojo vrečko in računom malenkost manjšim od dvajsetih evrov. Ker mi ni uspelo tako hitro zložiti stvari, kakor jih je hitro obračunala blagajničarka, sem z napol polno vrečo, napol poln artiklov v rokah, stopil tisti meter stran do polic, ki so nasproti blagajn.

Bum, me je zadelo nekaj tja v nedoločen del telesa. Zložil sem preostale artikle v vrečko, se obrnil in ob sebi – pol metra od dotične gospe – videl prazen nakupovalni voziček. Gospa mi je kazala hrbet, plačevala svoj račun in … dovolj mi je bilo! Nonšalantno sem – u prolazu – porinil voziček nazaj v gospo in odkorakal proti vhodu. Nisem ravno prepričan, a slišati je bil nek komentar, ki ga v tem trenutku ne bi znal (beri: želel) prevesti.

Zunaj sem imel nekaj težav – nisem našel mobilnega telefona, nisem pa bil ravno prepričan, koliko je ura. Mudilo se mi je na Bled in mrzlično sem iskal aparat. Tako sem si dajal opravka in na okolico nisem bil ravno pozoren. Potem pa sem nesrečnega Sungovega Sama le našel in po zoprni navadi, še preden sem se odpeljal, preveril novice. V trenutku, ko sem želel speljati, sem v vzvratnem ogledalu zagledal mojo “sovražnico” iz trgovine. Na debelo prepleskana gospa šestdesetih let, je – ne vedoč, da nekaj metrov stran v avtomobilu sedim jaz – zložila svoj nakup v avto francoske znamke, črne barve. Ozrla se je naokrog in nonšalantno zmečkala nek papir – domnevam, da je bil račun – ter ga vrgla pod avto. Vse skupaj kakih deset metrov od smetnjaka. 

Zavrelo mi je. Zapeljal sem vzvratno, se obrnil tako, da me je gospa videla in čakal … Gospa – če si tako imenovanje po današnjem obnašanju sploh zasluži – se je medtem že naložila v avto. Čez nekaj trenutkov me je morala zagledati, kajti stal sem ji na poti. Z roko sem ji pokazal pod avto. Kimala mi je, češ – kaj pa ti zdaj hočeš. Nisem se dal, še vedno sem ji kazal z roko papir, ki ga je odvrgla pod avto. Odprl sem vrata svoje korejske macchine in odprla jih je tudi ona pri svojem avtu.

“Gospa, nek papir vam je padel.”

Grdo me je gledala …

“Šta …?”

“Nek papir vam je padel. Ne vem, a je račun, ali kaj drugega. Dajte pogledat’.”

“Ma šta … kakav papir …” je jela bentiti v tujem jeziku.

“Tamle spodaj, pod avto vam je padel. Dajte ga pobrati,” sem jo prijazno opomnil.

Vsul se je plaz kletvic, a gospa je očitno videla, da se ne bom umaknil, dokler ne bo pobrala papirja, ki ga je tako nemarno odvrgla … par korakov od smetnjaka.

Pobrala ga je. Bum, sem si mislil. Ne v ledvica, ne v zadnjo plat. Ampak v sredino čela. Poredno-zadovoljno sem se odpeljal in svojo blejsko aktivnost zamudil za nekaj minut. Ampak bilo je pa vredno, vam rečem.  Ne morem sicer trditi, da gospa papirja ni še drugič odvrgla tisto sekundo, ko sem se odpeljal, a … tiho pa nisem mogel ostati. Sem le potetoviran huligan  😉 

Pa vi, dragi bralci? Kako bi reagirali v podobni situaciji?

Naslovna fotografija: KLIK


Delite:

2 thoughts on “Jesenice: kultura smo mi sami

  1. Oj, nimam besed ob takih neolikancih, da nimajo osnovne kulture. Pravilno si odreagiral,jaz bi tudi tako opozorila.
    A ljudje se neradi vtikajo/mo v druge,sploh če so taki neotesanci. A prav je, da se jim pokaže, da je nekaj nesprejemljivo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja