web analytics

Fotograf

Delite:

Modela sem spoznal … saj še sam ne vem kako in kdaj. Hm, najbrž bo držalo, da ob priliki dela v mlajših kategorijah hokejskega kluba, kjer sem nekaj let vedril (na Balkanu temu rečejo z ustreznejšim izrazom: žario i palio). Poznava se v zadnjih nekaj letih in pravzaprav prej še nikoli nisem slišal zanj, kaj šele poznal njegove zgodbe. Potem pa je – kakor vesolje zna poskrbeti za te stvari – nekako prišel v moje življenje ravno v trenutku, ko sem ga potreboval. Ob priliki snemanja reklamnih fotografij za mojo prvo knjigo – mimogrede, lahko mi pišete zanjo; le še kakih 5 je na voljo! – je na plano čisto po naključju prišel z dobrimi idejami. Ker sem njegovo delo v tistem trenutku lahko plačal le z izvodom svoje knjige, meni pa je bila taka valuta ljuba, sva bila kaj hitro dogovorjena za sodelovanje. Pridobila sva še nekaj drugih ljudi ter prostor. Poskrbel sem za pijačo in jedačo in nastale so izjemne fotografije na vseh sedem smrtnih grehov – tem, ki sem jih vgradil v svoj prvi (realistični) roman.

Knjigo smo reklamirali, luštno smo se imeli in … meni po takih zadevah vedno ostane en zoprn občutek dolga. Saj je vse jasno, vse se lepo dogovorimo in zadeve izpeljemo z zvrhano mero dobre volje. Ampak … človek mi je delal uslugo, dolgujem mu … odzvanja v moji tintari.

Potem se je našla pa rešitev. Eni bi rekli, da je zanjo poskrbel Bog, drugi, da je bila Usoda. Ampak moji rešitvi je bilo ime Svetlana. Saj veste, katera – Svetlana Makarovič. Dolgo sem si prizadeval dobiti intervju z eminentno gospo in ko je gospa nekega dne poklicala mene (prisežem pri vseh potomcih, da je bilo tako!), sem popustil vse ostalo in se napotil tja, kamor si me je umetnica pač zaželela. Edini fotograf, ki je bil v tistem času na voljo, je bil prav moj današnji portretiranec, ki sliši na ime:

calligraphy-billy-argel-font

Peljala sva se torej tja dol in se v družbi markantne umetnice imela neizmerno fajn, nastal pa je tudi intervju, ki so ga v tistih dneh brali tisoči po vsej Sloveniji. Mimogrede – če si ga kdo želi prebrati, to še vedno lahko stori na tejle povezavi: KLIK. Moja romanca z veliko umetnico se je sicer žal hitro končala, a dokument o našem srečanju bo vseeno za vedno ostal zapisan. 

Ampak pustimo te zadeve ob strani in se končno lotimo našega današnjega portretiranca. Vzemite si čas in preberite zadevo; glavni junak tega članka vas – to vam zagotavljam – ne bo pustil ravnodušnih! Ker se s portretirancem poznava, sva se seveda med pogovorom tikala.

Živijo Aleš! Dajva, predstaviva te najprej bralcem. Kdo je torej Aleš Košir?

Predvsem sem oče Kaje in Ele. To mi predstavlja največji smoter v življenju. Sem pa tudi fant najlepše pevke na svetu, Maše …

Odlično! Vsaj trem predstavnicam nežnejšega spola si se zdajle zelo prikupil! Ampak povej, s čim se ukvarjaš dandanes, kot kaj te bova predstavila bralcem?

Pa … ukvarjam se z arhiviranjem lepih in manj lepih momentov. Drugače povedano: sem fotograf.

Kako pa si pridobiš ta naziv – fotograf?

Ne vem, če si ga ravno pridobiš. Pri meni se je tovrstno poslanstvo izkristaliziralo nekako pred petimi leti. Čisto naključno … v neki debati, mi je eden od kolegov pokazal, da imam že dvajset let v sebi znanje o vizualnosti. Imam pa tudi fantazijo. Ko vse to združiš … Fantazija mi je sicer v določenih obdobjih bolj škodovala. V določenih situacijah fantazija pač nima mesta.

Na kaj ciljaš?

Hm. zamenjal sem vsaj trideset poklicev v življenju. Imel sem recimo čistilni servis. Zelo na široko sem se iskal. Ampak moj motiv ni bil dober. Bil je – denar.

Zdaj pa ni več?

No, rad zaslužim, seveda. Ampak zdaj bolj gledam proti samouresničenju …

Mi zaupaš kaj iz spiska teh poklicev, ki si jih omenjal?

Jasno. Bil sem recimo voznik kombija. Pa delavec na strehi, zidar, polagalec ploščic. Ukvarjal sem se z akviziterstvom. Bil sem asistent kamermana, pa čistilec stekel in lastnik čistilnega servisa, kot sem že omenil …

Zdaj si se vrgel pa v fotografijo?

V glavnem, ja. Pa v oblikovanje albumov, plakatov, dosti retuširam, se ubadam s photoshopom … Počasi vstopam tudi v svet filma.

Pa se da preživeti s tem?

Da se, če si po naravi komolčar. Da se, če ti ego seže do lune in si rojen ter deluješ v nekem bogatejšem okolju. Pomembno je, koliko so ljudje pripravljeni plačati. Vsak ima rad dobre fotografije, ne loči pa vsak med dobrimi in izvrstnimi! Jaz pa se ne maram siliti v ospredje; na tem področju sem katastrofalno slab, čeprav menda neke sposobnosti imam.

Torej … če te prav razumem … se s fotografiranjem kar boriš za preživetje?

Preskoka v javnost v teh petih letih, odkar se ukvarjam s tem poslom, še nisem naredil. Saj pravim – ne maram se siliti v ospredje. Zato sem se odločil, da se bom zadeve lotil z druge strani …

Res? S katere?

Verjamem v karmo. Vse moje dosedanje izkušnje me delajo to, kar danes sem. Zato zdaj izdelujem magnete …

Magnete? Ne razumem …

Turistične magnete. Imam bazo čez 200.000 obdelanih fotografij. Večine nihče nikoli ni videl in jih verjetno nikoli ne bo. Porabil sem par tisoč ur, da sem si vse strukturno pripravil in zdaj izdelujem magnete s fotografijami naših krajev. Kupiš jih lahko po turističnih krajih.

Aha. Ampak kaj to pomeni – imaš potemtakem tudi stroje, poslovne prostore za lastno proizvodnjo …?

Ne, seveda ne. Vložek za kaj takega bi bil prevelik. Jaz sem se zadeve lotil … broke. Hehe, kako se temu reče?

Brez denarja?

No, tako, haha. Recimo. Ampak povezal sem vse niti, vse ljudi, ki upravljajo zadeve do proizvodnje.  Umetno maso kupujem od poslovnih partnerjev na Kitajskem. Nekdo mi tiska fotografije, drugi reže magnete iz magnetne folije. Sam se ukvarjam pa s prodajo. V roke dobim izdelane magnete, ki jih dostavim končnemu kupcu. Gre za turistične atrakcije po celotni Gorenjski. V kratkem pa bo magnet možno kupiti tudi na spletu.

Saj neko spletno stran že imaš, mar ne?

Točno; gre za fruxdelux.com

Si sicer rojen Jeseničan? Koliko si pravzaprav star?

Star sem 41 let. Jeseničan … ja, rojen sem na Jesenicah. Sem pa sicer s Koroške Bele.

Bi znal opisati Koroško Belo pred … kaj pa vem … petintridesetimi leti? OK, vsaj tridesetimi …

Pa … Bela je bila in je še multikulturno okolje. Jaz sem blokar, po blokih so bile že takrat doma večinoma družine priseljencev, ki so delali v železarni. Saj nisem vedel, kaj je to multikulturnost, ampak … kakšna sočna balkanska mi je bila … kot “dobro jutro”, hahaha …

Pa vseeno – kakšno otroštvo si preživel na Koroški Beli?

Kakšno otroštvo? Čudovito! Lepi časi so bili to. Otroci smo večino časa preživeli po mlakah in v gozdu. Včasih smo kaj zakurili, kakšno ušpičili, divjali s kolesi, se lovili …

Opažaš, da danes temu ni več tako?

Današnji otroci večino časa preživijo za zidovi. Včasih se tudi starši niso toliko bali vsega mogočega, kot se starši bojimo danes. No, je pa tudi res, da tedaj tudi vseh nevarnosti, ki prežijo danes, še ni bilo.

Na kaj ciljaš?

Jah … že prometa je bilo recimo bistveno, bistveno manj, kakor ga je danes. Včasih smo se lahko sankali od cerkve do kapelice, danes na kaj takega ni moč misliti. Tudi na splošno je vladalo bolj sproščeno ozračje. Današnji čas in mediji so ustvarili veliko strahu. Se kar bojimo, da nam bo kdo ukradel otroke, jih prodal, kaj vem kaj vse … Takrat smo bili pa izolirani od tovrstnih informacij, od sveta. Ni bilo interneta. Vsako informacijo si nekoč moral namensko iskati, danes je vedno na dosegu prstov. Pravzaprav informacije danes prihajajo same, bombardirani smo z njimi. V tistih časih smo živeli bolj počasi. Ampak tudi bolj pristno …

Si se poleg lovljenja po gozdu ukvarjal recimo tudi s kakim športom?

Ja. Bil sem perspektiven judoist. Trikrat sem bil drugi na republiškem prvenstvu, enkrat pa šesti na državnem prvenstvu Jugoslavije.

Iz perspektivnega v dobrega judoista pa nisi napredoval? Kaj je šlo narobe?

Puberteta. Sem se raje s kolesom vozil na Bled, kakor treniral, haha … Enkrat sem šel s kolesom celo v Bohinj. Za tiste čase se mi je to zdel pravi podvig. Širil sem si obzorja, haha …

Kam si hodil pa v srednjo šolo?

Obiskoval sem srednjo poslovno šolo. Mislil sem, da se bom naučil delati denar. To je bilo v začetku devetdesetih, ko je razpadel jugoslovanski trg in je bila kriza huda. Oče je zbolel, mama je izgubila službo v Bombažni predilnici Tržič … Nismo imeli denarja in zaradi tega sem zelo trpel.

Pa so te naučili delanja denarja?

V šoli ne. Sem se ga pa naučil delati sam. Ne tako, kakor so pridigali v šoli …

O čem govoriš?

Govorim o nelegalnih načinih služenja denarja. S prijatelji smo začeli prodajati “travo”. Najbrž smo se v tistih časih vsi mladi na nek način ukvarjali s kriminalom. Kriza je bila velika, denarja ni bilo, pa ga je bilo potrebno nekako zaslužiti. 

Pa si bil tudi sam uporabnik?

Seveda. Saj “travca” ni bila problem. Problem je bil to, da se je moj fokus premaknil iz želja (in delovanja) za prihodnost, na uživanje ZDAJ! Rekel bi, da je vse skupaj postala največja učna ura mojega življenja. 

Zdi se mi, da bova tale del pogovora še “nadgradila” … ?

Od trave sem prešel na ekstazije, potem pa na prah – speed in na koncu heroin. Vse skupaj je zaznamovalo 16 let mojega življenja.

Uhh … kako se je razpletlo? Se sploh je?

V roku treh let, odkar je moja družba začela uporabljati mal’ travce, je bilo na Koroški Beli nekaj deset uživalcev heroina. Pazi, govorim o mladih v starosti med 16 in 23 let. Od teh nekaj deset, jih kar precej zadeve ni preživelo …

Uhh … še enkrat. Povej mi, kako pa človek fizično preživi toliko let drogiranja?

Ne obstaja enoznačen odgovor na to vprašanje. Sam imam srečo zaradi izredno močne genetike. Bi se jih spomnil pa kakih dvajset, ki niso imeli te sreče. Nekateri se ugonobijo v roku leta, dveh … Tako hitro gre to.

Koliko škode pa naredi heroin? In kakšne?

Največ škode je socialne. Uporabnik droge je zavit v balon navidezne varnosti. Vseeno mu je za vse. Heroinski odvisnež je zamrznjen v nekem svojem svetu, času ter ravnodušen do dejanske situacije. Edine prebliske ima v času abstinence.

Ampak resno – s čim pa odvisniki to lahko vse skupaj financirajo? Marsikdo od njih ni ravno dobro finančno stoječ, delovno aktiven ipd …?

Eni preprodajajo, redčijo drogo, si vzamejo stran del zase. Drugi spet kaj ukradejo, vzamejo, izsilijo. Jaz preprodajal nisem nikoli. Največji financerji pa so navadno najbližji. Vsaj v prvi fazi. Odvisnež uporabi vse vire, ki so mu najbližji – očeta, mamo, brata, sestro itd … Z njimi tudi najbolje zna manipulirati. 

Si tudi ti šel po tej poti?

Ne, res ne. Večino droge, ki sem jo prodal, sem pridelal z lastnimi rokami. Večji del odvisnosti sem bil tudi podjetnik, z bratom sva vodila čistilni servis, imel sem sredstva. Ampak moja zgodba ni tipična.

Kakšne so bile posledice?

V prvi fazi pravzaprav sploh ne razmišljaš o posledicah. Prvič začneš nekoliko razmišljati, ko vnos droge postane fizično težaven. Ko imaš problem z vnašanjem droge, ker telo tega več ni sposobno. Ko ni več prostega mesta na ožilju, kamor bi si zapodil iglo …

Predstavljam si, da je nekoč – praviš da po šestnajstih letih – moralo priti do točke preloma …

Teh točk preloma je bilo v resnici več. Danes gledam nanje kot na osnovo za prenehanje uživanja drog. Recimo: rojstvi mojih dveh hčera … sta bili že dve taki točki. Najbrž me pa sprašuješ po … fizično je prišlo pri meni do točke preloma, ko mi je policist nataknil lisice. 

Res? Kaj se je zgodilo?

S pokojnim bratom sva se ukvarjala z vzgojo in predelavo prepovedanih substanc. Po spletu okoliščin sem bil ujet z večjo količino zelene snovi. Dobil sem leto dni zapora, ki ga ocenjujem kot prelomnico v življenju.

Ti je odprlo oči?

Spoznal sem ljubezen do samega sebe. Še danes mi kroji usodo. To je osnova. Če nimaš rad samega sebe, ne moreš imeti rad nikogar!

Se čutiš danes dovolj kompetentnega, da o drogah pridigaš drugim?

Čutim odgovornost, da svoje izkušnje o odvisnostih posredujem naprej. Nimam se za čistuna, vsak nov dan se borim tudi sam. Ko danes srečam koga, za katerega vem, da je odvisnik, mu povem, da stvari niso OK. Tudi tistim, ki so recimo na metadonu, ali substitolu … gre samo za nadomestek. Povem jim, da ne potrebujejo tega. Okej, morda kakih 14 dni, potem pa ne več. Ni v redu! V redu bo, ko jih bo srečala pamet, ko bodo stvari spremenili … Predvsem bodo morali najti ljubezen do samih sebe. Odvisnik se o teh rečeh sploh ne sprašuje: Kaj šele, da bi se imel rad!

 

Sponzoriran oglas

 

Kako pa je bilo v zaporu?

Potreboval sem detoksikacijo, jasno. Ne bi podrobno opisoval tega, ampak … no, toliko že lahko povem, da je šlo za pekel!

Saj veš, kaj te bom prej ali slej vprašal – si sedaj “čist”?

Ja. Že skoraj desetletje.

Mi lahko poveš še kaj o obdobju odvisnosti?

Ko je človek odvisnik, doktorira iz psihologije ljudi. Zaveš se skrajnih meja sebe in drugih. To je svet teme, kriminala, propada, laži in utvar. Za dobrega lažnivca – in vsi odvisniki od drog so izvrstni lažnivci – moraš biti tudi dober psiholog. In ko je enkrat laž temelj tvojega obstoja, psihologija postane tvoja biblija. Zdaj znam razpoznati vzroke trpljenja pri ljudeh. In tudi poznam zdravilo …

Res?

Po mojem mnenju je to ljubezen. V vsakem človeku je nekaj dobrega. V zaporu sem spoznal morilce, posiljevalce, težke kalibre. Saj bo slišati čudno, ampak tudi v teh ljudeh je nekaj dobrega. Nekaj v življenju se je pač zalomilo, velikokrat v otroštvu. Največkrat. Vedno!!

Mater Košir, govoriš pametno, kot da bi imel psihologa za zajtrk …

Haha, nehaj. Saj me ti sprašuješ take reči. Najprej sem mislil, da ti o teh zadevah ne bom govoril. Ampak vedel sem, da tebe običajna vprašanja ne bodo zanimala, da boš kopal po moji notranjosti. Zdaj je duh ušel iz steklenice.

No, toliko se že poznava, da …

Danes svoj dolg do družbe plačujem s humanitarno dejavnostjo. No, kjer je to v moji moči.

Recimo?

Ukvarjam se z brezdomci. Tudi teatru sem daroval veliko časa in dela recimo …

Od kod ti pa zdaj vzgibi o humanitarnosti?

Moj največji vzgled je bil pravzaprav od nekdaj moj oče. Pred leti je ustanovil dializno društvo Gorenjske. To društvo je pomagalo mnogim. Foter je bil tak, da je rad pomagal drugim. Tudi po 4-5 let je posvetil kakemu projektu. Tisto so bili časi, ko so ljudje v skupno dobro delali z veseljem na stotine ur. Saj je to tudi na nek način humanitarnost, čeprav je takrat niso tako imenovali. 

Dobro, humanitarnost si jaz predstavljam drugače …

Pomembno je, da je tisto, kar počneš v te namene, res za ljudi. Da daš, kar imaš in se s tem ne okoristiš. Jaz dajem, kar pač lahko. Največkrat svoje delo.

Okej. Bova rekla še kaj o tvojem zdajšnjem poklicu fotografa?

Saj pravim, umetnost je že od nekdaj del mene. Vedno sem risal, kiparil, delal karikature. Naredil sem nekaj razglednic. Sem tudi živel nekaj časa od izdelave novoletnih voščilnic. 

Kot fotograf podajam svoja sporočila svetu. Žal v današnjem svetu ni pomembna umetnost sama, ampak predvsem komerciala. Tudi meni v bistvu daje kruh komercialna fotografija.

Mi boš posredoval pet fotografij, na katere si ponosen? Jih bova pokazala bralcem te spletne strani, tega intervjuja …

To je zelo težko! Ne verjamem v eno fotografijo. Vedno delam serije, le tam se izcimijo dobri posnetki. Dobri posnetki pa govorijo dobre zgodbe. 

Čakaj no, zgodbe pripovedujem tule jaz!

Haha. Prav. Ampak vseeno bi dodal tole – mojih pet fotografskih let ni običajnih. Sem se ubadal z več žanri. Recimo: bil sem ladijski fotograf. Na dan sem naredil med 1000 in 1500 fotografijami.

Zanimivo! Kaj še?

Tole te bo verjetno zanimalo, haha: bil sem erotični fotograf. Pa delal portretne fotografije. Arhitekturne fotografije. Poročne fotografije. Vse to ljudje lahko vidijo na moji spletni strani (KLIK).

Čakaj, čakaj … erotična fotografija? 

Haha, sem vedel, da te bo zanimalo!

Je bila res samo erotična?

OK, priznam … v Pragi sem bil XXX fotograf. Ampak tista moja izkušnja je bila kratka. Takrat sem spoznal, kako pomembno je sporočilo fotografije. 

O čem govoriš?

Verjamem, da imam kot fotograf moralno in etično odgovornost. Pri tovrstnem fotografiranju pa se človek sreča z zgodbami, v katerih se nisem videl. Tovrstnih sporočil nisem želel prenašati naprej.

Lepo povedano! Mi morda znaš pojasniti, kaj pa tvoj poklic lahko prinese pozitivnega?

Lahko. Ko sem iz fotografiranja izločil svoj ego, so se stvari spremenile. Danes je moje največje zadovoljstvo, ko doživim trenutke, v katerih se recimo nevesta (ali pa mama, kdorkoli) zjoče ob ogledu fotografij. Take stvari mi povedo in pomenijo veliko. Fotografiranje jemljem zelo osebno.

Gospod Košir, verjamem, da sva bralcem ponudila izredno zgodbo. Mi zaupate za konec še, kakšna se vam je zdela izkušnja s Svetlano Makarovič?

Gospod Lukan, tisto je bila prvovrstna izkušnja! Hvala, ker ste me povabili poleg, haha. Veš, Svetlana je prisotna v mojem življenju že vse od začetka. Nad njo sem pravzaprav fasciniran. Ženska ostaja zvesta sama sebi, ne glede na vse. Bogovi so nama bili tisti dan naklonjeni. Najin road trip je bil v bistvu podajanje v neznano in vsak s svojim zanosom sva se ga lotila. Oba sva zadevo dokumentirala na svoj, samo nama lasten način, pa tudi Svetlana nikakor ni razočarala! Pa tudi … prizorišče, detajli, rustikalnost, mačke, ki so mistična bitja … Top izkušnja, res!

Bi se strinjal. Aleš, zdajle je napočil tisti trenutek, ko svoje intervjuvance ob koncu vprašam, če bi še sami kaj dodali. 

Bi. Največ sva se pogovarjala o odvisnostih. Bi tudi zaokrožil vse skupaj s tem. Odvisnikom in njihovim najbližjim bi rad dal en zelo pomemben nasvet: NIKOLI ne obupajte! VEDNO je upanje! Odvisnost je bolezen, ki se jo da zdraviti! Najpomembnejša pri vsem pa je komunikacija. Kakor sem že prej rekel, ko pri odvisniku nastopi abstinenca, se začno pojavljati vprašanja. Najpomembneje je, da imajo bližnji takrat slušalko pri ušesih … da slišijo, ko je odvisnik pripravljen govoriti! 

Siljenje, prepovedi, prepiri, grožnje … te stvari niso uspešne. Tudi odhodi v komune … ko odvisnik ni pripravljen mentalno, ko v komuno ne gre iz svojih vzgibov, pač pa pod neko prisilo … takrat gre samo za izgubljanje časa. Mine leto, dve, več, odvisnik pa se spet znajde nazaj v okolju, iz katerega je bil na silo iztrgan. 

Še enkrat povem – komunikacija in upanje. Neskončno upanje …

Aleš, hvala ti! Bova dala za konec morda še kak kontakt?

No, saj kontakt je na moji spletni strani. Če bi me pa kdo rad najel, mi pa lahko piše tudi na 
aleshkoshir@gmail.com,  ali pa me pokliče na 030 406 509.

In tako sva s fotografom zaključila nekaj ur trajajoč pogovor. Moram priznati, da se mi pravzaprav ni niti približno sanjalo, kaj vse bom v intervjuju izvedel, katerih tem vse se bova dotaknila. Saj je res, redko se zadovoljim s površinskimi vprašanji in še redkeje sprašujem o samem delu svojih portretirancev. Le-to seveda mora biti neka osnova, ampak … mene vedno bistveno bolj zanima človek. Človek in njegova zgodba. 

Marsikdo misli, da “nima ničesar pametnega za povedati” in ko sem prvič nagovarjal Aleša Koširja za intervju, je nemudoma pripomnil nekaj podobnega. Ampak imam neko neverjetno – še meni samemu ne ravno jasno – lastnost, da ljudi odprem in iz njih izvlečem zgodbe, ki so zakopane nekje globoko v njihovi notranjosti. Kaže, da mi ljudje zaupajo to pa je tudi prijeten občutek.

Konec koncev pa, kakor sem ob različnih priložnostih že večkrat omenil – jaz znam zgodbo narediti iz česarkoli. Tudi iz navadnega kandelabra, če je potrebno …  😉 

Dragi bralci, upam, da Vam je bila nenavadna zgodba fotografa Aleša Koširja všeč. Če je temu tako, ne bo narobe, če najino zgodbo delite, ji primaknete kak všeček, ali dodate komentar. V pogovoru je prav gotovo obdelana kopica tem, ki bi jih lahko pokomentirali …

Pa hvala za Vašo pozornost!

Fotografije v članku: Aleš Košir in Marko L. (saj ne dvomite, katera je čigava?  😉 )
Naslovna fotografija: KLIK


Delite:

One thought on “Fotograf

  1. Zanimiv intervju. Gospoda Koširja poznam na videz oziroma s fotoaparatom v roki. Na vprašanje kako se pride do fotografa? Pri nas obstaja Srednja šola za oblikovanje, smer fotografija, ki po maturi dobiš naziv fotograf. Vendar je pri fotografu pomemben talent in estetika, Brez tega si samo fotograf. Poznamo pa vrhunske fotografe, ki se specializirajo na posamezno področje in s tem dosežejo vrhunskost. Poznamo stari izrek “Vaja dela mojstra”. To tudi g. Košir dobo ve.
    Veseli me, da je v življenju našel ljubezen do sebe in do svojih najdražjih. Le ti, ti dajo energijo, da se lahko spopadeš z težkimi problemi v življenju. To da človek “zboli” ni tako težko, veliko težje je ozdravitev. Vsi smo vsak dan na preizkušnji zato je potrebno vsak dan znova razmisliti o postopkih, ki si jih naredil pred tem. Življenje je lepo, če ga živiš!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja