Hvala za vse!

Piše: Marko Lukan

V časih, ko sem bil še najstnik, je obstajal le en Bog. Pravzaprav dva. Prvi je bil Maršal Tito. Drugi pa on, ki bi mu rad s temle pisanjem podal poslednjo čast – Cveto Pretnar. Maršala že dolgo ni več, zdaj pa nas je zapustil tudi naš Cveto, legendarna jeseniška dvajsetica, nepozabni vratar …

Že v tistih časih je mož veljal za legendo, kakorkoli je dandanes ta beseda razvodenela. Med nami, mulci, je krožilo prepričanje, da ima v svojem bidonu ves čas pivo. Kadar je bila situacija najhujša, dogajanje najbolj napeto, takrat je nonšalantno potegnil iz bidona in nasprotnikom dal občutka, da je nepremagljiv. Z njim skupaj pa tudi vsi mi, tisoči navijačev iz umazanega, socialističnega, industrijskega kraja. Tisti – bolj poučeni – so vedeli povedati, da je kakega mrzlaka na brzino nagnil tudi v odmoru med tretjinama. Nam mulcem pa je bil zaradi tega in podobnih zgodbic, pa najsi so bile resnične ali ne, Cveto res pravi džek. V tistih časih sem razvil svoje navijaško sovraštvo do Olimpije, tako značilno za mulca z Jesenic. Nikakor namreč nisem mogel razumeti, kako lahko ljubljanski “navijači” tako fenomenalnega vratarja žalijo s tako grdim skandiranjem …

Ampak ob tej žalostni priložnosti večinoma tudi oni priznavajo, da je bil Cveto Bog. 

Kako razložiti svojim otrokom pripadnost svojemu klubu, okolju, mestu in ljudem … tako pripadnost, da z zlomljenim rebrom (kot vratar!!!) želiš braniti na odločilni, sedmi tekmi superfinala? Na tekmi, ki jo je tedaj spremljala celotna slovenska športna javnost, na tekmi, ki je iz sodelujočih naredila nepozabne junake. In ko si kot sardela stisnjen navijač v peklenski vročini Hale Tivoli zagledal, da je na led pridrsal Cveto, si intimno vedel, da bo zmaga rdeča. Prav nič niso pomagale žaljivke z ovco z ljubljanskih tribun, prav nič ni zalegla grožnja o tem, da se bo spremenil v prašiča, ko bo končno enkrat “velik”. Kajti Cveto je že takrat bil in za vedno ostal – velikan, hkrati pa še Bog in Maršal, če hočete. In zmaga je seveda bila rdeča, v veliki meri po zaslugi herojstev Cveta Pretnarja.

Dolgo sem planiral pogovor s tem človekom, pa nikoli nisem našel pravega časa. Zaslužen je bil za nešteto zmag, a se nikoli ni silil v ospredje. Skromen, tih in osredotočen na svoje početje, je ostal tudi po koncu fenomenalne športne in v nadaljevanju življenjske poti, ki se je tako tragično končala. Želel sem ga povprašati o tem, kako se je počutil kot originalna ovca, pa tudi o tem … oh, o marsičem. Žal bo za vedno v mojem telefonskem imeniku ostala njegova številka, ki je nikoli nisem poklical ….

Sedemdeset odstotkov Zemljine površine pokriva morje. Ostalo je pokrival Cveto. Naš Cveto. 

Berti, hvala ti za vse! Počivaj v miru.

Foto: rs.seebiz.eu

april 26, 2018

  • gospod lukan ste pa res bil privrženec in ljubitelj spoštovanega gospoda in izvrstnega športnika ,virtuoza v vratih jeseniškega moštva,da do njegove smrti niste uspel z njim napraviti intervju. naj vas bo sram,za ta hinavski članek .fuj in fej za tako novinarsko nesnago.

  • Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja