Gostujoče pero

Dragi Jeseničani, mojih modrovanj ste že vajeni. Pogosto ste tudi lepo odzivni na moje zapise, zaradi česar vas je potrebno prav lepo pohvaliti. Redna so tako sporočila, ki jih dobivam v elektronski nabiralnik. Saj se najde tudi kaka kritika (zakaj pa ne, če je konstruktivna?), ampak večinoma se kar z odobravanjem odzivate na moja pisanja.




Danes sem prejel pa prav posebno sporočilo. Oglasila se je namreč bralka, ki jo bom v nadaljevanju  – z njenim privoljenjenm – predstavil s polnim imenom in priimkom. Sama – zelo ponosna Jeseničanka – na spletu sicer uporablja tudi psevdonim “Mala Lejdi”. Takole se ji je zapisalo:

Sobota. Začne se oblačno. Soparno. Grem na sprehod. V daljavi odmeva glas, zvočnik, vrvež. Odpravimo se za glasom. Hrušica je stopila skupaj. Za dober namen. Za fanta, mladega fanta s kruto usodo. Kruto usodo, a s takimi sokrajani, da kapo dol! Dogaja se. Na vseh koncih in krajih. Popijem kavo. Kupim srečko. Pa še eno in eno. Otroško veselje. Sladoled in igra. Žogobrc in hokej. Turnir. Gospe balinajo. Dobro namerijo in vržejo. Čarovnik. Otroške oči ga požirajo. Se smejijo njegovim šalam. In on uživa v svojem delu…tam je s srcem. Gledam in težko dojamem. Gledam in ni me sram priznati, da komaj zadržim solze. Pogoltnem jih. Tako lepo..enostavno lepo. Videti jih, videti nas stopiti skupaj za njega. Premišljujem koliko truda in dela je za tem nasmejanim dnem. Koliko odrekanja, živcev in dni je je bilo potrebnih, da je videti vse tako..tako brezhibno. Poklon do tal.Rojena sem tukaj..in moji otroci. In danes sem občutila ponos. Kaj zmoremo ljudje, sovaščani in prijatelji…brez nepotrebnih vprasanj kdo je kdo. Kdo je na ić in kdo ne. Kdo zna igrati hokej in kdo sploh ne ve kaj pak je. Danes je zmagalo srce. In to bije v nas vseh. Vse barve, vsi priimki smo danes utripali z isto barvo, barvo enotnosti…zanj. Fant bodi močan…hruščansko moštvo je ob tebi!

Lepo, mar ne? Iz zapisa veje ponos na ljudi v domačem kraju. Veje ponos, da v določenih primerih – sicer vedno znova zaradi oslovih senc sprti – Slovenci še vedno dihati, kot eno. Pardon … zapisati le “Slovenci”, bi bilo napak. Treba je reči – vsi ljudje dobre volje.

Taka je očitno tudi avtorica zgornjega zapisa – Brigita Bratkovič Stankić.

Kaj menite pa vi, dragi sokrajani? Ali še velja tisto, kar trdim že vse od samega začetka:


P.S.: Za tiste, ki bi še radi naročili knjigo:

Knjigo leta lahko naročite s klikom na njeno fotografijo zgoraj




september 16, 2018

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja