web analytics

Če bi bilo to potrebno, bi se tudi preimenovala

Pišem: Marko LUKAN

Prišel sem tja v hladu decembrskega poznega popoldneva in najprej zagledal njo. Mojo tokratno intervjuvanko. Pravzaprav je zagledala ona mene. In me poklicala. Kako si, sem jo vprašal, si pripravljena? V zadregi se je nasmehnila: Nekoliko sem prehlajena. Sicer pa v redu. Povprašal sem jo, če čuti kaj treme in odgovorila je, da malo pa že. Saj veste, vedno je težko nastopati pred domačimi ljudmi, je dodala.

Kar je sledilo nekaj kasneje, je bil izvrsten nastop. To, da je bil izvrsten, velja tako za mojo današnjo sogovornico, kot tudi njeno podporno ekipo. Le-ta ima v nogah, rokah, zadnjih plateh, prstih in najbrž tudi vseh ostalih telesnih organih ter pritiklinah, v vsakem primeru zavidanja vredno kilometrino. Ona pač ne. No, ali pa vseeno … kakor sem kasneje izvedel.

Potem pa sem – prav tipično za današnje čase – v naslednjih dneh bral polemike. O tem, ali je bil izbor pravilen. Pa o tem, kdo je bil dober in kdo ne. In o tem, kako bi moralo biti. Pa še o tem, kdo bi v resnici »moral« nastopiti, da bi bil(o) vsem všeč … Tudi o moji sogovornici in njenem nastopu. Kritike, modrovanja, nasveti in vsevedništvo, ki (nam) je mnogim tako hitro na jezikih ter tipkovnicah dandanes. Saj veste: vrsta, v kateri stojijo ljudje, ki bi radi pokritizirali, je večinoma nepregledno dolga. Tista, v kateri ljudje čakajo, da bi predlagali konstruktivne rešitve, je vsaj za 80% krajša. Vrsta, v kateri stojijo ljudje, ki bi pa dejansko kaj naredili, pa je preprosto … aha, trije smo. Bodi o tem dovolj, saj je zgovorno samo po sebi.

Spomnim se, da sem precej nejeverno gledal, ko sem prvič zaznal, kaj je uspelo moji današnji zasliševanki. Jeseničani – v zadnjih letih pa tudi prenekateri Slovenec – jo poznamo pod imenom

Ona je namreč pevka pri skupini Panda. Večini bralstva Pande najbrž ni treba posebej predstavljati. Če pa je kdo morda le zadnjih nekaj desetletij morda preživel na Luni, Marsu, ali kje drugje v soseščini, pa povem le to: Panda so eden od največjih slovenskih bendov. Obstajajo že od leta 1986, marsikdo pa zagotovo pozna ponarodele uspešnice tipa Hvala za denar, pa Sive ceste ter Daleč stran in podobne …

Rekel bi, da Panda spadajo v neko imaginarno prvo ligo slovenske zabavne scene v zadnjih desetletjih, čeprav uspehov proporcev kake Siddharte, Big Foot Mame in podobnih menda niso dosegli. Sicer pa, kako človek to izmeri?

Kar pa se tiče Nine in njenega sodelovanja s Pando … pojdimo lepo po vrsti.

Skupina Panda
Foto: Klemen Udovč Clementino

Živijo Nina. Nam zaupaš, kako je prišlo do tega, da si postala pevka Pande?

Zabavna zgodba. Mami je leta 2012, če me spomin ne vara, prebrala v časopisu, da je skupino zapustila njihova četrta pevka Saša. Kar na internetu sem našla telefonsko številko od Andreja Pompeta, šefa benda in ga poklicala.

In si bila v bendu? Tako preprosto?

Ne, seveda ne. Ponudila sem se že, to je res. Ampak sodelovati sem morala na avdiciji, na katero se je prijavilo 16 deklet. Na podlagi posnetkov na portalu, so nas osem izbrali bralci, osem pa člani benda.

In?

Hja, pele smo vsaka po dve pesmi v nekem zaklonišču v Savskem naselju v Ljubljani …

Oprosti, ker te prekinjam … prejle si rekla, da si se javila namesto neke Saše. Sem pa mislil, da je prvi pogoj, da je neka bejba pevka pri Pandi, da ji je ime Suzana …

Hahaha. Hahahahaaaaaaa … Verjetno ciljate na prvi dve pevki; obema je bilo ime Suzana. Ampak … ko me že dražite – če bi bilo to potrebno, da bi postala pevka pri Pandi, bi se pa tudi preimenovala!

Hahaha! Okej, ostala sva pri avdiciji. Si zmagala?

Ne, žal ne. Izbrali so drugo, Saro Petrovčič. Z njimi je pela dve leti. Potem me je pa nenadoma poklical Andrej, the boss. Je vprašal, če bi bila njihova šesta pevka …

Uff … postavljajo morda rekord v številu pevk, ali kaj podobnega?

Haha, tega ne vem. Vem pa, da smo posneli dva komada. Če povem po pravici, je bil to moj prvi kontakt s takimi profiji, kot so fantje v Pandi.

Si imela tremo?

Ne, to pa ne.

Kakšna je bila prva skupna vaja?

Mislim, da v redu. Upam, da, haha.

Se ti ni zdelo nič čudno, da je toliko pevk že ušlo iz benda?

Ne bi rekla, da so ravno ušle. Skupina obstaja že več desetletij. Prihajalo je tudi do drugih sprememb v ekipi, ne le na mestu pevke.

Prav. Tako si torej postala pevka Pande …

V tistem času so se fantje v bendu odločili, da bodo pravzaprav brez stalne pevke. Imeli so nekaj slabih izkušenj in … Rekli so, da bodo delali bolj na skupnih projektih s posameznimi pevkami.
Takrat enkrat se je za skupino pojavil en špil. Ponudili so mi, da se naučim starih komadov. Za silo sem se jih. Sprejeli so me, pa sem kar ostala.

Od kod ti pravzaprav ideja, da bi bila pevka?

To je posledica mamine intuicije. Je nekaj malega čarovnice v njej, veste, haha. Ampak resno: pojem že od malih nog. Na šolskih tekmovanjih in podobno …Tam nekje okrog leta 1998 sem »odkrila« Tinkaro Kovač in njeno petje. Veliko sem jo poslušala, pela njene komade … Lahko rečem, da mi je bila takrat vzornica. In inspiracija. Stara sem bila 10-11 let. Še zdaj mi je!

Modre misli iz plave glave: Nina
Foto: ML

Dobro, ampak od poslušanja in oponašanja Tinkare Kovač do pevke Pande …

Leta 1998 sem zmagala na prireditvi Prvi glasek Gorenjske prav s Tinkarino skladbo Veter z juga. Leta ’99 sem zadevo ponovila. Moja tedaj največja želja je seveda bila, da bi Tinkaro spoznala. Na Radiu Triglav sem bila otroška voditeljica, pa so me spodbudili, naj pevko pokličem in z njo naredim intervju. To sem tudi storila.
Osebno sem jo pa spoznala leta 2000 na koncertu v Bohinju. Rada bi omenila še to, da je bila Tinkara gost na Prvem glasu Gorenjske leta 2001. Kot spremljevalna skupina so takrat nastopali skupina Vita. Poznala sem jih, pa so me spustili v zaodrje.

Ja?

Tinkari sem odpela Veter z juga. Bila je šokirana. V pozitivnem smislu.

Okej, Nina. Ampak tale intervju naj bi govoril o tebi, ne o Tinkari Kovač.

Še to povem, pa zaključim s pripovedovanjem o njej. Leta 2005 je nekdo z neznane številke klical mojega očeta. Klicala me je Tinkara in me vprašala, če bi pela back-vokale na njenem koncertu v Cankarjevem domu. Seveda sem bila za! Dvanajstega aprila 2005 sem tako pri sedemnajstih letih sodelovala na koncertu, ki se mi še do dandanes zdi eden najboljših, pri katerih sem bila zraven. Da te pokliče vzornik … wooooow!

Vem, kako si se počutila. Nekega lanskega dne, me je na podoben način klicala Svetlana Makarovič …

Noro fajn se mi je zdelo! Na koncertu mi je pustila odpeti tudi del pesmi Ne odhaja poletje in … tega ne bom nikoli pozabila! Veliko mi je pomenilo!
Cankarjev dom je v naših razmerah res nek najvišji nivo. Vsi sanjajo Stožice, ampak … Cankarjev dom je pač slovenska kulturna Meka. Nisem slaba, sem si mislila, če lahko nastopam v Cankarjevem domu.

Kaj si počela pa vmes?

Pela sem v narodno-zabavnem ansamblu Kokalj, hehe.

???

Narodno zabavna glasba ni nekaj, kar bi jaz preferirala. Smo pa dosti nastopali in z njimi sem pridobila ogromno izkušenj. Saj veste – studio, nastopi, itd.

Zanimiva sogovornica
Foto: ML

Heh, pop-rock, narodno-zabavna … Nina, si ti univerzalna pevka?

Če človek počne stvari, v katerih uživa, ne more biti slab. Seveda se pa vedno lahko še izboljšam.
Vam povem še tole: leta 2005 sem nastopila z Bid bangom Radovljica. Gre za neko obliko velikega orkestra. Orkestralno, angažmajsko, so bile to popolnoma nove izkušnje. Zdelo se mi je, da v tem res uživam. Popolnoma drugače je, kakor petje v klasičnem bendu.

Bi še tako pela?

Z največjim veseljem! Izjemno recimo spoštujem Big band RTV Slovenija. Ena izmed mojih še neizpolnjenih želja, je petje z njimi.

Imaš morda tudi na tem področju kako vzornico?

Bolj bi rekla, da vzornika. Spet moram omeniti svojo mami; leta 2008 je na TV-ju videla pop-jazz pevca Marka Toljo. To je tisti, od katerega stric je Davor Tolja, nekdanja polovica slavnega dueta Denis i Denis. Marko je ena taka hrvaška verzija Michaela Bubléja. Ali pa Franka Sinatre. Čeprav … no, malo pretiravam. Sinatra je liga zase. Nedosegljiv!

Imam občutek, da mi hočeš nekaj povedati …

Res? Haha. Mogoče pa res. V Križankah je enkrat pela Nina Badrić. Kot gost je nastopal Marko Tolja, ki je zapel njegovo verzijo komada Program tvog kompjutera.

In zdaj pride na vrsto mami?

Hahahaha! Kako ste vedeli? Res je. Mami me je spodbujala, naj se mu grem predstaviti. Pa sem šla. Sem ga kar »ruknla« in se predstavila.

In?

Šla sem še na par njegovih koncertov. Rada bi z njim pela. Ali pa, če bolje pomislim … še raje bi sodelovala z njegovim pianistom, Zvijezdanom Ružićem. Ta s svojim sekstetom uspešno gradi tudi vzporedno kariero.

Zanimivo. Kakšni pa so ti ljudje, ki že imajo nek uspeh?

Rekla bi tako: bolj, kot obvladaš, bolj si enostaven. Tisti, ki se nosijo, kot neke megazvezde, so navadno v resnici bolj tako-tako … Kaj pa vem; če imaš neko poslanstvo, potem vztrajaj v le-tem. Ni ti potrebno biti visok, samo sledi svojim občutkom. Saj je preprosto. Nekateri so strašno uspešni, pa so še vedno čisto navadni, prizemljeni ljudje.

Druge pa slava prevzame?

Ne bi govorila za druge. Slava te ne more prevzeti, če si z nogami trdno na tleh. Slava je minljiva, veste.

Nina, govorila sva o Tinkari Kovač. Ampak … o današnjih vzornikih te pa nisem ničesar povprašal.

Rekla bi, da imam v vsakem obdobju koga drugega. Z leti tudi glasbeno rastem. Moj okus postaja zahteven, specifičen. Je pa zanimivo, da so moji vzorniki običajno moški, haha.

Po kom si v resnici podedovala svoj glasbeni talent?

Verjetno po očetu. On obvlada harmoniko, v nekdanji pleh-muski je bil tudi prvi klarinetist. Glasba mi je bila položena v zibko, če se poetično izrazim.

Kaj pa izobrazba; si glasbeno izobražena? Note poznaš?

Seveda. Naredila sem nižjo glasbeno šolo. Klavir.

Te pri Pandi upoštevajo? Imaš lahko svoje ideje, ali si samo pevka?

Oh, v bendu me kar spustijo … ampak si še ne upam, haha. Napisala sem par tekstov in tudi svoj prvi »komad«. Zelo sem samokritična. Najbrž je v tem pogledu v meni tudi nekaj sramu. Še sama ne vem zakaj.

http://intervju.si/2018/09/28/nostalgija/

Za trenutek bi se še vrnil k prednovoletnemu koncertu na Čufarjevem trgu. Zdela si se mi rahlo živčna, ko sva se kako uro pred začetkom pogovarjala …

Rahla nervozica me daje pred vsakim koncertom. Tudi drugje. V domačem kraju je pa še nekaj bolj izrazita. Ves december sem bila rahlo bolna, grlo in te reči, pa me je skrbelo, kako se bom izkazala … Sem namreč perfekcionistka. Hotela sem se pokazati v najboljši luči.

Odlična si bila! Velikokrat sem že slišal Pando in ti to lahko z gotovostjo potrdim.

Hvala.

Kakšni so bili pa tvoji občutki po nastopu?

Tekom koncerta sem se sprostila. Sem pa potrebovala uvodnih nekaj komadov, da sem bila povsem sproščena in v svojem elementu. Potem se mi je zdelo pa prima. Tudi po koncertu je bilo enako.

Kako pa je prišlo do nastopa na Jesenicah?

Dogovorili smo se z Zavodom za šport.

Koliko ima pa vpliva na tvoje počutje publika?

Nastopala sem že pred zadrgnjeno, statično publiko in moram reči, da občutek ni bil prav dober. Jeseničani so bili kul, če lahko tako rečem. So kar sodelovali. Vesela sem bila.
Ne bi pa rekla, da je sproščanje v celoti odvisno od publike. To je proces, ki poteka v meni. Publika je samo eden izmed faktorjev.

Pa si zaznala kritiziranje na spletu v dneh po praznikih?

Zaznala sem ga, ga brala. Sodelovala v debatah pa nisem. Ne rečem, malo me je prizadelo. Sem le Jeseničanka in se poskušam udejstvovati. Ampak zdi se mi, da so ljudje pogosto mačehovski. Najprej kritizirajo in zahtevajo domače izvajalce, potem pa domači niso dobri. O tem pravzaprav ne želim preveč razglabljati. Nikoli ne bo vsem prav.

Misliš, da drugje ni tako?

Ne vem. Sem pa žalostna. Tudi zaradi ljudi, ki se okrog vsega tega trudijo. Organizirati take dogodke ni enostavno. Veliko truda je potrebnega. Pa časa. In tudi denarja, če hočete.
Dobro je, da so šli organizatorji v koncept podpiranja lokalnih izvajalcev. Dobro, Panda …

Nina v elementu
Foto: Klemen Udovč Clementino

Ni jeseniški bend, hočeš reči? Ampak – ti si njihova pevka. Na nek način jih imamo zdaj lahko za naše.

V vsakem primeru bi imeli nekateri kaj za pripomniti. To je slovenska folklora. Je treba pač skritizirati, tudi kadar je dobro …

Je skrivnost, kakšna je bila finančna nagrada za nastop?

Ne bi o tem.

Bi se morda spomnila kakega velikega jeseniškega glasbenega imena? Koga, ki je z Jesenic in mu je uspelo v slovenski zabavni glasbi?

Najprej mi na pamet pade Miha Rebernik, fant z izjemnim vokalom. Pa seveda GHB (Grega Habič Band) ter bobnar Jure Rozman. On itak bobna za pol Slovenije, haha. No, pa Helena Blagne, seveda.

Še kdo?

Moram malo pomisliti. Ja, Robi Humar in Tomaž Repinc – Tomzl, ki igrata pri Rok’n’bandu. Pa Anja Baš, seveda. In Supernova. Gotovo je še kdo, pa mi ta trenutek ne pade na pamet.

Si že kdaj slišala za Ultimat?

Kako?

Ultimat.

Ne. Sem verjetno premlada. Si bom poiskala na internetu.

Haha, prav. Le daj. Še bi jih lahko naštevala …
Povej mi, kakšni so tvoji načrti za nadaljnjo kariero?

Načrti? O tem je zelo težko govoriti. Jaz raje govorim o svojih željah. Rada bi napredovala v glasbenem smislu. Tudi v osebnostnem, če sva že pri tem.
Rada bi s Pando posnela novo ploščo. On 33-letnici skupine bo koncert v Cankarjevem domu, rada bi, da bi nam dobro uspel. Želim si čim več nastopov, zanimivih sodelovanj.

Praviš, da bi rada napredovala v osebnostnem smislu. Na kaj ciljaš?

No, sem zelo diplomatski človek. Po izobrazbi sem politologinja. Lahko sem izrazito komunikativna, ni pa nujno, da vse povem. Sama pa sem zelo radovedna.

Nisem pravilno vprašal?

Ne, ne, vprašanje je bilo odlično. Tudi ostala so. Ampak nekatere stvari pač raje zadržim zase. Povem le tisto, kar se mi zdi pomembno in primerno za javnost, haha.

Klasično vprašanje za slovenskega glasbenika – tujina?

Tudi v tujini bi rada uspela.

Foto: zasebni arhiv Nina B.

V skupini poznajo to tvojo željo?

Bend me podpira. Ne vem pa, koliko imajo fantje še takih želja. Spodbujam jih, da bi največje hite posneli v angleščini.

Imaš zdaj, ko si že uveljavljena pevka, morda kako najljubšo slovensko izvajalko, izvajalca?

Na področju jazza je izjemna Nina Strnad. Noro dobra pevka je.

Večkrat si že omenila jazz in te resnejše glasbene zvrsti. Poješ pa v pop-rock bendu. Kako je s tem – imaš raje eno, ali drugo?

Oboje, haha. Če imaš možnost obojega – zakaj ne? Jaz pravim, da me jazz umirja. Rock pa pomaga »spumpati« kako reč iz mene, iz moje notranjosti. Oboje je na nek način terapija.

Zanimivo …

Zlahka bi naredila album s čistim jazzom. Hkrati pa tudi rock. V bendu pravijo, da imam glasbeno shizofrenijo, haha.

Koliko te zaznamujejo Jesenice?

Po govoru niti ne. So pa fantje v komadih opazili, da imam nekoliko izrazit »L«, haha. Včasih me potegne tudi na srbo-hrvaščino. Iz zafrkancije jim zapojem kako cajko. No, ampak zapojem pa tudi »Murke«.
Pa kolnem. T’ko, po jeseniško, sočno. Me opozarjajo, da preveč preklinjam 
😳

A naše, jeseniške kletvice … veljajo za sočne?

Ja no, haha. Saj veste.

Misliš na take, ki vsebujejo razmnoževalne organe, spolne odnose in žlahto?

Prav te, hahahahahaaaaaa …

Nina, se da od tega, kar počneš, živeti?

Hm. Željo imam. Se da, tudi pri nas. Po drugi strani pa nekoliko kukam tudi za kako ustrezno službo. Tudi ostali v bendu imajo službe.
Ampak jaz … jaz sem praktično vsak dan angažirana v glasbi. Na tem področju se res trudim. Rada bi iz tega svojega hobija naredila življenje.

Glasba, to si ti?

Glasba, to sem jaz. Tudi, če se odmikam, če iščem druge poti v življenju, me vedno prinese nazaj v glasbo. Glasba je moja usoda.

Bi sebe označila za znano Jeseničanko?

Ne. Definirajte »znano«. Mogoče me kdo pozna kot Jeseničanko, ki se ukvarja z nekonvencionalnimi stvarmi.

Nimaš nikoli v mestu občutka, da te kdo opazuje, bulji?

Jesenice so tako majhen kraj, da se itak med seboj poznamo, vsaj na videz. Nimam pa občutka, da bi me ljudje poznali po tem, da prepevam pri Pandi.

Po temle najinem članku jih bo gotovo nekaj več vedelo za to. To ti lahko garantiram.

Jah … prav. Ne vem, kaj naj rečem.

Povej mi kako zakulisno zanimivost iz sveta slovenske zabavne scene.

Bom raje povedala o eni svoji težavi. Ko sem začela peti pri Pandi, se je bilo potrebno naučiti 50-60 tekstov. Bend ima že dolgo zgodovino nastopov, plošč … Vsega tega se je nabralo. Če sem želela peti z njimi, sem se seveda morala naučiti tudi starih komadov. Jaz imam pa probleme s teksti. Ne zapomnim si jih.
Zgodi se, da »zatrokiram« sredi pesmi, da se ne spomnim besedila. Na prvih koncertih sem imela pred sabo kar stojalo z besedili, haha …

Zanimivo. Kaj pa kako anekdoto, nam morda lahko poveš kaj takega?

Ne. Sem kar dolgočasna. Spotaknem se že, ali kaj podobnega. Na Trnfestu sem šla med komadom ritensko in bi skorajda padla na bobnarja. Tudi zlomljene palčke so mi že pristale v glavi. Kaj dosti več pa ne vem povedati …

Te je kdaj kaka od prejšnjih pevk v skupini kontaktirala?

Smo v kontaktih. Imeli smo tudi koncert, na katerem smo se publiki predstavile prav vse, vseh šest. Prva pevka, Suzana Jeklic, še vedno napiše kak tekst za skupino. Suzani Werbole sem pa enkrat rekla, da se je bojim. Zelo odločna, karizmatična ženska je.

Je težko stopiti v tako velike čevlje, kakršne sta zapustili obe Suzani v skupini?

Ne obremenjujem se s tem, ali so mi čevlji prav, ali ne. Niti ne poskušam koga kopirati. Pojem po svoje. Jasno je, da bodo nekateri rekli, da sem OK, drugi pa obratno, da sem premalo »Suzana« in podobno. S tem se res ne obremenjujem.
Bistveno je,d a se v bendu razumemo. To se odraža na odru, nastopih, v studiu, komadih, ki jih snemamo …
Če tega ni, tudi publika zazna, da »fejkaš«.

So bile razen pevskih specifik od ostalih članov skupine pred tebe kdaj postavljene kake druge zahteve?

Ne vem, na kaj mislite. Lahko pa povem, da ima Panda strašno visok nivo o tem, kako mora biti bend videti, kako mora delovati …
Te stvari sprejemam. Rada bi, da bi ustvarjali še naslednjih dvajset let. Rada bi, da bi bili s Pando Nepremagljivi (kakor je naslov enega od največjih hitov skupine, op.p.).

Nina, kako boš nekega dne kombinirala vlogi mame in žene z vlogo pevke v bendu?

Pomembno je, da najdeš partnerja, ki te razume. Če je pa še v istem »fohu«, pa še toliko bolje. Pogosto razmišljam, da če bi mi kdo postavil ultimat v smislu – glasba, ali jaz … bi izbrala glasbo. Se pa da v življenju vse skombinirati na pravi način. Le, kot pravim: treba je najti pravega partnerja.
Vedno dobro razmislim, koga spustiti v svoj lajf. Nekdo, ki me ne podpira, ne more biti del mojega življenja. Taka pač sem.

Stara si dobrih trideset let. Saj to lahko obelodaniva bralcem?

Ja, seveda, zakaj ne?

Te je tridesetka kaj »usekala«?

Ja, me je. Priznam. Ampak saj veste – leta so samo številka.

Te že kaj muči biološka ura?

O čem govorite?

O tem, da bi bila mogoče rada mama.

Ne. Ne funkcioniram tako.Za zdaj sem osredotočena na kariero. Nase. Na to, da bi bila najboljši človek, kot sem v danem trenutku lahko. In tam še nisem, je treba še kar nekaj dela opraviti.
Ko bom osebnostno najboljša, bom pripravljena tudi za druge. Za resnega partnerja, za otroka. Ne vem, če me bo biološka ura v resnici kdaj priganjala. Ni vsak za vse.

Zanimivo razmišljanje.

Kar se te biološke ure tiče – je sploh res, da ženske iz svoje globine zaslišimo klic po materinstvu, ali pa je vse skupaj bolj produkt pričakovanj okolice? Odgovori so vedno individualni. Odvisni od tega, koga sprašujete. Če se bo pri meni kdaj pojavila taka želja, potreba … potem to prav gotovo ne bo zaradi zunanjih vplivov.

Tega, ali rada poslušaš glasbo drugih izvajalcev, te sploh ne bom vprašal. Kaj pa koncerti, jih obiskuješ?

Oja, seveda. Zadnji tak večji je bil koncert skupine Toto v Zagrebu.

Bi izmed koncertov, ki si jih videla do sedaj, lahko izbrala najljubšega?

Bi. To je bil koncert mojega glasbenega guruja Davida Gilmourja, kitarista Pink Floydov, v puljski Areni. Sem bila z očetom – rokerjem, haha.

Evo, pa sva nazaj pri rocku.

Se mi zdi, da so Pink Floyd nek temelj. Tisto, kar so oni delali že v sedemdesetih, je za marsikateri bend še dandanes nedosegljivo.
Sicer sem si pa recimo ogledala tudi koncerta Erica Claptona in Stevea Winwooda.

To so res velika imena iz svetovne glasbene zakladnice.

Cenim ljudi, ki so na svojem področju vrhunski in profesionalni. Ti ljudje so našli svoje poslanstvo in mu zvesto sledijo.

Omenjala si očeta rockerja. Kakšne vplive je pa nate posredovala mami?

Ja, oče je bolj rocker. Mami je pa bolj v bluesu in jazzu. Nekoč sva skupaj obiskali koncert Josipe Lisac. Fascinirala me je. Kakor bi se ustavil čas! Videti je bila, kot da bi bila povsem sama na odru, kot bi pela sama sebi. Prav mistično je bilo vse skupaj.

Ja, Josipa je na teh prostorih res nekaj najbolj originalnega, posebnega.

Fura svoj stil, briga jo za ves svet. Imela je Karla Metikoša, partnerja, ki jo je razumel. Takega bi imela tudi jaz.

Si vedela, da je Karlo na zahodnih trgih nastopal in izdajal plošče pod imenom Matt Collins?

Da.

Pevka in avtor intervjuja

Takega partnerja bi si želela, praviš. Ti je bila všeč zgodba o Johnnyu Cashu in June Carter Cash? Film Walk the line?

Oh, seveda. Podobna zgodba. Lahko bi našla vzporednice. Za ljubezen se je pač potrebno boriti. Te zgodbe znajo biti tragične. Je pa v tej tragiki nekaj pristnega.

Pristnost ti je ljuba? Ne glede na posledice?

Ljudje se prehitro zadovoljijo s povprečjem. Samo, da imam službo! Ampak jaz mislim, da je bolje trpeti, kot da bi bila zadovoljna z nekim povprečjem. Če počneš nekaj, kar ti ni všeč, si s kom, ki ga v resnici več ne ljubiš, ali pa ga – še huje! – sploh nikoli nisi, potem te to počasi začne ubijati. Bolj, kot čiki, ali alkohol!

To se pa strinjam.

Če bi ljudje počeli stvari, ki jih veselijo, izpolnjujejo … bi bil svet mnogo lepši. Tako pa večina deluje po kopitu: šola, služba, družina, pes. Kje pa piše, da sem jaz lahko po enakem kopitu srečna?

Imaš prav. Vidim, da ti počneš prav stvari, v katerih uživaš in se v tej vlogi počutiš odlično. Za konec me še zanima, ali je morda kaj takega, kar nisem vprašal, pa bi moral?

Kaj pa vem. Ne. Morda bi bilo lepo še omeniti mojo ljubezen do živali. Ves čas sem obkrožena z živalmi. Za vse ljudi tega ni moč trditi, ampak živali so pa nepokvarjene, pristne …

No, to pa je lepa misel za konec. Nina Bauman, hvala za tvoj čas.

Ni problema, z veseljem sem si ga vzela. Pozdrav vašim bralcem.

»Panda so bend, ki ga lahko ves čas poslušaš. Majo dobre komade, enkp jih poznaš, pa sploh ne veš, da so od njih,« mi je rekel prijatelj ob priliki prednovoletnega koncerta skupine na Čufarjevem trgu. In res je tako. Skupina je po toliko desetletjih izvrstno uigrana. Vseh sprememb na pevskem mestu niti nisem zaznal, a ta zadnja, naša Nina, se jim je/bo gotovo obrestovala.

Takole, ko se človek z Nino Bauman pomenkuje, dobi vtis izredno preprostega dekleta. Prav nič zvezdniškega ni v njenem obnašanju. Zvezdniškega, pravim, v slabem pomenu besede. Uporabil bom kar oznako iz enega od njenih odgovorov – je zelo prizemljena. Predvsem pa iz vsakega njenega stavka žari ljubezen do glasbe. Različnih zvrsti glasbe.

Pravi, da je Jeseničani nič kaj dosti ne prepoznamo na ulici. Ampak zdaj, po tem intervjuju, bomo bolj pozorni nanjo, ane? J Če jo kdaj, s slušalkami v ušesih, srečate v mestu, ali pa morda v družbi svojega psa kje za Savo, se ji pa le nasmehnite in prijazno pokimajte z glavo. Če tako nanese, pa tudi kaj vprašajte, ali poprosite za fotografijo. Saj se ji bo zdelo prima, veste 😉

Ampak preveč … preveč pa le ne buljite. Buljenje je neprijetno.

Tako, dragi bralci. Ker na spletni strani jeseničan.si pripravljam nekaj sprememb, vam lahko zaupam, da je ravnokar prebrani intervju dejansko eden zadnjih, če ne celo povsem zadnji, ki ste ga v tej obliki lahko videli. Kakšne spremembe vas/nas čakajo, naj za zdaj ostane še skrivnost. Do novega branja pa le nikar ne pozabite:

OPOMBA: Podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa!  Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!


OPOMBA2: avtor naslovne fotografije: Brane Vidan


One thought on “Če bi bilo to potrebno, bi se tudi preimenovala

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja