Delavski dom

Pišem: Marko LUKAN

Dlje časa me je že mikalo. Saj veste – ko ti neka reč ne da miru … tuhtaš, razmišljaš … ne veš, kako bi se je lotil. 

Kar nekaj stavb je, ki mestu niso v ponos. Marsikatere bi se rad lotil v prihodnje. Vse so del zgodovine, del dediščine mesta, v katerem je delavstvo tako zaznamovalo dogajanja. Utrip mestu je skozi večino zgodovine pomembno soustvarjala železarna. Železarna pa je seveda močno povezana tudi z zgodovino Delavskega doma.

Prav Delavski dom me muči. Vsakič, ko se peljem mimo, se mi oči žalostno obrnejo proti ruševini nasproti nekdanjega glavnega vhoda v Železarno. Danes ni več ne Železarne (v nekdanjem obsegu in smislu), pa tudi Delavski dom je v dokaj primernem stanju za današnje stanje delavskih pravic – le še ruševina, le še spomin na neko (vedno bolj oddaljeno) preteklost. Eni bodo rekli – svetlo preteklost, drugi se seveda s tem ne bodo strinjali.

Premlad sem, da bi se spomnil vseh dejavnosti, ki so bile lastne nekdanjemu Delavskemu domu. Iz pripovedovanj vem, da je bila v dotični stavbi nekoč gostilna Pri Jelenu. Iz lastnih izkušenj pomnim čitalnico v prostorih Delavskega doma. V njej sem – kot mlad, nadobuden, rdečelas/ličen otrok – večkrat odigral kako “kulturno” točko s svojo harmoniko. Sploh ne vem, kako je do tega prišlo, ampak v tistih časih sem bil “the next big thing”, kar se tiče harmonike v mestu. Spomnim se, kako zelo prima se mi je zdelo, ko se je pred našo hišo parkirala oranžna (ali pa je bila le zelena?) stoenka, iz nje pa je zlezel ravnatelj glabene šole osebno … cela ulica je zijala, ko se je visoki, vedno brezhibno urejeni gospod Pribošič (ja, tudi v časih tovarišev, sem ravnatelja Janka Pribošiča imel za gospoda) suvereno napotil v tisto našo malo, uborno hiško … iz nje pa – po obvezni kavi, ki jo je skuhala mama – pripeljal in odpeljal malega rdečelasega virtuoza na harmoniki …




Ni bil samo Delavski dom tisti, kjer sva z gospodom – izven rednega programa glasbene šole – gostovala. Tudi Dom upokojencev, raznorazne šole, pa temeljne organizacije združenega dela, društva … v tedaj še veliki občini ni bilo ravno dosti krajev (in prireditev), kjer ne bi urezal kake Hej brigade, ali pa Na Golici

 

Ampak eno od gostovanj v Delavskem domu ima vseeno posebno mesto v mojem – že nekoliko zabluranem – spominu. Ob neki priložnosti – morda je bil kulturni praznik, izdaja pesniške zbirke … – sem moral nastopiti. Ker je bil Delavski dom pri Jelenu v neposredni bližini mojega doma, gospoda ravnatelja ni bilo. Imel sem nalogo, da se – s harmoniko vred – kar sam sprehodim do tja in opravim z zadevo. In res … nekako sem privlekel tisto veliko (96 basno) harmoniko pred vhod in strahoma pokukal v čitalnico. Zbrana klientela starejših ljudi je tiho in fokusirano brala, karkoli je pač že brala. Stoli so že bili razporejeni tako, da bi se obiskovalci prireditve lahko posedli in spremljali pripravljeni program. Jaz pa … tihi, preplašeni, nepomembni jaz … nisem poznal nikogar.

Stopil sem nazaj ven in tuhtal, kaj mi je storiti. Nikomur ni bilo mar za malega, prestrašenega in premraženega fantiča s frizuro rdeče regratove lučke. Harmonika je tiho počivala v skorajda očiščenem snegu, jaz pa sem skozi steklena vrata opazoval tovariša pesnika, ki si je v beli srajci, ponošenem suknjiču in rjavi ruti okrog vratu, dostojanstveno dotakal v kozarec s konjakom. Nekako take vonjave se namreč tihotapijo v moj spomin. Potisnil sem harmoniko tik ob stopnice in tekel domov k mami … :

“Mama, mama, mislim, da danes ne nastopam. Nikogar tam ne poznam. Kaj pa, če se je ravnatelj zmotil v datumu?”

Mama me je nejeverno gledala. “Kje imaš harmoniko?”

Po hitrem postopku me je poslala nazaj. Vmes sem jih nemalo slišal, ampak … spet sem tekel. Tekel sem mimo nekdanjega Kina Radio (ki ga že davno ni več) in k sreči našel harmoniko nedotaknjeno. Edino vlaga je že nekoliko načenjala tisti njen kovček, ki je bil (razen na vogalih) pravzaprav iz neke lepenke … skorajda kartonast. Odvlekel sem harmoniko po tistih nekaj stopnicah, se ves prepoten skušal vtihotapiti skozi steklena vrata in … zagledal gospoda ravnatelja, kako z zanimanjem opazuje že začeti program.

Pesnik, ki sem ga prej opazoval pri gašenju žeje, je zamaknjeno recitiral. Pribošič je mignil le z glavo v smeri improviziranega odra in že sem se s pomočjo prijazne tovarišice upokojenke prebijal proti zame predvidenem mestu.

Potem pa – Na juriš, pa Kdo pa so ti mladi fantje ter Na oknu glej obrazek bled … v potnih remiksih.

Od mraza otrpli prsti najbrž mojega izvajanja niso zapisali ravno v svetovno zapuščino glasbenih presežkov, ampak občinstvo je bilo navdušeno. Morda pa nekolikanj tudi zaradi prej (in potem) spitega konjaka, kdo bi vedel?! 

Ravnatelj me je po prireditvi potrepljal po bujni rdeči grivi in dejal: “Dobro je bilo.” Vedel sem, da ni bilo, ampak gospod, ki je znal na urah teorije v glasbeni šoli kar pošteno zarohneti, me je pomiril. Tista ugledna stoenka me je peljala dve ulici daleč do doma, o pesniku pa nisem več nikoli ničesar slišal. Niti kasneje nisem več nastopal v Delavskem domu, če me spomin ne vara. Sem pa bil priča nekaterim koncertom … rock koncertom … v véliki dvorani Delavskega doma. Koliko Jeseničanov danes sploh vé, da je “pri Jelenu” tudi vélika dvorana?




Danes je Delavski dom skorajda že ruševina. Kina Radio ni več, bujne oranžne pričeske, spričo katere me je neka druščina klicala Travolta, tudi ne. Harmonika mi je po dolgih letih samevanja pred časom umrla tako rekoč na rokah … sam pa sem lahko le še obupano kriknil – ne okreći se sine!

Nimam informacij in ne bi rad zganjal poceni populizma v stilu – ja, res je, Delavski dom je v obupnem stanju; dajmo malo moralizirati … Če bi želel kaj podobnega, bi zapisal, da je današnji Delavski dom le še zbirališče podgan, brezdomcev, uporabnikov nelegalnih drog in drugih žalostnih človeških usod … Ampak tega ne vem. Take zadeve mi niso znane. Zato sem delil osebno zgodbo, svoj nekaj desetletij star spomin. Ampak resno – kaj se dogaja s to stavbo? Danes je že v nevarnem stanju. Zdi se, da bo nekega žalostnega dne doživela svoj naravni konec. Kdo je lastnik stavbe? Zakaj ne uredi stanja? Koliko časa “se ne bo dalo ničesar storiti”? Bo potrebna kaka tragedija, večja od mojega mokrega harmonikinega kovčka?

Kako se vi spomnite te stavbe? Kakšno je vaše mnenje?

Knjigo leta lahko naročite s klikom na njeno fotografijo zgoraj




september 3, 2018

Oznake: , ,
  • Iz pripovedovanj vem, da se je tam bojda ob vikendih plesalo in sploh žuralo. Naše mame pa ati Sam sem pa zahajal v kino Radio, klasike kot so Rambo 1 in Policijska akademija 1 imam od tam v spominu

  • Spadam v tisto zgodnjo povojno generacijo, ki je še doživela delovanje Delavskega doma Pri Jelenu. Takrat je bil za domom velik senčen vrt, pod drevesi so bile mize. Po pripovedovanju starejših vem, da se je ob koncu tedna igralo in pelo, podobno kot v sosedni Kazini, le publika je bila druga. Čisto na začetku petdestih let, ko so bile nekatere stvari še vedno racionalizirane in se jih je dobilo le na karte/pike, so naši starši tam stali že ponoči v vrsti, da so lahko kupili določene stvari. Moja mama je občasno uspela tam kupiti metrsko blago, kamgarn imenovan, iz čiste volne za moško obleko, kostim ali plašč. Tam je nekoč dobila kocke s podobami iz pravljic (Rdeča kapica, Sneguljčica…) za sestavljanje, drugič plišastega medvedka, ki sem se ga, navkljub njenemu trudu in veselju, da me bo obdarila, na začetku neznansko bala. Tam so pripravili prihod dedka Mraza z lutkovno predstavo Žogica nogica. Mislim, da je bilo leta 1952 ali 1953. Spomnim se, da smo sedeli na tleh, kar takrat ni bil običaj. To je bila moja prva lutkovna in gledališka predstava. V šolskem letu 1957-58, morda 1958-59 je v veliki dvorani gostoval pisatelj Franc Bevk. Bral nam je dele iz Tatiča, odgovarjal na vprašanja in se podpisoval v knjige ali kar tako na list papirja. V uvodnem programu sva sodelovali tudi Dečmanova Nataša in jaz. Ona je igrala na citre in pela drugi glas, jaz prvega. Ena od pesmi je bila Vrtec ogradila bodem, druge se ne spomnim več. Tam je imel občasno svoje nastope dramski krožek jeseniške gimnazije. Vodila ga je prof. Cecilija Kodrič, ki je na gimnaziji poučevala francoščino in glasbo do prihoda (tudi meni dragega pedagoga in dirigenta pevskega zbora jeseniških srednjih šol) prof. Janka Pribošiča (v šolskem letu 1964-65). Tam smo predstavili moderno evropsko liriko (moj sošolec in že dolgo mož je recitiral Lorcovo pesem Zeleno, ki te ljubim zeleno, zame je profesorica izbrala Quasimoda; pesmi se ne spomnim več). Naše plašne poskuse nastopa je zasenčila že takrat izjemna Milena Zupančič. V zgornjih nadstropjih stavbe so bile pisarne skupnih služb za železarno. Tam smo nekaj časa potrjevali zdravstvene izkaznice, tam je imel pisarno sindikat železarne. Okoli 1970 smo v eni od pisarn lahko rezervirali počitniško hiško za letovanje v počitniškem naselju železarne v Biogradu. To je bilo tudi zadnjič, da sem vstopila v stavbo. Upam, da bo njeno novejšo zgodovino mogoče zaustaviti. Upam, da vest, ki sem jo slišala, da jo je/bo/bi odkupila občina, vsaj malo diši po upanju.

    Hvala za zanimiv prispevek in razmišljanje.

  • Iva vsega tega se dobro spominjam. Tam smo imeli tudi vaje folklornega društva Kjer sta bila zelo aktivna Torkarjeva Rezka in njen mož.
    Imeli smo tudi plesne vaje za določene vložke na gledaliških deskah v operetah (vodila sta Metod Jeras in Tatjana Remškarjeva). Mladim za uspehe v Železarni so se v veliki dvorani podeljevala priznanja Železar(bronasti odlitek plaketa Železarja) lahko ga slikam in predložim:

  • Spomini ostanejo.Samo ne na sedajšnji pogled na stavbo,prejšnji je bil vsaj malo boljši.Slišala sem ,da je stavba pod spomeniškim varstvom ???

  • Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja