Če sem že s kom imel težave, so bili to – pijanci!

Sprašujem in zapisujem: Marko L.

Počasi napreduje tole, kajne, tale moja … upam si reči tudi – naša … spletna stran s pogovori z zanimivimi Jeseničani? Vmes je prišlo tudi do tehničnih težav, zaradi katerih je s same spletne strani izginilo precej teksta in nekaj tistih uvodnih anket, a … najzanimivejše tri članke mi je vseeno uspelo ohraniti. V upanju, da v bodoče takih in podobnih težav ne bo več, je danes pred vami nov pogovor.

Ampak, kako začeti vse skupaj? Moj današnji gost, če mu lahko tako rečem – pravzaprav sem jaz na nek način gostoval na njegovem terenu, kakor boste bralci kaj kmalu brez dvoma ugotovili, je brez dvoma znameniti Jeseničan. Morda je znan v nekoliko drugačnem smislu, kakor moji prejšnji dve portretiranki, a brez dvoma lahko zapišem, da ga – vsaj na videz – pozna večina Jeseničanov. Pravzaprav gospoda vsakodnevno lahko videvamo. S svojo pojavo nekako že dolga leta zaznamuje okolico železniške postaje, pa trgovine Murka, ki se že dooooolgo več ne imenuje tako, a saj vsi vemo kje je … Sam mojega današnjega portretiranca poznam že blizu trideset let, pravzaprav sva dolgo prebivala v isti ulici, le nekaj hiš narazen. In če že pogosto govorimo o Jesenicah, kot nekem posebnem kraju, kraju s specifično zgodovino, sestavo prebivalstva, pa tudi lego in podobnim … potem v del te urbanosti Jesenic sodi tudi skupina možakov, ki jih vsakodnevno lahko videvamo pred prej omenjeno Murko. Pa naj bo na tem mestu dovolj mlatenja prazne slame – mojemu današnjemu portretirancu sem od vedno rekel:

the

 

Zakaj tako? Še kot pubertetniku mi je v oko padla gospodova pojava. V tistih časih je markantni model premogel popularno stoenko, iz katere se ga je po mojem – že nekoliko distorziranem – spominu spričo kupa papirjev komajda videlo. Pa sem se odločil, da je zaradi vseh tistih – v totalnem neredu razmetanih – papirjev gotovo kak odvetnik. Pravzaprav imam že od nekdaj navado, da ljudem hitro prilepim vzdevke. In tako je moj današnji izpraševanec postal – The Lawyer.

Oni dan sem se naključno peljal skozi mesto, pa sem gospoda ugledal, kako jo v svojem značilnem skuliranem slogu počasi cajna od Murke v smeri loterije in lekarne. Pa sem nemudoma zavil notri in ga prestregel kar na parkingu pred nekdanjo Službo družbenega knjigovodstva, kasneje trgovino neke tuje multinacionalke …

Dober dan gospod. Moje ime je Marko Lukan, nekoliko se ukvarjam s predstavljanjem zanimivih Jeseničanov. Bi bili morda pripravljeni na en pogovor z mano?

Možak z obvezno cigareto med prsti me pogleda in pravi:

Ja, seveda. Ampak – o čem me boste pa spraševali?

O ničemer prav posebnem. Rad bi vas predstavil svojim bralcem. Boste povedali kaj o sebi in svojem življenju, če vam je prav …?

Hitro sva se dogovorila in čez kako minuto, ali dve, sva že sedela v senci drevesa tik ob spomeniku talcem (sem ga poimenoval pravilno?) na drugi strani Murke …

Okej, dober dan še enkrat. Pa začniva gospod …

Jože Dolinšek. To je moje ime. Kaj naj pa sploh povem o sebi? Sem letnik 1950, sami si lahko izračunate mojo starost.

Ste že od nekdaj Jeseničan?

Ne, to pa ne. V mestu živim od leta 1987, ko sem podedoval neke zadeve. Ampak po tridesetih letih pa menda že veljam za Jeseničana?

Ja, seveda. Od kod pa ste se preselili na Jesenice?

Iz Maribora …

Pa nimate prav nič štajerskega naglasa …

Nikoli pravzaprav nisem govoril v dialektu. Oba starša sta bila izobražena, doma smo govorili lepo slovensko.

Okej. Vrniva se k prihodu na Jesenice pred tridesetimi leti. Kako je bilo s tem?

Hja, kakor sem že povedal – na Kejžarjevi ulici sem podedoval stanovanje po starem stricu. Gre za Miha Regovca, znanega predvojnega gradbenika. Zgradil je recimo gimnazijo … če se ne motim, je bilo to leta 1913.

Gimnazijo na Čufarjevem trgu?

Prav tisto. Obstajajo še originalni načrti, ki sem jih sicer pred časom dal nekim ljudem iz gimnazije. Stari stric je bil priznan in zelo dejaven podjetnik. Mislim, da je zgradil tudi precej hiš na Kejžarjevi ulici. Pravite, da se pišete Lukan? Potem je zgradil tudi hišo, v kateri ste doma vi. Pa še nekaj drugih hiš. Za tisti čas, za začetek dvajsetega stoletja, so bile to nekako kar tipske hiše po njegovih načrtih. Gradil je dobre stavbe, veste. Morda so danes že stare, ampak … ob silovitem potresu leta 1998 ni s hiše, v kateri živim, padla niti ena opeka. Niti en strešnik! Sicer se pa zdaj tudi vas spomnim bolje … že dolgo vas poznam, ampak … saj veste … včasih niste imeli brade.

Ja, haha, včasih sem bil poraščen po vrhu glave, pod njo pa ne. V zadnjih letih je pa obratno in imam menda glavo obrnjeno naokrog … Ampak gospod Dolinšek, drživa se zgodbe. Povejte še kaj o sebi.

Prav, bom nadaljeval, kjer sem nehal. Stari Jeseničani bodo vedeli, kje se je reklo »Pr’ Regovc«. Celo tisto dvorišče s pripadajočimi stavbami je bilo naše. V lasti družine torej. Po drugi svetovni vojni je sicer tam, v tisti zadnji stavbi, živelo precej najemnikov. Tam je stanoval tudi znani jeseniški optik Mesec in še marsikdo drug. No, jaz sem podedoval stanovanje v veliki hiši, tisti, ki se drži ulice.




Pravite, da ste prišli na Jesenice iz Maribora. Kaj pa ste počeli tam, kaj ste po poklicu?

Pravnik sem. V službi sem bil na sodišču v Mariboru. Potem sem imel pa nekaj časa tudi na Jesenicah pisarno. Ampak tukaj nisem bil ravno znan. Še zdaj sicer včasih komu napišem kako tožbo, pritožbo. Pa nič ne računam. To delam za dobro voljo.

Gospod Dolinšek, a me hecate?

Ne, res sem pravnik. Sem diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom. Nisem pa bil nikoli član odvetniške zbornice. Nisem videl koristi v tem. Prinaša tudi neke stroške, ki jih pač nisem želel plačevati. Sem recimo tudi dejaven član Društva piscev zgodovine NOB Slovenije. Moj oče – tudi odvetnik – je bil partizan v kamniško-zasavskem odredu. Mama je bila slikarka in restavratorka. Po drugi svetovni vojni je obnovila mnogo cerkva. Bila je precej verna …

Čakajte malo, gospod Dolinšek. Zdajle ustvarjava eksplozivno mešanico. Prihajate iz bogate in znane predvojne družine. Pravite, da je bila mama zelo verna, oče pa partizan. Po vojni je mama menda obnavljala cerkve. Sem pa mislil, da so verni in bogati v tistih časih imeli hude težave. Tako nas danes vsaj poskušajo prepričati nekateri ekstremistični politiki. Kako je bilo s tem? So vam »komunajzerji«, kakor jih imenujejo ti isti zdraharji, veliko pobrali?

Ne, zakaj bi nam pobrali? V družini smo bili zavedni Slovenci, bili smo na »pravi liniji«, kakor se je temu reklo. Tudi mama je sodelovala z OF. Po vojni je bila sekretarka OF v Celju, cerkve pa je obnavljala, ker je bila pač takim nalogam kos. Nekaj malega so sicer res vzeli. Takrat je namreč obstajal nek zakon, po katerem ima človek za preživetje dovolj toliko in toliko. Ampak niso nam pa oblasti pobrale česa večjega. Tam pr’ Regovc recimo so živele družine, ki so pač potrebovale stanovanja. Jaz sem bil sicer v tistih letih še otrok, ampak ne spomnim se, da bi se s kom prav grdo gledali. V novi državi, ob denacionalizaciji, smo nekaj malega res dobili nazaj. Šest stanovanj, ali nekaj takega. V glavnem pa so ljudje lahko odkupili tista stanovanja, v katerih so živeli.

V širšem sorodstvu so tudi družine Schnabl, pa Holzer. Stric Schnabl – rekli so mu plemeniti – je imel v Kamniku tovarno keramike in je živel v gradu. Vsi Kamničani to poznajo. Nemška priimka, vem, ampak gre za ugledne domače ljudi. Vam kaj pove Gracerjev turn pri Domžalah? Pripadal je mojemu sorodstvu.

Vi torej pravite, da ni bilo tako hudo. Tudi bogate in izobražene družine so lahko delovale v prejšnjem režimu in …

No, veliko omenjate to neko »bogatost«. To je relativno. Pri nas smo vsi hodili v šole, bili izobraženi. Verjetno smo tudi kaj prispevali skupnosti, ki se je v letih po vojni še gradila. Ne vem, zakaj bi kdo s tem imel probleme. Seveda pa lahko govorim le v svojem imenu. Morda je kdo kje res izkusil kako bolj neprijetno zgodbo.

Še enkrat bi ob tem omenil svojega starega strica, arhitekta Regovca. Po vojni je bil kolavdator na Občini Jesenice …

Oprostite, kaj pa je to? Kaj to pomeni?

Bil je zadolžen za arhitekturne zadeve. Takrat je bilo obdobje velike obnove. Za vsak žebelj so ga spraševali, imel je velik ugled in avtoriteto. Drugače povedano – skrbel je za strokovni ogled opravljenega dela v gradbeništvu, zadolžen je bil za odpravo obveznosti med izvajalcem in investitorjem. Kasneje je bil pooblaščen za celotno območje Gorenjske.

Vrniva se nekoliko še k vaši selitvi na Jesenice.  Menda ni bilo podedovano stanovanje izključni razlog za vašo selitev?

Mama mi je umrla leta 1983, oče od žalosti le leto za njo. Zelo lepo sta se razumela. Na Štajerskem potem praktično nisem imel več sorodnikov. Naša rodbina je sicer razseljena po vsej Sloveniji. Na Jesenicah pa sem imel nekaj znancev. Pravzaprav sem že kot otrok vsako leto bil pri sorodnikih na Jesenicah. Nisem bil povsem nov v mestu, veste.

Prav. Prišli ste torej iz večjega v manjše mesto. Se vam zdijo Jesenice v kakem pogledu specifične?

No, jaz sem se brez težav vklopil. Tam v našem dvorišču je bila vsa zadnja leta tudi džamija. Pravzaprav muslimanska molilnica. Pa z nikomer nisem imel problemov. Zdaj so se preselili na drugo lokacijo. V redu ljudje so bili to, prijazni. Vedno smo se pozdravljali, ni bilo nobenih težav …

Kaj pa v tistem času, ko praznujejo ramadan? Je bilo dosti hrupa? Spomnim se, da je bila dostikrat cela ulica poparkirana …

Nobenega posebnega hrupa ni bilo.

No, ljudi je bilo pa vsekakor veliko, to vem iz lastnih izkušenj. Kaj pa ob molitvah, se je to tam slišalo? Je bilo moteče?

Slišalo se je že, ni pa bilo moteče. Molitve me niso motile. Jih je bilo slišati, ampak umirjeno. Tiste prostore za molilnico je muslimanska skupnost odkupila. Poslušajte gospod Lukan, a vi delate v Domu za ostarele, v »Berglu«?

Čudno sem ga pogledal, saj mi ni bilo jasno od kod mu to hipno vprašanje.

Res je, delal sem. Ampak tega je že dobrih dvajset let. Kako veste za to?

Nekdo mi je zadnjič omenil, ko sva se pogovarjala o vas …

Vi ste se z nekom pogovarjali o meni?

Ja. Znanec mi je omenil, da pišete neke članke. Pa sva malo klepetala in je rekel, da delate v »Berglu«. Sicer se vas pa spomnim iz mlajših let. Pa saj sem vam to že omenil.





Veste kaj bi rad vprašal? Pa prosim, da mi ne zamerite. Mislim, da vas ljudje na Jesenicah vidijo kot klošarja. Ste klošar?

Ne, to pa prav gotovo nisem. Imam stanovanje, prejemam pokojnino. Tukajle v okolici me pač videvate zaradi druščine. Imam precej prijateljev.

Pa ste imeli kdaj kake težave s kom? Z mladino? S policijo?

Ne, ne, res ne. Jeseniški policisti so super fantje. Večino sem jih v teh letih že spoznal in nimam nikakršnih težav z njimi. A veste, zadnjič enkrat je bil močan naliv. Pa se je ustavila pred železniško postajo policijska »marica«. Ven je pokukal policist in mi rekel: »Gospod Dolinšek, glejte kako lije. A vas lahko zapeljemo do doma?« Pa smo šli. Vesel sem bil!
Mladina? Ne, tudi z njimi nimam težav. Lepo me pozdravljajo, pravijo mi gospod pravnik. Dostikrat se kaj pohecamo, »žicajo« me za cigarete. Sem strasten kadilec, ampak v resnici sploh ne inhaliram. V nasprotnem bi me že pobralo.
Če sem že s kom imel težave, so bili to pijanci …

Spet sem ga debelo pogledal, saj sem v svoji nevednosti njegovo »klošarsko« pojavo povezoval tudi z alkoholom.

Kako mislite – s pijanci? Sem misli, da se tudi v krogu vaših prijateljev kaj spije …

Pa saj spijem kak špricer, ali kako pivo tudi jaz. Ne rečem, da ne. Ampak pijanec pa nisem! Pijanci so tamle …

Gospod Dolinšek mi ob tem pokaže skupinico … no, ne bi bilo lepo zapisati – klošarjev. Sedeli so na drugi strani mini parka ob Murki in si podajali steklenico, ampak z njimi se nisem … nisva kaj dosti ubadala.

A tako? No, to je pa lepo. Kako sicer poteka vaš dan?

Zbujam se okrog sedmih in pozajtrkujem. Potem grem pa kar ven. Če se pa že zgodi, da sem doma, si tudi kosilo večinoma kuham sam. Sicer pa sem rad zunaj. Tudi, če je slabo vreme. Pa pač vzamem s seboj dežnik. Imam dobro druščino, dobre prijatelje. Tudi pozimi sem večinoma zunaj. Rad sem na zraku, med ljudmi. Strašno rad sem med ljudmi! Včasih gremo tudi na kako kavo, na kak špricer …

Res? Imate priljubljen lokal?

Nimam priljubljenega. Povsod se počutim dobro. Grem tukajle zadaj v lokal BULI, pa v EJGA, tudi v picerijo DOMINA in v OAZO. Včasih grem tudi na kako malico, ali pa kosilo.

No, to se pa ne sliši tako slabo! Povejte mi, kako sicer vidite Jesenice, Jeseničane?

Jesenice so za bivanje zelo prijetne. Vse naokrog je zelenje, hribi so praktično na dosegu iztegnjene roke. Všeč mi je, da je ta glavna prometnica, ta jeseniška žila, da je ta ulica ohranila ime po Maršalu Titu. Tudi v Mariboru sem živel v središču mesta na Partizanski cesti. Ne vem, če se še tako imenuje, dolgo že nisem bil tam.

Nisem si sicer želel peljati pogovora v politiko in podobno, ampak … že prej sva omenjala prejšnji sistem, pa partizanstvo in podobno … vi imate torej na tiste čase, na čase komunistične diktature – lepe spomine?

Tisto ni bila nobena diktatura! V socializmu je bilo za vse poskrbljeno! Tudi navadni ljudje, delavci, so si lahko pridobili premoženje. O šolstvu, zdravstvu in plačanih dopustih pa je tako vse jasno in je bilo že mnogokrat povedano …

Pa mislite, da je današnja mladina skozi izobraževalni proces dovolj informirana o tem? Vi ste izobražen človek … kdaj ste pravzaprav zaključili s šolanjem?

Ne vem, če je mladina dovolj izobražena, teh stvari ne spremljam dobro. Mogoče je. Bolj me skrbi, da se v javnosti vedno bolj širijo ideje skrajne desnice. Pa teh poskusov rehabilitacije domobranstva – tega ne odobravam! To nima popolnoma nobene zveze z demokracijo – hujskanje ljudi se ne more končati dobro. Če na oblast pride neka stranka brez prave osnove, brez programa usmerjenega v prihodnost, le na osnovi umetno podpihovanih delitev … potem bo to slabo za marsikoga v tej družbi! Nič nimam proti desnim strankam, najbrž ima veliko ljudi bolj tradicionalne poglede na življenje. Hujskanja in podpihovanja sovraštva pa ne podpiram …
S šolanjem je pa tako – v Mariboru sem v letih ’65 – ’69 hodil na gimnazijo, med leti ’69 in ’76 pa sem študiral v Ljubljani.





Pa resno mislite, da je življenje v demokraciji slabše od tistega prej, v diktaturi?

Sem vam že povedal, da tisto prej ni bila nobena diktatura. Tako, kot tole zdaj ni nobena demokracija! Seveda, za par vele-kapitalistov je življenje zdaj boljše, udobnejše. Velika večina pa živi neprimerno slabše, kakor je živela v Titovem režimu. Takrat je bilo sicer res bolj skromno, a je bilo vseeno vsega dovolj. Predvsem pa za vse!

Se vi udeležujete volitev?

Vedno!. To smatram kot svojo dolžnost.

Pa opažate, da se udeležba na volitvah iz leta v leto zmanjšuje?

Seveda. To ni dobro! Kaj pa vem, zaradi vseh teh afer in barabij, se je ljudem menda politika priskutila. Ampak če človek ne gre na volitve, potem tudi nima pravice kritizirati. Z volilno abstinenco konec koncev daš možnost, da v tvojem imenu odloča nekdo, za katerega se zavedaš, da je izrazito škodljiv.

Prejle ste govorili o kar precej dolgem študiju v glavnem mestu republike, zdaj države. Je bil kdo od vaših sošolcev, študentskih kolegov, kdaj uspešen v življenju? Ne bi rad uporabil besede – slaven …

Moj dober prijatelj v študentskih letih je bil Andrej Žlebnik. Bil je veleposlanik za t.i. arabske države. Domovini je pri stikih z arabskimi narodi veliko pomagal. Nekoč mi je dejal, da bo umrl, ko bo star petdeset let. Potem pa je leta 2001 – natanko v tej starosti – res umrl. Pa je bil športnik, zdrav in vse to … kaj pa vem, očitno je imel tako močno razvit občutek za te reči …

Menite, da ima vsak od nas svoj talent?

Prav gotovo. Vsak ima neko njemu lastno izrazito sposobnost …

Pa vi? Imate tudi vi kako?

Ja, seveda. Zelo rad pišem. Tudi objavljam.

Res? Kje in kdaj je bilo objavljenega kaj izpod vašega peresa?

V reviji Svobodna misel. Morda kaki dve leti nazaj, mogoče tri.

 

Pa dobite kak honorar za svoje prispevke?

Honorarjev ni. Jaz pa rad pišem. Plačila bi bil sicer vesel, pričakujem ga pa ne. Saj veste, dandanes za nobeno tako reč ni več sredstev. Potem pa pošljem članek kar prostovoljno. Rad pomagam.

Imate dostop do interneta?

Ne. Tudi televizije ne gledam. No, zelo redko jo gledam. Bolj poslušam radio. Radio mi je blizu.

Zakaj pa ne gledate televizije?

Na eno oko sem slep. Šestkrat sem bil operiran, šlo je za odstop mrežnice. Ob gledanju me drugo oko začne kaj hitro boleti in se mi solzi. Zaradi tega tudi nisem več dobil vozniškega dovoljenja.

Aha. Še dobro se vas spomnim po tisti vaši oranžni stoenki …

Beli.

Prosim?

Bela stoenka je bila. Dober avto, veliko sem prevozil z njim. A veste, ko ste me ravno spomnili – včasih sem pred glavnim vhodom v železarno z avtom tudi po pol ure stal, ko so se ob dveh iz tovarne vsuli delavci. Tega ni več. Propad železarstva je za seboj prinesel tudi demografske spremembe na Jesenicah.

 

Pa saj železarstvo ni propadlo …

Res je, ni propadlo. Ni ga pa več v takem obsegu, kot nekoč. Železarna je bila dobra mati celi dolini in okoliškim krajem. Ko je železarna delala dobro, so dobro živeli tudi vsi drugi – taksisti, lastniki lokalov, športni klubi …Celo Italijani in Avstrijci so takrat ob koncih tedna prihajali v naše gostilne …

No, saj to se pa menda še vedno dogaja …

Že, že, ampak danes preprosto ni več toliko dobrih lokalov. Lokal živi od domačih gostov, veste. Pa poglejte Jesenice ob večerih … saj so vsi lokali praktično prazni. Tujci bi morda že še prišli, saj je pri nas zanje vse še vedno zelo poceni, ampak … ni več pravih lokalov. Imajo le evropski standard. Mi pa ne.

Pa ga bomo kdaj imeli?

Verjamem, da bomo.

Kaj pa je bilo s tistim vašim avtom? To me je vedno zanimalo. Zakaj je bil vedno tako poln nekih papirjev?

Zbiral sem različne dokumente o drugi svetovni vojni. Šlo je za dokumentacijo, veste.

Prej ste omenjali operacije očesa. Kako je sicer z vašim zdravjem?

Enaintridesetega oktobra bom star 67 let. Dvakrat doslej me je zadel infarkt, ampak kakšno leto bi še rad živel … Lani (v letu 2016, op.p.) mi je šlo kar dobro. Upam, da bo tako tudi letos in v prihodnjih letih. Potem pa se bom pač preselil k staršema v grobnico na Blejski Dobravi.

Gospod Dolinšek, ste imeli kdaj družino? Imate kaj potomcev?

Ne, žal ne. Imam pa prijateljico. Že trideset let. Ime ji je Henrieta in je iz Maribora. Včasih pride do mene na Jesenice, drugič se dobiva kje v Ljubljani, ko imava tam opravke.

Res? Greste v Ljubljano? Kako pa pridete tja?

Z vlakom. Voziti že davno ne smem več.

Zanimivo. Kdo bi si mislil, da pojava, kakršna ste vi, gospod Dolinšek, hodi v Ljubljano na zmenke …

Lepo ste to povedali. Ampak tako pač je.





Počasi se bližava koncu tega najinega klepeta. Ob takih priložnostih vedno dam svojim sogovorcem možnost, da še sami povedo kako malenkost. Je kaj takega, kar bi radi povedali bralcem?

Kaj pa vem. Kaj pa bi pametnega sploh lahko povedal? Morda to, da tekoče govorim in pišem v angleškem in nemškem jeziku. Morda bi vam moral pokazati korespondenco med menoj in hišama SOTHEBY’S in CHRISTIE’S.

Sotheby’s in Christie’s – znameniti avkcijski hiši iz Londona?

Prav ti dve.

Kaj ste imeli z njima?

No, zdaj že dolgo ne več. Ampak naša razširjena rodbina je imela v preteklosti v lasti mnogo umetniških del. Dosti tega sem spravil v London in prodal zbirateljem s pomočjo omenjenih avkcijskih hiš. Jaz sem jim ponudil dobre umetnine, oni pa dober denar …

Gospod Dolinšek, vi pa niste od muh! Hvala, ker ste si vzeli čas za klepet z mano. Kako se vam lahko oddolžim? Vam lahko plačam kako pivo?

Ne, hvala.

Ste prepričani? Stopim v Murko po kak liter dobrega vina?

Ne, res ne, hvala. Mogoče pa … imate morda kak dinar? Ali pa kako cigareto? Kadim West silver, tiste ta kratke, veste. To je pomembno.

Možakar, ki se je ob vprašanju počutil očitno vsaj tako nelagodno, kot sem se počutil sam, si je seveda želel kakega evra, ne dinarja. Tudi to sva uredila. Kadilec pa avtor tega pogovora nisem.

Okej. Lahko naredim še kako fotografijo?

Lahko. Ampak glejte, da bodo videti dobre!

Haha, kako pa naj poskrbim za to? Jaz bom le pritisnil na sprožilec, potem pa bo – kar bo. Aja, a veste kaj je selfie?

Ne.

To je fotografija, ki jo bova zdajle naredila tako, da bova fotografirala sama sebe.

Joj, škoda, ker se nisem obril. Pa ravno danes sem se nameraval …

Haha, ni problema. Tudi jaz nisem ravno obrit.

Veste kaj, gospod Lukan – hvala, ker ste me intervjuvali. Pa le poskrbite, da bom dobil zapis tistega, kar boste o meni napisali!

Bom. Pa lep dan, gospod pravnik …

Nekako tako sva z Jožetom Dolinškom zaključila z najinim intervjujem. Ker sva se pogovarjala v neposredni bližini glavne ceste, sva bila v slabih dveh uricah, ki sva jih porabila za klepet, deležna marsikaterega zvedavega pogleda. Ob tem sem v nekem trenutku gospoda za minuto kar zapustil, saj sem poskušal izkoristiti priložnost in za nov pogovor na licu mesta pregovoriti novega zanimivega Jeseničana, ki je šel ravno mimo. Pravzaprav gre, če sem natančen, za Jeseničanko, a je bil moj poskus neuspešen. Izkazalo se je, da dlje od rokovanja in predstavljanja nisem prišel, saj se je omenjena oseba očitno ob mojem naletu počutila precej neprijetno. Je tudi po hitrem postopku ušla, izgovarjajoč se na neko po vsej verjetnosti izmišljeno naglico. Ampak puške pa še nisem vrgel v koruzo, saj menim, da bi gospodična imela veliko zanimivega za povedati. Če pa se povrnem nazaj k gospodu Dolinšku … pravi, da bi rad živel še kako leto, potem pa se bo »preselil k staršema v grobnico na Blejski Dobravi«. Prav gotovo je marsikdo od bralcev že kdaj videl grobnico družine Regovec. Gre gotovo za največjo grobnico na pokopališču in če gospodu že ne gre vse po načrtih v zadnjih letih življenja, pa bo njegovo »domovanje« ob prehodu na drugo stran prav gotovo bistveno na višjem nivoju, kakor od večine nas, ki te vrstice beremo.

Ker pa s tako neumnim zaključkom vseeno ne gre končati tegale sestavka, vam za konec ponudim še eno zgodbo, o kateri sva z gospodom debatirala. V rosnih otroških letih, tam nekje v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, sem imel v Kejžarjevi ulici, kjer sem zrasel, dobro prijateljico. Dostikrat sem se igral z njo. Doma je bila prav v dvorišču pr’ Regov’c in ji je bilo ime Nadja. Svetlolasega bitja se spomnim verjetno idealistično, a … kako pa pač drugače? Nadja je bila rojena istega leta, kakor jaz in včasih se nama je nasmehnila sreča, da sva se  – najbrž s kako lopatko in kanglicami – igrala skupaj. Prostrano dvorišče pr’ Regovc’ me je sicer navdajalo z mešanico groze in občudovanja, saj je bilo ob moji rojstni hiši dvorišče v primerjavi z omenjenim  le malenkostno. Potem pa je nekega dne Nadja izginila. Ni je bilo več in izgubil sem drago prijateljico, morda celo mojo prvo naivno, otroško ljubezen.
Na tem mestu moramo preskočiti natanko 42 let, v katerih mi je spomin občasno še zašel k svetlolasi deklici. V spomin pa se je vtisnila predvsem tragedija v zvezi z Nadjo. Deklica je namreč ob poskusu plezanja čez stopniščno ograjo omahnila v globino in pri rosnih petih letih starosti izgubila boj s poškodbami. Tam, v tistem dvorišču, v strašnih prostranostih posesti pr’ Regovc, pa so vštric z bivšo muslimansko molilnico neka stanovanja, s stopnicami, ograjo in tako rekoč – balkonom. Moj spomin je v vseh teh letih izginotje drage mi deklice, tisti balkon ter zgodbo o njeni smrti povezal v celoto. Poleg tega še dandanes ob prižiganju sveč sorodnikom na Blejski Dobravi pogosto grem mimo lepo vzdrževanega nagrobnika s sliko svetlolase deklice, na katerem piše – Nadja (*1970 – ϯ1975). Gre za »mojo« Nadjo, popolnoma sem (bil) prepričan. Ampak kaj sem želel povedati s to zgodbo? Gospoda Dolinška sem povprašal, če bi vedel, o čem govorim, ko bi mu omenil tragedijo z deklico iz obdobja v letu 1975. Ničesar si ni mogel priklicati v spomin. Pa sem ga spodbujal z novimi in novimi podrobnostmi, saj sem bil sveto prepričan v svoj prav. Gospod pa, na moje veliko začudenje in kljub temu, da je bil menda pri sorodnikih na Jesenicah vsaj dvakrat na leto, tragedije ni poznal. Pravi, da bi v družini prav gotovo diskutirali o takem dogodku. A da z gotovostjo niso. Mislil sem si, da je pač zgodba naključno šla mimo njega, ali pa je pozabil nanjo. Potem pa sem se šel nekoliko raziskovalca in resnici na ljubo poklical mamo, ki še dandanes živi na Kejžarjevi ulici. Ona se pa ja spomni te zgodbe, te tragedije? Saj ni vse skupaj le plod neke moje domišljije in od tisočletja nazaj izvirajoče naklonjenosti do svetlolask? In res – Nadja je umrla. Padla je preko stopniščne ograje v globino in se ubila. Nepravilnost v moji zgodbi pa je sledeča – Nadja se je z družino v mesecih pred nesrečo z Jesenic preselila nekam v Nemčijo. Usodna nesreča se je zgodila tam. In tako zdaj znova ne vem, ali je svetlolaso dekletce na nagrobniku na Blejski Dobravi resnično moja prijateljica Nadja … Pa nič ne de. Tudi tej bom ob prvi priložnosti prižgal svečko. Za gospoda Dolinška – s katerim sva si med pogovorom pogosto skakala v besedo in ki … mimogrede … omeni, da dobro sodeluje s puncami na jeseniškem Centru za socialno delo – pa ob koncu lahko rečem le: gospod pravnik ima boljši spomin od mene!

 

junij 8, 2017

  • ZELO DOBRO NAPISANO, MARKO IN TO RES MARKO JESENIC. JAZ SE GA SE KAR SPOMNIM, KO SMO GA SRECEVALI
    Z TISTIMI SVOJIMI PAPIRJI, ZAMISLJEN ZA SVOJIMI SIPCAMI IN VELIKOKRAT Z MONOLOGOM MASIRAL PO TITOVI…ZIVEL SEM NA TOMSICEVI, KUJ NAD ŠTACUNO V DVOJČKIH. MIDWA SWA PA EN CAJT SE DELALA SKUP PR DOOR2DOOR. TI VIA JESENICE- KR.GORA, JZ IN POKOJNI OČIM JOŽA PA RADOLCA-BOHINJ IN OKOLCO… UPAM, DA SE ME BOS SPOMNU, KER SI BIU ŠE PR NAS NA GORICI, KO SI VESNI PRNESU DVD Z RISANKAMI…JZ SM BIU PA OD SABINE SOSOLC. ONA V B-razr., jz pa v A. POZDRAV TEBI,MARKO, SABINI IN OSTALI JESENIČANOM, KATERI ME POZNATE… POZDRAV IZ VELE’JA!!!

  • Vrlo dobro!
    Z andohtjo sem prebral vse od začetka do konca in uspelo ti je! Tudi sam sem spremenil mnenje o advokatu!
    To nam pokaže kako hitro na osnovi videza ocenimo človeka in kako se lahko zmotimo!

  • Zelo lep intervju z Layerjem- taprav nadiimek.:) Gospod katerega skoraj da ne, pozna res vsak Jeseničan ima edinstveno pestro zgodbo svojega življenja, ki na prvi pogled zgleda mohoče kot samo en “klošar”. Skozi prebran intervju vidiš, da temu res ni tako in da je g.Dolinšek definitivno spoštovanja vreden človek kateremu želim samo najlepše trenutke preživete z njegovimi prijateljimi.

  • Hvala Marko Lukan za tole predstavitev. Kako malo vemo o ljudeh, ki jih dnevno sre srečujemo v domačem okolju….

  • ŠE ENKRAT SEM SE PREPRIČALA, KAKO JE NAPAČNO SODITI LJUDI PO VIDEZU. GOSPOD DOLINŠEK SICER NE IZGLEDA DOBRO, JE PA-SODEČ PO INTERVJUJU -ČLOVEK Z MNOGO POZITIVNIMI LASTNOSTI, IN Z
    PRAVIM ODNOSOM DO ZGODOVINE IN DO VOLITEV
    žELIM SI ŠE KATERI TAK INTERVJU .

  • Gospod Dolinšek je res človek in pol. Imela sem ga čast spoznati ko sem bila še zaposlena v Merkatorju. Veliko krat sva se pogovarjala z gospodom in sem vesela, da ste ga predstavili v luči kot je, kapo dol temu GOSPODU.
    Sedaj se občasno srečujeva, ker živim v Ljubljani. Velik vzgled vsem “obnašanje tega gospoda in spoštovanje do ljudi”, ki ga on premore ga veliko ljudi ne.
    Želim ga lepo pozdraviti

  • Bravo Marko – res zanimivo branje in spoznanje. da človeka ne ocenjuj po oblačilih in po zunanjosti – tebi hvala za tako dober intervju – G, Dolinšku pa “KAPO DOL” in naj mi oprosti, ker sem ga ocenila napačno…

  • Zelo dobro, lepo in zanimivo napisano o gospodu, ki ga dnevno srečujemo in nič nismo vedeli o njem.Hvala obema!

  • Čudovit intervju in ideja o tem, da boš pisal o Jeseničanih. Moram pa povedati, da sem v tem trenutku ponosna nase, ker se trudim živeti na način, da je potrebno vsakomur dati priložnost in ga spoznati in šele nato ugatavljati kakšen človek se ti zdi (ne glede na “govorice” ali lastne opazke). G. Dolinška namreč nisem nikoli ocenila za “klošarja” ali karkoli podobnega, ko sem ga v času šolanja srečevala vsakodnevno. Enkrat sem ga imela priložnost ujeti na železniški postaji in z njim poklepetati in takrat sem izvedela nekaj stvari o njem. Je zelo prijeten in načitan gospod, super sogovornik ;).

  • Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja