web analytics

Javni sektor … umetnost, kako nečesa ne narediti

Pišem: Marko LUKAN

Prav pošteno razbesnjen sem te dni. Sedim ure in ure ter vlagam svoje delo, kreativnost in čas v nekaj, kar v tem trenutku ne prinaša kakih otipljivih koristi. Poleg tega sem deležen tudi kritik, modrovanj in nasvetov dežurnih internetnih vsevedov. Ampak to je prekletstvo današnje dobe; če nekaj delaš in to daš na ogled digitalni javnosti, moraš pač pričakovati … greznico. Pa saj ni tako grozno, kakor se sprva zdi; včasih kdo na kup gnoja vrže tudi kako vijolico, kdo drug poškropi vse skupaj s smetano, pa je vse skupaj videti kar … zanimivo. Ostane sicer nekaj dehtenja, ampak – kaj bi to …  😉 

Okej, na ta način sem opravil z moraliziranjem (lahko mu rečemo tudi pametovanje). Jasno, tudi sam nisem imun pred tovrstnimi skušnjavami. 

Da res nisem, bom pokazal zdajle. Res pa, da bodo moje kritike podkrepljene z dokazi … no, vsaj skušal bom razložiti. Današnja norija v zvezi z GDPR mi seveda onemogoča kakršnokoli poimenovanje, najbrž pa bi ga dotični in njihovi prijatelji ter znanci tudi vzeli, kot osebne napade.

Nikogar ne želim napasti osebno, čeprav bi tu in tam menda tudi bilo učinkovito, če bi na koga dejansko pokazal s prstom.

O čem govorim? Eee … pišem? O tem, da si že teden dni prizadevam, da bi nekatere službe v Občini Jesenice, ki sodijo v tako imenovani javni sektor, pripravil do sodelovanja. Do sodelovanja v zvezi z obveščanjem javnosti. Tale portal je zelo bran; vse skupaj vidim, kot dodano vrednost … tako za portal, kot za bralce in konec koncev tudi za službe, od katerih bi si rad izprosil sodelovanje. Gre za bazične službe, financirane iz proračuna. Ne bi si drznil ugotavljati iz katerega proračuna, saj teh reči ne poznam. Zato vztrajam le na svojih izkušnjah …

Za tri službe gre, prav bazične za delovanje vsake normalne družbe. Bralcem portala jeseničan.si bi namreč rad postregel z informacijami. Z vsakič znova svežimi. In ne, ne bom imenoval teh služb, sploh pa ne ljudi z imenom in priimkom. O razlogih za to, sem že v odstavkih višje. O tem, kakšen boj z mlini na veter pa bijem, pa si preberite v nadaljevanju.

 

Illustration: Ratna Sagar Shrestha/THT

Prva:
Torek je. Pošljem elektronsko sporočilo. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.

Četrtek je. Sistem zazna, da je nekdo “na oni strani” sporočilo odprl in ga – verjamem, da – prebral.

Petek je. Dobim elektronsko sporočilo, odgovor, ki se glasi:
Resno? Resno?? Ne, a me hecate? Posredujem naj mail? In to piše v odgovoru na “mail”?  😀
Okej, mnogo je dela. Razumem, nisem samo jaz tisti, ki bi želel to in ono. Vljudno odgovorim, da bo dotični elektronski naslov kar pravi za tovrstno sodelovanje.

Ponedeljek je. Čakam. Čakam. Čakam. Nobenega sporočila ni z “one strani”. Vljudno pošljem novo sporočilo. In zdaj spet čakam. Odprto namreč še ni bilo …

Druga:
Torek je. Pošljem elektronsko sporočilo. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.

Še vedno je torek. Zaznam, da je “na oni strani” nekdo odprl sporočilo. In ga – verjamem, da – prebral. Odgovora ni. 

Četrtek je. Nekoliko jih spomnim, “na oni strani”, da bi si želel kakršnegakoli odgovora. Pošljem novo sporočilo. 

Še vedno je četrtek. Nekdo drug “na oni strani” odpre sporočilo. In ga – verjamem, da – prebere. Odgovori ne.

Petek je. Še tretja oseba “na drugi strani” odpre (in prebere) zadevo. Ta mi odgovori:

Še vedno je petek. Obrnem se na četrto osebo. Z njo zamenjam niz elektronskih sporočil. Od mene zahteva to in ono, vljudno odgovarjam. Na koncu obljubi:
Ponedeljek zvečer je. Čakam.

Tretja:
Torek je. Pošljem elektronsko sporočilo na email naslov, ki ga najdem na spletu. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.
Vrne se sistemsko sporočilo o “nezmožnosti dostave sporočila”. Naslov je torej napačen.

Sreda je. Pokličem v dotično “firmo”. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo tisti, ki na drugi strani posluša, prepoznal že iz povedanega.
Ne prepozna me.

Sploh ne vem, za kaj se gre,” mi pravi.

Razložim znova. Še vedno “ne ve, zakaj se gre“. Prosim, če me zveže z nekom, ki bo razumel. Pravi, da takega trenutno ni, da pa mi lahko posreduje njegov elektronski naslov.

Še vedno je sreda. Pošljem novo sporočilo. Razložim kdo sem, kaj počnem. Obljubim, če bo to potrebno, tudi ustrezna dokazila. Ob tem se – menda nekoliko nerodno in preveč zagledano v svoje delo in prepoznavnost v mestu – zanašam na to, da me bo bralec/bralka prejetega elektronskega sporočila prepoznal že iz zapisanega.

Četrtek je. Odgovor prispe v večernih urah.
Pozdravljeni.
Se opravičujem, vendar sem bil cel dan odsoten …

Vljudno se zahvalim za odgovor in razložim, da bi tako “delo” vzelo manj, kot dve minuti. Bi bil pa zelo hvaležen. Ponudim tudi konkretno protiuslugo, če bo potrebno. Ne v denarju, da ne bi bilo nesporazumov …

Petek je. Z gospodom zamenjava še nekaj elektronskih sporočil, v katerih mi dokazuje, da je zelo zaposlen. Saj verjamem, resnično verjamem. Zakaj pa konev koncev ne bi? Gospod tudi pravi, da nekaj podobnega že po zakonu morajo početi in mi natanko vse specificira. Časovno, sistemsko, na vse možne načine.
Pravim – o , to je pa super. Še meni pač pošljite te zadeve. Z gospodom zamenjava telefonski številki.

Ponedeljek je. Sistem javi, da je gospod odprl zadnjo elektronsko pošto. Čakam. Še čakam. Nič se ne zgodi. Pokličem, gospod se ne oglasi.

Pa prav danes, ko se je že zjutraj zgodilo toliko tega, o čemer bi bilo prav obvestiti javnost.

Zaključek
Kaj počnem narobe? Sem preveč vljuden? Je narobe to, da ponujam “usluge” dejansko zastonj?Saj vem, nisem edini. Služba je naporna, šef je tečen, pa še doma kdo utruja … na koncu si pa še Lukan izmisli nekaj in pričakuje, da bomo vsi v luft skakali …

Da pa ne bo vse skupaj videti le kot pljuvanje čez brezvestne birokrate: verjamem, da je tudi v javni upravi kopica dobrih, vestnih, marljivih ljudi, ki človeku z veseljem pomagajo in dobro opravljajo svoje delo.
Zdi se, da je le zakonodaja tako zelo uničila vsako voljo do človeku prijazne službe, da …

Kaj si mislite o vsem tem, dragi bralci?

 


One thought on “Javni sektor … umetnost, kako nečesa ne narediti

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja