web analytics

Glas nemočnih

Delite:
Pišem: Marko LUKAN

Lani je izšla moja prva knjiga. Ko sem se jo z ekipo zvestih podpornikov spravljal prvič predstaviti bralcem – v nekem ljubljanskem klubu – sem v minutah pred samim dogodkom stal v družbi znancev pred lokalom in se pomenkoval. V neposredni bližini je stalo prikupno svetlolaso dekle in kaj kmalu sem zaznal, da me opazuje. Take stvari moja plešasta glava prej ali slej registrira. Prijazno sem pokimal, brez da bi vedel kdo svetlolaska je in dalje privoščal svoji družbi mnogotere modrosti, ki jih tako ugleden pisec, kot sem sam, seveda sproducira …

Ampak bodimo no resni. Vse skupaj se je nadaljevalo tako, da sem to isto svetlo bučo opazil tudi kasneje na sami predstavitvi. In še kasneje, ko sem končno ugotovil, da dekle pravzaprav poznam – težka je ta starčevska betežnost in pozabljivost – spregovoril z njo nekaj vljudnostnih puhlic. V svoji nevednosti sem se prav takrat in tam naučil, da je dekle pravzaprav še pred mano spisalo, dalo natisniti in objavilo … knjigo.

Takrat sem bil v nekem svojem filmu, filmu z naslovom NAGRADA. No, pa se je pripetila tudi predstavitev le-te (Nagrade torej) v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Z glavno junakinjo današnjega intervjuja sva v vmesnem času tudi že izmenjala nekaj dodatnih stavkov; njenega vnovičnega obiska predstavitve sem se iskreno razveselil. Ko sem kasneje gledal posnetek same prireditve, mi je nenadoma v uho šinil sproščen, glasen, prisrčen smeh, ki ga je bilo večkrat slišati iz teme pod odrom. Smeh, ki ostane v ušesih.

Saj veste, da vse tole nakladanje mora imeti nek smisel? In res – ima ga. Glas namreč pripada moji današnji sogovornici, ki se odziva na ime

 

 

Sam sproščen smeh na predstavitvah mojih knjig je seveda premalo, da bi dekle povabil pred svojo neizprosno zasliševalsko beležnico. Celo (njena) knjiga v tem primeru sama po sebi najbrž ne bi zadostovala, niti ne svetlolasa pojava. Ko pa sem enkrat zaznal, s čim se energično mlado dekle ukvarja z vsem žarom, kar ga njena mladost premore, pa sem začel striči z ušesi. Ampak … se je pa pustila prositi, to je že treba povedati. Težko sem jo ulovil. A ko sem enkrat jo, se je odprla. Presenetljivo lepo odprla. Rezultat najinega nekajurnega sproščenega pogovora pa si lahko ogledate spodaj, dragi bralci.

Pozdravljena, Aida. Predstavi se no bralcem Jeseničana, da bodo vedeli o kom pravzaprav berejo …

Živijo. Kaj naj pa pravzaprav povem? Sem Jeseničanka, hihi. Čeprav živim v Ljubljani, to ne spremeni dejstva, da sem Jeseničanka.

Ostali iz tvoje družine pa živijo na Jesenicah?

Hja, vsi ostali, razen staršev, hehe.

Hm, žlahta torej. Pa najbrž prijatelji in še kdo. Kje sta pa starša?

Nista več na Jesenicah, čeprav sta oba tam rojena in sta v mestu odrasla ter se šolala in bila tam zaposlena. Zdaj sta šla s trebuhom za kruhom, a sta še vedno v bližini Jesenic.

Okej. Ampak to, da si Jeseničanka, te najbrž definira le deloma. Zakaj meniš, da sem te povabil k intervjuju?

Sklepam, da zaradi tega, ker … definira me človekoljubnost.

Aida med pogovorom
Foto: M.L.

Sva že bližje bistvu.

Doma so nas vedno vzgajali v duhu hvaležnosti za vse, kar imamo. Vsi nimajo. Vedno je lepo, če mislimo tudi na tiste, ki jim življenje na pot ni prineslo stvari, ki se nam zdijo samoumevne. Ali pa jim jih je odvzelo, pa so jih nekoč že imeli.

Lepo si to povedala …

Spomnim se, kako je oče pogosto koga obdaroval. Posebej ljudi v Bosni. Od tam izvira naša družina … Menim, da je prav, da komu kdaj kaj daš. Tega ne jemljem, kot kak čudež, pač pa le … kot normalno obnašanje.

Kako si se pa »institucionalizirala«, če tako vprašam? Kako je prišlo do tega, da delovanje v humanitarne namene pravzaprav zavzame večino tvojega dneva?

Še kot osnovnošolka sem prišla v kontakt z društvom UP, ki ga vodi Faila Pašić Bišić. V tistem času sem sodelovala pri humanitarnih dejavnostih v zvezi s socialno ogroženimi … Se pa omenjeno društvo ne ukvarja izključno s humanitarnimi dejavnostmi, da ne bo pomote. V prvi vrsti  gre za promoviranje človekovih vrednot, predvsem medkulturnega dialoga, torej … prirejamo razne delavnice, dogodke, seminarje, projekte …

Če ostaneva pri humanitarni pomoči; veš kaj me je v zvezi s tem vedno zanimalo – in najbrž marsikdo razmišlja podobno – ali je društvo UP osredotočeno na pomoč družinam … kako bi rekel … priseljencev? Oba poznava narodnostno sestavo Jesenic …

Jasno, da ne! Od kod vam tako vprašanje?

Saj ni ravno vprašanje. Bolj sem želel izpostaviti predsodek …

Društvo UP pri tovrstni dejavnosti ni fokusirano na družine in potomce priseljencev, pač pa na ljudi, ki potrebujejo pomoč. K nam pridejo ljudje vseh možnih narodnosti.

Kaj pa tisti, ki se pri vas ne oglasijo, pa so mogoče vseeno ogroženi?

Zdajle vam bom povedala nekaj, kar se ne tiče delovanja v okviru Društva UP, pač pa izključno mojih zasebnih humanitarnih dejavnosti. Tudi sama namreč iščem kontakte ljudi, ki so potrebni pomoči. Lahko jim kaj dostavim, če tako nanese, grem h komu kaj iskat’ … v teh pogledih se ne držim kakih striktnih »pravil«. Sem zelo fleksibilna, najbolj pomembno se mi zdi, da pomoč pride do tistih, ki so je najbolj potrebni.

Je koga kdaj sram, preveč sram, da bi prosil? Da bi sprejel pomoč?

Seveda. Prositi je zelo težko. Zato pa pravim, da tudi samo-iniciativno kdaj koga povabim, da se oglasi. Ali pa kaj odnesem ipd … Obstajajo ljudje, ki jim je takoj videti, da se zelo sramujejo svojega položaja. Trudim se, da jim s svojim obnašanjem slabe občutke omilim.

So tudi kaki obratni primeri?

O, tudi se zgodi. Nekateri ljudje mislijo, da so do pomoči … upravičeni. Zgodi se tudi, da vihajo nos nad kakimi izdelki in podobno …

Res?

Žal. Saj razumem, da vsakemu vse pač ne more biti všeč, ampak … razpolagam z robo, s kakršno pač razpolagam. Najbrž res ni taka, ki bi izpolnjevala želje.

Govoriva o hrani?

O hrani, oblačilih, higienskih potrebščinah, šolskih potrebščinah, obutvi … O stvareh, ki jih človek pač potrebuje za normalno življenje.

Marko, NAGRADA in Aida

Okej. Na ta način sva nekaj povedala o tebi in društvu, v katerega okviru deluješ. Še vedno pa se nisva dotaknila samega bistva. Začniva z Ljubljano; zakaj torej bivaš tam?

Jah, študentka sem še, ane. Študiram etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Potem je pa bolj prikladno živeti v glavnem mestu, kot pa se vsak dan voziti z Jesenic in nazaj. Pa tudi zaradi dela v …

Počakaj še malo, Aida. Hitro se bova vrnila k tej temi. Bi pa rad, da mi ob tem, ko si omenjala svoj študij, poveš, kakšno službo potem lahko pričakuje nekdo, ki diplomira iz … česa že?

Etnologije in kulturne antropologije, haha. Takole je: primerne službe se najdejo v muzejih, na šolah, zavodih, inštitutih, v azilnih domovih …

… pa sva tukaj. Aida, si ena izmed najbolj zagnanih prostovoljk v azilnem domu v Ljubljani. Povej kaj več o tem.

V ljubljanskem azilnem domu – tistem na Viču – delam v okviru Društva UP. To bi rada poudarila. Sicer pa v društvu sodeluje ogromna mreža prostovoljcev iz vse Slovenije. No … pravzaprav velja poleg prostovoljcev omeniti tudi donatorje. Ne brez enih, ne brez drugih, naše društvo ne bi bilo uspešno.

Prav. Lepo, da omenjaš te stvari. Kako pa, da se je omenjeno društvo znašlo pri delu z begunci, migranti, azilanti?

Veste, jaz sem bolj prostovoljka na terenu, bolj operativka. Vseh stvari ne vem natančno in ne bi rada povedala kake stvari napak. Te teme so v današnji družbi kočljive. Še sama ne vem zakaj. Kar se tiče mene, gledam na vse skupaj izključno kot na delo s pomoči potrebnimi. Sicer pa, naj odgovorim na vaše vprašanje: če se ne motim, je društvo do tovrstnega angažmaja prišlo preko Ministrstva za notranje zadeve. Je pa tako: v Ljubljani sta dva azilna domova, še en je v Logatcu. Vem, da obstaja tudi Center za odstranjevanje tujcev v Postojni, a tam prostovoljci po mojem vedenju ne delujejo. Ljudje te stvari pogosto mešajo. Mi iz Društva UP smo aktivni v azilnem domu na Viču in le o mojih izkušnjah tam lahko govorim.

Kako pa je videti tipičen dan prostovoljca v azilnem domu?

Lahko vam povem le za svoj tipičen dan. Težko bi tako reč posplošila tudi na ostale. Zjutraj/dopoldan sem pač na faksu in ko končam z obveznostmi tam, grem v azilni dom. Vedno me pričaka kdo od beguncev s kavo, tudi s kosilom.

Res?

Z njimi skušam biti čim manj uradna in čim bolj prijateljska. To so ljudje, ki najbolj od vsega potrebujejo toplo besedo. Veste, pa so med njimi tudi zdravniki, odvetniki …

Me hecaš?

Ne, povem tako, kakor je.

Koliko ljudi pa prebiva v azilnem domu?

Težko je podati neko realno številko. Niti ne bi rada o njej govorila. Je pa njihovo število odvisno od obdobja, vremena, dogajanj v sosednjih državah, dogajanj na poti …

Dajva, razčistiva eno večno neumnost, ki se valja po družabnih omrežjih – koliko denarja mesečno dobijo uporabniki storitev v azilnem domu? Zaslediti je trditve desničarskih politikov in njihovih sledilcev, da vsak begunec, migrant … ne vem, kako vse jim še rečejo … dobi po 1963 EUR vsak mesec.

Veste kaj, v politiko se res ne bi spuščala. Omenjenih 1963 EUR je menda nek matematični izračun, koliko bi teoretično stalo bivanje enega človeka, če bi pri nas ostal ves mesec in izkoristil vse, kar bi mu neka humana družba želela ponuditi v slučaju potrebe. Govorim o hrani, stanovanju, zdravstvenih storitvah in podobnem. Vsak od nas državljanov »stane« na mesec več, če tako pomislim.

In nikakor ne velja mantra določenega dela politike, da ti ljudje dobijo 1963 EUR na roke!!! Dobijo pa 18 EUR, če so pri nas ves mesec.

Kaj pa potem počnejo z osemnajstimi evri?

Na to ni pametnega odgovora. Saj ne mislijo, da jim mora kdorkoli karkoli dati. Oni bi radi delali. Večina si jih želi delati. Ma … kaj večina – vsi si želijo delati! In ko me gledajo z očmi polnimi solza, v rokah pa stiskajo tistih osemnajst evrov, je težko tudi meni.

Kaj reče begunec, ko v roke dobi ta denar?

Pokaže 18 evrov, v sobi za njim pa štirje otroci. Kaj naj naredim? Žalostno ga gledam. Če nekoliko pretiravam, sama porabim več, kakor 18 EUR, še preden pridem do azilnega doma. Ustavim se v vsaki pekarni, haha …

Prizor iz azilnega doma

Žalostno. Pa si kdo dejansko dobi delo?

Kot prosilci za mednarodno zaščito, lahko pri nas začnejo delati po devetih mesecih. V Avstriji in Nemčiji, recimo, lahko pričnejo z delom takoj. Redko kdo pri nas ostane toliko časa, da bi si legalno lahko našel službo. Pa še takrat imajo silne probleme, ker je naša družba tako prežeta z negativnimi stereotipi.

Resnično bi rekla, da pri teh ljudeh, s katerimi sem v vsakodnevnih kontaktih, zaznavam tako neverjetno voljo do življenja, kakršne pri nas preprosto med ljudmi ne zaznam. V Sloveniji se pritožujemo nad plačami, obremenitvami v službi, nad tem in onim …

No, težave v naši družbi so kar otipljive. Meniš, da se nek begunec, ki bi bil izkoriščan, kot je to slovenski delavec, ne bi pritoževal?

Ti ljudje bi delali karkoli, samo da bi se spet počutili, kot vitalen del družbe. Tudi zastonj in prostovoljno, če je treba. Tako pa se počutijo kot popolnoma nepotrebni in če ob tem zaznajo še sovraštvo, je verjetno stiska res huda.

Res? Pa kdo od njih dejansko kaj naredi prostovoljno, ali tukaj prodajava pravljice, da bo zgodba videti boljša?

Oh, z veseljem pomagajo v domovih za ostarele, v živalskem vrtu, kaj vem … Cankarjevem domu … Ko je potekala akcija Očistimo Slovenijo, smo očistili pol Ljubljane. Če sem nekoliko sarkastična, ti ljudje izkazujejo pripravljenost, da bi za Slovenijo opravili več prostovoljnih ur, kakor večina državljanov.

Uuu, ostra si.

Saj ne želim biti ostra. Le izpostaviti želim, s kakšnimi zadevami se soočam vsakodnevno. Tudi do mene seveda pridejo nevarne neumnosti, ki jih določeni mediji in ljudje širijo. S to temo bi zaključila preprosto takole: prebivalcem azilnega doma zelo veliko pomeni sodelovanje. Z drugimi besedami: radi bi bili vključeni v družbo.

Koliko časa pa že delaš v azilnem domu?

Štiri leta. Veste, nisem še spoznala nikogar z zlimi nameni. NITI ENEGA!

Zakaj si to rekla?

Ker sem padla v film sovraštva, nerazumevanja in predsodkov, ki ga je zaznati pri nas. Vsak od teh beguncev ima za seboj težko zgodbo. Če bi bilo drugače, ne bi bil v azilnem domu. Tudi taki seveda so. Ampak ljudje, ki se znajdejo pri nas, so res čisto na samem robu eksistence na tem svetu. V Sloveniji se ljudje sploh ne zavedamo, v kakem miru, demokraciji in svobodi živimo. Saj je res, da ni vse idealno, ampak … ni pa povsod tako. Pri nas je v primerjavi s kraji, od koder prihajajo begunci, preprosto – raj.

Vsakodnevni prizor:
Aida obožuje otroke

Nikoli še nisem bil v azilnem domu. Ne predstavljam si, kako je videti, kakšna je organizacija. So ti ljudje … za neko mrežo? Zastraženi?

Saj niso v koncentracijskem taborišču. Lahko se prosto gibljejo. Je pa res, da se morajo do določene uri zglasiti nazaj v domu. Tak je pač hišni red.

Pa se pri vas znajdejo ljudje, ki v Evropo pridejo organizirano? Kako pravzaprav pridejo v azilni dom?

Oh, na to obstaja toliko odgovorov, kolikor je individualnih usod. Večina še sama ne ve, kako so se znašli tu. Veste, zadnjič enkrat sem se pogovarjala z nekim Afričanom, ki je bil zelo presenečen, da Jugoslavija več ne obstaja.

Res? Pa si govorila, da je med njimi veliko izobraženih …

Ja saj to drži. Med njimi so tudi profesorji, odvetniki, inženirji, marsikaj so ti ljudje po poklicih. Ne pa seveda vsi.

Kako pa je s tistim prepričanjem, da so med begunci samo mladi moški?

 V veliki večini so res. Ne pa izključno. Ampak ne zaradi tega, ker se ne bi marali boriti v svojih državah, v nekih od velikih sil vsiljenih vojnah – želijo si pač živeti bolje, kot je to možno tam, od koder prihajajo. V svojih matičnih okoljih so doštudirali in meni se zdi logično, da bi iz svojih življenj radi nekaj naredili. Sicer pa je očitek o tem, da se nočejo boriti, zares neumen. Ni povsod vojna. In če nekje ni vojne, človek pa se vseeno poda na pot v Evropo, je v mojih očeh povsem enak Slovencu, ki gre s trebuhom za kruhom recimo v Nemčijo.

No, ampak Slovenec gre z dokumenti in v Nemčijo vstopi legalno …

Tako v Sloveniji razmišljamo, ker na zadeve gledamo s svojega zornega kota. Mi ne vemo, kako je to, če te država ne pusti čez mejo, če je do želene destinacije še ducat drugih mej, če ti nekdo za raznorazne skrivne poti pobere vse premoženje in dokumente, ob tem mu pa ostaneš še dolžan … Te zadeve niso preproste in enoznačne.

Pa vseeno – zakaj je med begunci tako malo žensk?

Zaradi tega, ker so poti, ki jih ubirajo begunci, pogosto življenjsko nevarne. Vodi jih misel, da morajo za vsako ceno priti tja in tja, se tam ustaliti, si poiskati službo in kasneje v urejeno okolje pripeljati tudi svoje družine. In za ženske ter otroke so take poti največkrat preprosto preveč nevarne. Če tako pomislim – kaj pa so drugega pred desetletji počeli priseljenci iz južnejših krajev Jugoslavije, ko so prihajali živeti in delati v Slovenijo? Tudi moji predniki so sem prišli tako … Najprej moški in … ko so poskrbeli za osnovne stvari, še družine.

Kako pa bi opisala miselne okvire beguncev? Veva, da marsikje v krajih, od koder ljudje bežijo, recimo ženske nimajo enakih pravic, kakor pri nas. S tem se dotakneva mimogrede še kakega razširjenega predsodka …

V legalnem smislu položaj žensk marsikje res ni tako dobro urejen, kakor pri nas. Uradno so njihove pravice pač … drugačne. Je pa zaznati izredno spoštovanje do žensk. Ti ljudje se zelo radi podučijo o pravicah, ki veljajo pri nas. Nasploh zelo radi sprejemajo te stvari. Veste, oni bežijo pred nepravičnimi in človeku nevarnimi ureditvami v domovinah. Želijo si pravic. Tudi za ženske, seveda!

In potem mislijo,da se v Sloveniji v tem pogledu cedita med in mleko?

Oh, saj o tem ničesar ne vedo. Ga še nisem spoznala, da bi mu bila Slovenija ciljna destinacija. Večina si tukaj ne želi ostati.

Se zavedajo sovraštva, ki jih obkroža?

Veste kaj – Afričani recimo ga ne pričakujejo. Zadnjič mi je en od beguncev iz Afrike rekel:
»Sploh nisem vedel, da sem črn, dokler nisem prišel v Slovenijo. Potem sem pa dolgo časa gledal v svoje roke in mislil, da je nekaj narobe …«

Žalostno! Od kod jim take izkušnje? Menda ne iz azilnega doma?

Ne, seveda ne! Veste, ti ljudje se res trudijo, da bi se pokazali v kar najboljši luči.

Se recimo učijo slovenščine?

Seveda. Že prej sem povedala, da ni namen nobenega od njih, da bi ostal tukaj. Ampak slovenščine se pa učijo večinoma vsi. Takoj, ko se znajdejo pri nas, jih vključimo v organiziran pouk.

Je to njihova dolžnost, ko prebivajo v azilnem domu?

Ne. To je njihova želja. Tudi sama pomagam pri tem. Moram pa povedati, da se večini jezik zdi zelo težak. Skloni, pridevniki, prilastki … marsičesa od teh reči njihovi jeziki ne poznajo. Se pa izredno hitro učijo!

Kako pa se sporazumevate?

Jaz se z vsemi sporazumevam v angleščini. Nekateri od njih govorijo tudi francosko, ali kak tretji, četrti jezik, a le-teh sama pač ne obvladam.

S predstavitve Aidine knjige: prizor z zakoncema iz Sirije

Sem pa ob tvojih vpisih na socialnih omrežjih opazil, da so pogosto v … eee … včasih smo rekli v srbsko-hrvaškem jeziku. Kako to?

Hja, v bosanščini so. Prav imate. A veste, da o tem pravzaprav še nikoli nisem razmišljala. Niti ni za tem kakega namena. Pišem, kakor me tisti trenutek prime. V slovenščini, bosanščini, angleščini … na to res nisem pozorna. Bolj se mi zdi pomembno, kaj pišem.

Dobro, pustiva to. Aida, kaj pa storite s človekom, ki ne govori nobenega »svetovnega« jezika? Kako se sporazumete?

Imamo prevajalce za ljudi z večine območij, od koder bežijo. Po potrebi jih angažiramo. Pravzaprav se ne spomnim primera, da se z nekom ne bi mogli čisto na noben način sporazumeti. Če človek hoče, se vse da. In ti ljudje hočejo!

Koliko je pa primerov kriminala v azilnem domu? Ali pa kriminala, ki ga izven doma povzročijo begunci? Tudi s tem nas določeni mediji strašijo …

Kriminala praktično ni.

Ni nobenih posilstev, množičnih nadlegovanj? Ti si prav primerna tarča, takole svetlolasa …

Bodite no resni! Ti ljudje me zelo spoštujejo. Vam povem en primer: enkrat sem v azilnem domu grdo padla. Obkrožena sem bila s šestdesetimi moškimi, pa se me nihče ni niti dotaknil, kaj šele, da bi skušal izkoristiti situacijo …

Si pa rekla prej, da ženske izredno spoštujejo …

Niste me pustili, da povem do konca. Torej: niso mi pomagali prav zaradi spoštovanja. Vem, slišati je neumno, a … ko sem nekomu zagotovila, da sem njegova sestra, oziroma, da je on moj brat, mi je šele podal roko, da sem se z njegovo pomočjo skobacala nazaj na noge. Sicer se me ne bi dotaknil.

Zanimivo. Kulturni vzorci so čisto drugačni torej.

Res je.

Ampak vseeno: govorila sva o tem, da je večina prebivalcev azilnega doma mladih moških. Če nekoliko poenostaviva – polnih testosterona, že dolgo brez ženske. Res nimaš nobenih težav?

Vem, na kaj namigujete. Ampak odločno pravim: NE! Ti ljudje  … to ni tako, kot pri nas. Njim je ženska sveta. Poleg tega pa … gre za ljudi, ki imajo za seboj hude življenjske preizkušnje in se ubadajo z mnogo travmami. Kakih namigov, gestikuliranja, osvajanja, opazk … česa takega še nisem doživela.

Prej me bodo osvajali prijatelji, znanci, moški na cesti in faksu, kot pa kdo od beguncev, haha.

Potem ne bi rekla, da je tam čutiti kako seksualno napetost?

To vprašanje je v kontekstu begunstva tako zelo zgrešeno, da vam pravzaprav težko odgovorim. Nekdo, ki ne pozna razmer v azilnem domu in med temi ljudmi, bo to težko razumel. In ne, ni čutiti nobene seksualne napetosti. Kaj naj bi to sploh pomenilo?

Potem ne velja, da v Evropo prihajajo horde podivjanih muslimanov, ki bodo posiljevale vse na svoji poti?

Te desničarske neumnosti so res strašanske! Med azilanti je dejansko najbrž najmanj muslimanov. Še tisti, kar jih je, svoje seksualnosti ne izražajo tako, kot to počnejo moški pri nas. To so zelo duhovni ljudje. V sebi imajo ogromno vere. S svojimi travmami bolj, kot karkoli drugega, potrebujejo mir in duhovno oskrbo.

Ko sva ravno pri tem – kakšna so pa siceršnja počutja ljudi v azilnem domu? Je dosti zdravstvenih težav?

V fizičnem smislu so zdravstvene težave redke. Bolj sezonske, prehladi in podobno. Seveda kdaj pa kdaj dobimo tudi koga z resnejšim stanjem, a te zadeve kar uspešno rešujemo. Je pa mnogo strahu, negotovosti, depresij, občutkov brezizhodnosti …Veste, v azilnem domu ni ravno raj …

Si predstavljam. Kako pa se potem borite s temi rečmi?

Društvo zagotavlja psiho-socialno pomoč. Imamo ustrezno izobražen kader. Delamo tedensko, v skupinah. Po potrebi pa vsak lahko prosi tudi za individualni pogovor, za pomoč.

Povejva še kaj o tem, kako Aida piše. Kako, da si že v študentskih letih postala avtorica knjige?

V času, ko je nastala knjiga, sem študirala pedagogiko. V begunskem valu leta 2015 – ta sploh ni bil prvi, je bil pa prvi tako shisteriziran pri nas – sem v OŠ Livada delala z begunskimi otroci. Študentje pedagogike smo delali. Sto dvajset nas je bilo takrat v prvem letniku, za pomoč pri delu z begunskimi otroci se nas je pa menda javilo štiri, ali pet.

Žalostno.

Po enem tednu sem ostala sama. Samo še jaz. Profesorica me je kasneje povabila, da sem predavala študentom o svojem delu. Na filozofski fakulteti se profesorji in študenti trudimo Slovencem predstaviti problematiko begunstva, razbijati predsodke itd …

Skušala sva govoriti o tvoji knjigi …

Še vedno govoriva. Najprej sem napisala članek. Profesorica mi je poslala elektronsko pošto, ki jo še danes hranim. Predlagala je, naj o svojih izkušnjah pri delu z begunskimi otroci napišem knjigo. Jokala sem. Od sreče. Od priznanja. Od ganjenosti. In potem res napisala knjigo.

Aida, njena knjiga in ML
Foto: M.L.

Prepozno, a zaznal sem, da si imela tudi promocijo v dvorani Kolpern.

Res je. Prva promocija je bila tam. Že takrat sem prodala veliko knjig. Potem pa je prišel še prispevek v Jeseniških novicah, pa v Gorenjskem glasu. Bila sem na RTV Slovenija. Val naročil takrat je bil kar velik.

Se da tvoja knjiga dobiti po knjižnicah v Sloveniji? V knjigarnah?

S tem imam podobne izkušnje, kakor vi. Zdi se mi nedopustno, da distributerji vzamejo vsaj polovico prodajne cene knjige, pri tem pa praktično ne naredijo ničesar. Pustiva ob strani, da imajo napeljane kanale, po katerih knjižnice po državi jemljejo, kar jim distributerji servirajo. V to se ne bom spuščala, a nekaj vam povem – ta sistem ni zdrav! Mojo knjigo je dobiti morda v desetih knjižnicah.

Hja, tudi mojo podobno.

V določenih državah EU država odkupi neko kvoto knjig in jih sama razpošlje po knjižnicah. Ostalo prodaja avtor sam, ali pa v okviru kake organizacije. Odvisno, kako se odloči. Temu bi rekla soliden sistem.

Kako pa najini bralci lahko dobijo tvojo knjigo?

Lahko jo naročijo preko elektronske pošte aida.silic@gmail.com .

Se lahko vrneva še k prostovoljnemu delu v azilnem domu? Imam še precej vprašanj.

Seveda.

Okej. Zanima me, kako v domu sobivajo pripadniki različnih kultur. Prihaja kdaj do napetosti, težav?

Presenečeni bi bili, kako zelo spoštujejo drug drugega. Pa imamo v domu hindujce, muslimane, kaj vem … katolike, pravoslavce … Vsi skupaj praznujemo praznike, rojstne dneve od vseh in podobno.

Kaj pa pri hrani? Se v azilnem domu prilagajate navadam ljudi?

Ne ravno. Nismo v situaciji, ko bi to lahko počeli. Jesti je potrebno tisto, kar je pač na voljo. Ampak … saj si lahko predstavljate. 

Kaj pa ljudi z Balkana, je kaj?

Zelo malo, zelo redko. Včasih so pri nas kaki Romi, morda kosovski Albanci.

Ker imajo druge kanale za prehod v Zahodno Evropo?

Najbrž. Ne vem.

Povej mi Aida, ali ljudje v azilnem domu dosti govorijo o svojih življenjih, o izkušnjah na begunski poti?

Tako, kot za vse doslej, se tudi tu ne da podati nekega generalnega odgovora. Nekateri radi povedo, saj jim je potem lažje. Spet drugi so zelo zaprti, od sebe ne dajo dosti informacij. Lahko si le predstavljamo, kako je takim ljudem pri srcu. Meni se sicer kar radi odprejo, radi zaupajo. Grem kdaj tudi na kako kavo z njimi. Vabim jih na promocijo knjige in podobno … Rada bi, da bi se v naših krajih počutili karseda dobro.

Mi lahko zaupaš kako njihovo zgodbo?

Hm. Kako naj izberem pa eno? Bom poskušala s sledečo: govoriva o starejšem gospodu iz Sirije. No, gospodu srednjih let …

Vem, da se moški v teh letih zdimo študentkam – starejši gospodje, haha.

Hahaha. Marko, nehajte. Povedati vam skušam eno resnično zgodbo. Žalostno zgodbo. Sirec torej, profesor geografije. Skupaj s tremi sinovi je bil pri nas v azilnem domu. Žena in hči sta bili že od prej … od prvega vala beguncev iz Sirije … na Švedskem. Ne velja torej v vseh primerih, da gredo najprej na pot moški.

Povej naprej.

Tri, morda štiri leta po tistem, ko sta bili žena in hči na varnem, je bil gospod ranjen v glavo v spopadih v Siriji. Ko je bil pri nas, je bil tudi zelo bolan. Rada sem sedela pri njih v sobi, se pogovarjala z njimi. Prijetni ljudje so bili. Gospod je pogosto jokal. Verjemite mi, da je težko spustil solzo, saj je tako pokazal svojo nemoč. A ta gospod je pogosto jokal.

V Turčiji je plačal velike denarje za neko operacijo. Kot posledica rane, se mu je razvil tumor na možganih in rekli so mu, da nima dosti možnosti za preživetje.

Vedno je govoril o svoji hčerki. Šest let je bila stara, ko je bil gospod s sinovi pri nas, a je takrat ni videl že štiri leta. Zelo sem se zbližala z njim. Nekega dne me je pa – v času, ko nisem bila v azilnem domu – poklical njegov dvajsetletni sin. Vprašal je, če se lahko pridem posloviti, saj so dobili mednarodno zaščito, gospa pa jim je iz Švedske poslala denar za letalo.

Srečni konec torej.

Počakajte. Omenjeni gospod mi je vedno govoril, da ne bo umrl toliko časa, dokler spet ne bo videl in objel svoje hčerkice. Ob slovesu mi ni rekel ničesar, le objel me je in se tiho zahvalil. Potem pa me je nekaj dni kasneje iz Švedske ponovno poklical njegov sin. Povedal je, da je oče umrl.

Pretresljiva zgodba. Mi morda lahko poveš še kako, ki je imela happy end?

No, vsi Jeseničani menda poznamo zgodbo o mali Sabreen, ki se je rodila somalski mamici Firdews v jeseniški bolnišnici, bi se pa skorajda rodila na cesti v Ratečah, v trdi zimi. Z mamico sta po dveh letih le pridobili pozitiven odgovor od oblasti in zdaj živita v Ljubljani. Sabreen hodi v vrtec, mamica v šolo …

Ta zgodba je znana, ja. Ima tudi razmeroma lep zaključek. Ampak bolj sem si želel še kake … kako bi rekel … ekskluzivne.

No, saj ne bova iz tega članka delala senzacij, mar ne?

Seveda ne. Pa vseeno mi lahko zaupaš še kako happy end zgodbo.

Srečne zgodbe so vse tiste zgodbe, v katerih prosilci dobijo ustrezen status v Sloveniji, zaradi katerega pozneje lahko v veljavo stopi zakon o združevanju družin. Takrat se družinski člani naposled združijo po nekaj letih. Takih primerov ni veliko, a so. Primeri s srečnim koncem vsekakor obstajajo. 

Ganljive zgodbe, prav gotovo. Kaj, ko bi omenila še kako zabavno zgodbo? Kaj se recimo zdi beguncem v azilnem domu najbolj čudno?

Pizza s tuno. Saj to se tudi meni zdi čudno, hahaha …

Haha. Še kaj?

Ja, lahko bi omenila predsednika Pahorja. Ta jih zelo zabava. Ti ljudje že v Grčiji in recimo v Bosni vidijo marsikaj, kar je hudo drugače, kot je v navadi v njihovih krajih. Potem pa pridejo k nam, kjer se predsednik slika z njimi. Kaj takega si recimo v Alžiriji ali Maroku ni moč niti misliti. Najbolj zabaven se jim zdi Pahorjev Instagram profil, haha …

Vas politiki sicer pogosto obiskujejo?

Ne, žal ne. Obisk azilnega doma ne prinaša političnih točk.

Pa je vseeno kaka politična stranka, ki pomaga?

Tega v resnici ne vem. S temi rečmi nimam opravka, morali bi vprašati na upravi. Niti ne želim imeti s tem opravka. Jaz sem rada med ljudmi.

Se kdaj srečaš z žaljivkami, s sikanjem na račun svojega dela?

Seveda. Ampak nikoli v obraz. Enkrat sem od nekoga dobila ogromen tekst o muslimanih. Omenjeni so bili tudi otroci iz socialno ogroženih družin iz Slovenije in podobno. Saj veste, klasično vzbujanje slabe vesti od nekoga, ki ni še nikoli nikomur pomagal. Ampak jaz pomagam tudi domačim. Vedela sem, kdo mi je tisto poslal. Enkrat sem ga videla v mestu, pa sem skušala pristopiti k njemu in ga povprašati, kaj in kako. Je kar pobegnil. Tekla sem za njim, pa ni želel odgovoriti. Tista izkušnja mi je povedala veliko o tovrstnih ljudeh.

Jaz sama na sovraštvo več ne reagiram. Zaboli me pa, ko kdo pljuva po ljudeh, ki jih imam rada. Po družini recimo. Ali pa po ljudeh, ki so potrebni pomoči. Jaz sem njihov glas, saj oni niso slišani. Sicer pa raje vidim, da govorijo moja dela, ne moje besede.

Lepo povedano! Aida, a ob vsem, kar počneš, ostane še kaj časa za … za karkoli drugega?

Mislite poleg faksa in dela v azilnem domu?

Da, haha.

Pa … v resnici da. Obiskujem troje različne plesne vaje. Na enih se učim, na drugih poučujem …

Resno? Koliko ur pa ima tvoj dan?

Štiriindvajset. Tako, kot od vsakega, haha.

Kaj pa čustveno življenje? Si na koga čustveno navezana?

Sem. Na družino. Na širšo družino. In na zelo ozek krog prijateljev.

Nisem ciljal na to.

Vem. Ampak o tem ne želim govoriti.

Prav, spoštujem to. Imaš kake načrte za prihodnost? Mi to lahko zaupaš?

Nerada jih delam. Kdo ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Sicer pa – v prvi vrsti moram končati faks in narediti diplomo. To že drži.

Veš kaj bi te še rad vprašal. Praviš, da si po rodu iz Bosne. No, vsaj tvoji predniki so, ti si rojena Jeseničanka. Še nekaj takih vas je v Društvu UP. Imate zaradi tega kaj boljše kontakte s humanitarnimi delavci v Bosni? Vemo, da je ob meji s Hrvaško kar nekaj … če tako rečem … divjih zbirnih centrov za begunce. Širijo se vse sorte informacije …

V resnici nimam pojma, kaj se dol dogaja! To, da sem po sorodstvenih vezeh iz Bosne, s področja, kjer je ogromno beguncev, je čisto naključje. Na ta način včasih od kakega znanca dobim kako informacijo, za katero pa seveda ni nujno, da je relevantna, ali da mi bo v pomoč pri mojem delu. V Bosni ni prave azilne politike, ljudje so v glavnem nastanjeni pod milim nebom. Veliko dezinformacij se širi o pretepih, posilstvih. Trdim, da so to laži, ki ustrezajo hujskaškim politikam. Sama bolj verjamem ljudem, ki jih poznam. Od njih dobim največ relevantnih informacij.

Pa res verjameš, da prav nič od tovrstnih informacij ne drži?

Jasno je, da prihaja do konfliktov. Ljudje so na prostem, zebe jih, mokri so, lačni … Hrvaška policija jih tepe … Kdo pa ne bi bil živčen? Kar se pa kraj tiče … že tako ljudje v tistih krajih nimajo prav dosti. Kaj jim pa sploh še lahko ukradejo? Sicer pa – najbrž bi tudi sama kaj ukradla, če bi bila neznansko lačna. Najbolj hinavsko je s polno ritjo komentirati te zadeve iz tople dnevne sobe, potem ko si se nabasal z obilno večerjo!

Vas iz Bosne obvestijo, kadar se na pot odpravi kaka večja skupina ljudi?

Ma ne, ne deluje to tako. Ni napovedanih prihodov. Saj pravim, o tem praktično nimam pojma. Begunci ne prehajajo mej ravno napovedano, sploh pa … kakor pravim … v Bosni stvari niso ravno urejene.

Bi znala opisati svoje notranje vzgibe za vse svoje početje na humanitarnem področju?

V sebi se razvijam, notranje rastem. Vsak dan se naučim neke lekcije. Življenja. Učim se hvaležnosti. Strpnosti …

Lepo povedano! Kaj pa, ko imaš slab dan? Ga kdaj imaš?

O, seveda. Vsak ga ima. Ampak ljudem v azilnem domu svoje slabe volje seveda ne pokažem. Kaj pa imajo oni z mojim počutjem? Moja ljubezen do soljudi je zelo močna.

Zadnjič sem bila nekje s šestimi Afričani. Mojbog, vsi so črni, je rekla moja gostiteljica. Vedela je, da pridemo, ni pa vedela, da bodo oni temnopolti. Ob njeni pripombi sem morala najprej pogledati, če so res. Nisem pozorna na barvo kože. Bolj me zanima, če me nekdo pozdravi, ko pridem, pa če me je vesel in take reči.

Aida, imaš v sebi ambicijo spreminjati svet? Vsaj željo?

V smislu: človek naj človeku postane človek … že. Verjamem, da ima vsak po svoje prav, tudi tradicionalisti, pa tisti, ki strašijo … To so pač njihova stališča, njihovi strahovi, njihova ogledala …

Kar govorim jaz, je odraz mene. Moj odsev. S tistimi, ki imajo nasprotno mnenje, se vedno lahko pogovorim. Tudi sodelujem, zakaj ne? Saj se komu da kaj dopovedati. No, včasih, haha …

Vrniva se še malce h knjigam. Imaš ti – poleg tega, da si pisateljica tudi sama – kakega priljubljenega pisatelja?

Heh, najbrž boste presenečeni. Obožujem Ivana Cankarja! Tako dobro opisuje to slovensko depresijo! Hišo Marije Pomočnice bi lahko prebrala petdesetkrat! Rada imam Cankarja! Zbiram njegove knjige. Sicer pa imam rada tudi knjige Aida el-Karnija. Aid el-Karni je savdski imam in pisatelj. Na nek način piše tudi versko literaturo, ampak meni je zelo všeč. Ne vem, če je že kaj njegovega prevedeno v slovenščino, ampak v bosanskem jeziku sem prebrala knjigo z naslovom Ne tuguj (ne vdajaj se žalosti, op.p.). V njej je opisanih tisoč razlogov, zakaj človek ne bi smel biti žalosten in/ali nesrečen. Vse te zgodbe imajo nek nauk.

Sicer pa – Puškin, Dostojevski, ruski klasiki. Zgodovinske stvari. Pa o čemerkoli v zvezi s Kurdi rada berem. Zanima me kultura tega nesrečnega naroda, njihove zgodbe … to je moja strast.

Poznaš Alamut Vladimirja Bartola?

Seveda. Dolgo je že, kar sem jo brala. Nimam kakega posebnega mnenja o tej knjigi. Ni mi bila ravno všeč.

Kaj pa filmi?

Gledam grozljivke in srhljivke, haha. Vsakič, preden grem spat, si pogledam eno srhljivko. Neumnih romantičnih, ali pa še bolj bedastih komedij, pa nekako ne prenašam ravno najbolje …

Veš kaj mi je šinilo v glavo? Nisem prepričan, če si ravno ti prava za odgovor na to vprašanje. Dolgo že iščem primerno osebo, da jo povprašam o mnenju na to temo …

O čem govorite?

Zanima me tvoje mnenje o tem, da v mestu vsak dan srečujem ljudi z Balkana, ki so na Jesenicah recimo že po petdeset let, pa še vedno ne govorijo slovensko. Saj nisem noben šovinist, ampak …

To me moti! Jezik je zelo pomemben. Razmišljam o entuziazmu, s katerim se prebivalci azilnega doma učijo slovenščine. Pa niso bili še nikdar v stiku z njo! Saj razumem, da je bil nekoč uradni jezik tudi t.i. srbo-hrvaščina, ampak … tudi zdaj je od nastanka slovenske države minilo že 25+ let … Nedopustno je, da nekdo toliko časa živi v neki državi – katerikoli! – pa še vedno ne zna jezika!

V resnici bi zagovarjala zakonsko določeno znanje slovenskega jezika, preden bi si katerikoli tujec lahko uredil status pri nas.

No, s tem se pa strinjam.

Ampak krivi smo pa sami, veste. Preprosto smo Slovenci … prebivalci Slovenije … preveč servilni v nepravih momentih in premalo v tistih, kjer bi bili lahko.

Uhh Aida, modrosti kar špricajo iz tebe!

Haha, hvala!

Prejle si najprej rekla Slovenci … potem pa popravila v prebivalce Slovenije. Zakaj?

Oh, kakor vsak potomec priseljencev imam tudi sama nekaj težav z identifikacijo. Saj veste – na jugu sem »Slovenka«, v Sloveniji sem pa »Bosanka«. Včasih pač ne vem, kaj sem. Bi rekla, da sem ponosna bosanska Slovenka, haha. Z Bosno pravzaprav nimam nobene zveze, vsi moji so že dolgo v Sloveniji. Na Jesenicah sta rojena tudi moja starša.  Je pa tako – tujci v azilnem domu o teh rečeh ne vedo ničesar. Oni me imajo za Slovenko. Kar se tiče pa vere – versko se kar opredelim. Sem zelo verna.

Prav. Ampak povej, Aida … ti si izobražena punca. Kako gresta pa skupaj znanost in vera?

Oh, izobrazba mi seveda pomaga pri mojem delu. Koran me pa tudi ne uči ničesar napačnega. Vera mi nalaga da se učim, izobražujem, spoštujem, ljubim … Uči me spoštovanja do drugih in ne govori izključno o muslimanih, pač pa nasploh o ljudeh.

Okej. Počasi bova morala zaključiti, veš. Bi želela še sama kaj sporočiti bralcem?

Pravzaprav bi. V zvezi z Društvom UP, bi rada poudarila, da je pomoč beguncem le eden od mnogoterih projektov društva. Pri beguncih gre za projekt Učenje za drugo življenje – pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito. Kar se tiče drugih projektov, ki jih omenjam … s pomočjo le-teh – in ni jih malo – društvo obdaruje in pomaga slovenskih otrokom skozi celo leto. Prav v teh dneh je potekalo obdarovanje slovenskih otrok ob Božičnih praznikih.

Sva še na kaj pozabila?

Oh, ja. Vi tega najbrž niste vedeli, ampak … jaz bi prav na prvo mesto postavila sledeče: sama v azilnem domu preživim največ časa z otroci. Govorim o kakih 99% časa. Še sama ne vem, zakaj, ampak … očitno sem magnet za otroke. In tu ne govorim le o begunskih otrocih. Tudi neznani otrok sred ceste, ko me vidi, se mi nasmeji. Ta mala bitja z nečim privlačim. Moram priznati, da me to niti malo ne moti, saj jih imam zelo rada. Menda znam pa z njimi tudi delati.

Z otroci v azilnem domu se učimo slovenskega jezika, recitiranja slovenskih pesmi, beremo, ustvarjamo … Tisti, ki mi sledijo na Instagramu, naše dejavnosti pogosto lahko spremljajo na storyih. Dostikrat tudi v Facebook skupini: Učenje za drugo življenje – pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za MNZ. Tam objavljamo aktivnosti, izdelke, dogodke ipd …

Rada bi omenila tudi, da smo ustanovili prvo plesno skupino, ki jo sestavljajo otroci prosilci za mednarodno zaščito. Skupino vodim jaz. Skupina se imenuje Luna (saj luna ponazarja luč v temi, moč svetlobe, tako kot sta tudi ples in glasba nam luč v temi, pa tudi drug drugemu smo svetloba v temnih dneh) … Za seboj imamo lepo število nastopov po Ljubljani. Nastopali smo recimo na Prešernovem trgu ob dnevu nevladnih organizacij, pa ob dnevu migrantov, svoje točke pokažemo na rojstnih dnevih, praznikih, festivalih … Plešemo večinoma hip hop; tu in tam se najde kakšen narodni ples.

Od kod pa ti ideja za otroško plesno skupino?

Otroci so najbolj ranljiva skupina med begunci; imajo zelo, zelo nizko samopodobo in samospoštovanje. Njihova samozavest je na psu in pogosto imajo strah pred ljudmi. Te stvari zelo uspešno rešujemo s plesom in nastopanjem. Prejšnji mesec smo ravno organizirali veliko prireditev ob dnevu migrantov.  Otroci so na njej nastopili s pesmimi in plesi.

O kar precejšnjem delu tvojih dejavnosti te očitno sploh nisem povprašal …

Zapišite prosim še to: ženske iz azilnega doma so pod imenom Oloop sodelovale pri projektu z imenom: Ženske, ki vezejo pripoved.

Šlo je za projekt, v okviru katerega so za svojo življenjsko zgodbo izbrale vzorec in ga izvezle na preprogo. Celoten projekt s preprogo in posnetki z zgodbami je na razstavi v Etnografskem muzeju do konca februarja. V nobenem pogledu si ne morem lastiti tega njihovega početja, ali pripisovati kakršnihkoli zaslug … bi pa rada, da ljudje spoznajo, s čim se vse pri nas ukvarjamo …

Aida … sklepam, da bi takole lahko še v nedogled naštevala …

V resnici nerada govorim o sebi. Ampak vi ste bili dovolj vztrajni, da … Eno vas pa prosim – iz mene ne delajte kake herojke! Z otroki se ukvarjam iz čistega veselja. Dati takle intervju … to lahko izpade, kot samopromocija. Tega pa nikakor ne bi marala! Sicer pa sem mnenja, da se ljudje čisto premalo pogovarjamo. Posebej takrat, ko bi se res morali. Ko nam pa tega ne bi bilo treba, smo pa glasni.

No, če bo pa kdo imel vseeno kako dodatno vprašanje, mu bom pa seveda z veseljem odgovorila.

Nekajkrat sem opazil, da si se kar žolčno razpisala na Facebooku o kaki temi. Pa zaključiva s tem. Te potem vseeno neke stvari spravijo ob živce?

Sama sem posebej težko tiho ob kakih ne-pravicah, krivicah. Ne morem biti tiho! Človekovo dostojanstvo je prvo! Potem pa lahko šele začnemo govoriti o ostalem.

Aida … kdo bo najbolj ponosen, ko bo prebral tale intervju?

Oh, jaz se ga v resnici zelo veselim, malo pa tudi bojim. Najbolj ponosna bosta pa gotovo ati in mami. Pa dedi in babi, seveda. Vsi me zelo podpirajo in so ponosni name.

Imaš kaj bratov, sester?

Ja. Šejla jih bo kmalu devetnajst, Amel pa 12. Tudi njima se bo menda zdelo prima, čeprav … ni videti, da bi imela sestra kaka podobna nagnjenja, kakor jih imam sama, hahaha. Ampak – zelo rada ju imam!

Okej Aida. Hvala za ta izčrpen pogovor. Ostani še naprej taka … Jeseničani smo ponosni nate!

Ni za kaj. Z veseljem sem odgovarjala. Dober zasliševalec ste, prava vprašanja postavljate. Tudi sproščena sem bila – zelo. Hvala!

Dlje od štirih ur sva sedela z Aido v moji priljubljeni ljubljanski postojanki, Bobi baru. Ko spremljam njene vpise na Facebooku, bi težko rekel, da se čisto z vsem strinjam. Ostane pa dejstvo, da iskreno občudujem njeno početje, njeno nesebično pripravljenost na pomoč. Včasih si mislim, da je dekle v svojem boju proti krivicam tega sveta pravzaprav še zelo idealistično in neizkušeno ter da jo bodo prihodnja leta še obrusila in marsičesa naučila. Sodobna Don Kihotka v boju z mlini na veter. Saj najbrž je res tako, ampak … treba ji je pa vseeno priznati, da s svojim neizmernim pozitivizmom prinaša marsikomu sonce v mrak njegovega življenja. In jo zaradi tega tudi občudovati. Malo je takih.

Prav je, da tudi priznam, da sem na isto temo skušal pregovoriti za intervju eno izmed njenih sodelavk v azilnem domu. Prav tako sicer prostovoljko in če nisem čisto vsega pomešal v svoji polni betici – učiteljico. Naključno, ali ne … tudi to – plavolaso …

Človek bi morda lahko tudi rekel – zakaj pa nisi intervjuval kar same Faile Pašić Bišić, »šefice« Društva Up. Saj ne pravim, da je ne bi, ampak … gospa Faila ima v medijih kar dovolj prostora. Je prav, da tudi njo omenimo, ampak … Aida je pa le tista mala, pridna mravljica iz ozadja, kakršne zelo malokrat dobijo možnost za javno izražanje.

Skupaj sva pa predstavila čudovito zgodbo, mar ne?

In ko enkrat vse tole prebereš, ko znova ugotoviš, kako posebne so Jesenice in kakšne dragulje skrivajo v sebi, se prav gotovo lahko strinjaš: OPOMBA: Podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa!  Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

Delite:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja